Boštjan Napotnik

24. 8. 2012  |  Mladina 34  |  Konzum

Murphy

Narobe, Trzin

  • ocena: 2 / 5

Narezek

Narezek

Biftek

Biftek

Gostilna Narobe
Mengeška cesta 37, Trzin
Tel.: 01 564 20 89
www.narobe.eu
Dveri 500 let stare trzinske stavbe so za goste odprte vsak dan od 10. do 23. ure.

Fino:
torta narobe

Ne tako fino:
suha salama
boranija

Ko naredite ožji izbor jedi z Narobetovega jedilnega lista, si odpnite pas in v denarnici rezervirajte kakšnih 25 evrov.

Ko smo se tistega sončnega sobotnega dne znašli na trzinskem koncu, nam v glavah še ni odzvanjal glavni Murphyjev zakon, ampak na preteklih, resda že skoraj nekaj desetletij starih izkušnjah utemeljen rek: če smo že tle in je čas za obed, pol pa pejmo k Narobet’. Navsezadnje ne moremo kar tako na slepo zaupati reklu, da je nomen omen, in če bi pri dotični oštariji vse šlo v skladu z nje imenom, je po 150 letih zagotovo ne bi več oblegalo lačno ljudstvo. Prav zato smo napolnjeno parkirišče interpretirali kot obet pristne oštarijske no-nonsense vikend košte.

Pa so se prvi obrisi Murphyjevega zakona nakazali že ob pogledu na dobrih 120 postavk obsegajoč jedilni list, pri prebiranju katerega so nam nato zadišale ravno reči, ki jih – smola pa taka – niso imeli. To je sredi poletja za krvavice in druge kolinske veselice seveda razumljivo, a potem ko so nam po vrsti negirali polnjene telečje prsi, goveji jezik z bučnim oljem, žolco, ajdove njoke s porom in proseno kašo z zelenjavo, smo se vendarle raje pozanimali, kaj sploh imajo.

Verjetno bi bilo manj narobe, če bi nam zamolčali še suho klobaso precej nezdrave barve, ki je bila narezana in aranžirana približno tako kot narezek, ki si ga pripraviš, ko v soboto ob štirih zjutraj pribandaš domov. Tudi za naročene njoke se je izkazalo, da jih je zmanjkalo, zato so dišečo tartufato in sirovo omako prelili prek iz modre škatle potegnjenih širokih rezancev, za naročeno manjšo porcijo boranije pa se je izkazalo, da je je vseeno skoraj liter in da je one tekoče, bolj krompirjeve kot fižolove, predvsem pa preveč mastne sorte.

Bi pa bilo Narobetove narobe samo šimfati: telečji dunajski zrezek ocvrejo, kot se šika, biftek sicer ni ekstra klase, a je pravilno pečen, in če čvrstih, na hitro popečenih lisičk ne bi bili zademfali s protidrakulskim odmerkom surovega česna, bi nam tudi šle v slast. Čeprav smo že marsikdaj snedli kakšno bolj sočno, nas ni razočarala niti trzinska sv. pečenka, kruhovi cmoki pa so bili ob naši vizitaciji celo najboljša reč iz Narobetove kuhinje. Če seveda ne štejemo sočne, slastne in res domače hišne čokoladne torte in nenavadne, v biskvit oblečene in z borovnicami zaljšane panakote. Ako bi se v Trzinu držali klasičnih reči, ki jih obvladajo, goste pustili malo manj ugibati, kaj je in česa ni, ter si pred serviranjem ogledali krožnik z narezkom, bi bilo ime oštarije samo ljubka domislica. Tako pa, žal, kar drži.