Boštjan Napotnik

20. 7. 2012  |  Mladina 29  |  Konzum

Dilema

Asado, Levec

Pljukanci

Pljukanci

Sufle

Sufle

Gostilna Asado
Levec 4 a
Tel.: 03 492 23 90
www.asado.si
V Levcu kuhajo, pečejo in ribajo sir vsak dan od enajstih dopoldne do enajstih zvečer, le ob nedeljah gredo domov tri ure prej.

Fino:
pljukanci
sufle

Ne tako fino:
siri s pašteto
svinjski file s slanino, predvsem pa krompirjev narastek
kapesanta s tartufato
Štiririhtni sprehod po Asadovih domislicah utegne biti sicer preobilen za trebuh, za denarnico pa znaša znosnih 35 evrov.

Že preprosta odločitev, kako se bode v maternem jeziku zapisovala ena taka preprosta jed, kot je kaša (Al’ prav se piše kaψa ali kaſha), je njega dni na Slovenskem povzročala hude zagate. Zamisli si potem kavelj 22, na katerega se natakne ambiciozen gostinec, ki bi rad ponudil kaj več od nedeljskih gobova/goveja–kalamari/šnicelj–štrudelj/palačinke dilem, a obenem cvika, da ga bo omenjene ponudbe vajena klientela dala na črno listo preseratorskih in dragih oštarij. Slediti svoji ambiciji? Slediti diktatu mainstreama? Sedeti na dveh stolih hkrati?

V levškem gostinskem kompleksu Asado se se odločili za slednje in ob klasični kosilski ponudbi, ki jo prijazen natakar poda na izust, za ambicioznejše jezike spisali kar fleten in zajeten jedilni list. Spisali že, kaj pa skuhali? E, tu je pa kar nekaj težav. Prva je terminološka: če na jedilni list zapišeš domači siri v kombinaciji z domačimi paštetami, ne smeš ob kupček sicer dobre, s koščki zelenjave lepo ofrišane paštetke naložiti mocarele, fete, parmezana, gaude in brija. Domači siri??? Aja, nisem vedel, da ste doma v supermarketu. Druga je v pretiravanju: če upleniš lepo zorjeni kos govedine za karpačo, zakaj ga potem sfentaš s celim glažem pofl balzamika? In če imaš sočno in mehko hobotnico, zakaj jo tlačiš v debelo skodelo iz parmezana? In če imaš frišno kapesanto, ki jo strežeš s tartufato, zakaj je treba na ubogo revo naliti še deci bešamela? Škoda se dela. Tretja je v površnosti: svinjskim medaljonom priložena krompirjeva reč je bila nejedljiva: spodaj pol centimetra zažganine, vmes malo krompirja, povrhu pa debela plast gumastega kvazigratiniranega sira. Res slabo! Če bi se reč končala tukaj, bi se razšli s kostjo v grlu.

Ampak. Ribja čorba je vrhunska: krepka, dišeča, polna okusa, z mehkimi obročki lignjev, ravno prav kuhanimi koščki bele ribe in s školjkami, kozicami in škampom za posladek. Pa pljukanci, ki jih ročno svaljkajo in opremljajo z mehko hobotnico in zeleno papriko ali morsko žabo in škampi, so sanjski: kompaktni, okusni, preprosti – soul food, res. In čokoladni sufle je že sam po sebi v zgornji ligi – hrustljav zunaj, še tekoč v sredini –, z opremo v tri kozarčke nalitih osvežilcev (pireja iz breskve in maline ter omake z borovnicami in jagodičevjem) pa že posega v polje izjemnosti. Ob srebanju osvežilnega malinovega sorbeta je bilo počutje na razbeljeni dan v Levcu mogoče strniti v eno misel: več pljukancev, manj sira!