Boštjan Napotnik

23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Konzum

Živi Instagram

Siora Rosa, Trst

  • ocena: 3 / 5

Njoki z golažem

Njoki z golažem

Jezik brez okusa

Jezik brez okusa

Buffet da Siora Rosa
Piazza Hortis 3, Trst
tel.: +39 040 301 460
Ko boš naslednjič lačen v Trstu, se spomni na podatek, da razen nedelje in ponedeljka Siora Rosa streže vsak dan neprekinjeno od 8.00 do 21.30.

Fino:
birtija sama po sebi
parmigiana

Ne tako fino:
goveji jezik
jota

Ob porcijski radodarnosti se boš v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja najedel za precej manj kot 25 evrov, kolikor smo mi odvalili za predjed, glavno in sladico.

Ko so se pametni telefoni pred nekaj leti odločili, da bodo postali tudi fotoaparati, se je njih slabše objektivne kapacitete začelo elegantno mas(a)k(r)irati v digitalne podobe, ki izgledajo kot njihove obledele in neostre, s trotl kamero posnete prednice izpred tridesetih let. Barvno sprane slike živali, otrok, predvsem pa z razno hrano obloženih krožnikov so preplavile družabna čivkališča in frisknjige do stopnje, ko nam ostane le še upanje, da bo Milka Planinc oklicala redukcijo in ugasnila vse te ponaredke preteklosti.

In potem se bo za podobe iz preteklosti treba pomujati do placev, kot je tržaški, za sprehodek v dolžini espressa od mestnega akvarija oddaljen bife šjore Rose, kjer ambient, osebje in ponudba gradijo prijeten občutek nekdanjih cajtov, in zdi se, da so (poleg hi-tech toalet) okrogli skajasti stoli iz sedemdesetih edina novost, ki je krčmo doletela od njenega odprtja globoko v prvi polovici prejšnjega stoletja.

Ponudba je – kot se za terroir ob nekdaj največjem pristanišču avstro-ogrske monarhije, zdaj pa skrajnem robu Italije spodobi – srednjeevropsko-mediteranska mešanica preprostih jedi, ki pa je prilagojena bifejskemu načinu strežbe in za te kraje nenavadnemu, a za tržaške šopingarje zelo prikladnemu odpiralnemu času brez popoldanske prekinitve. Se pravi, da je večina reči pripravljena že zgodaj zjutraj, nato pa jih lačno ljudstvo do večerja melje in zaliva z všečnimi zvarki mini pivovarne Campagnolo iz Milj.

In špeza? Znana, a vendarle rezana po svoje: mehak in sočen merjaščev golaž na mehkih domačih njokih je pripravljen minimalistično, celo brez paprike, a v zameno diši po brinu in rožmarinu; v bolonjez bi vseeno kazalo vtakniti kakšen dodaten pelat ali dva (in kakšen brizg olja manj), pa tudi jota bi nam bila ljubša, ako bi s kakšnim celim fižolom, kocko krompirja in ne do konca razkuhano repo omilila občutek, da jemo kremno juho. Je pa res, da zmagajo z iz palačink in artičokino kremo sestavljenim pastičem, da je iz melancane, paradajzov in mozzarelle zložena parmigiana izjemna in da so tako dušena cikorija kot s peteršiljem, česnom in olivcem (v Trstu smo, baby!) marinirani jajčevci zasenčili glavni mesni jedi, katerim sta bili – ob obveznem hrenu in gorčici – priloženi. Svinjska pečenka je bila čisto spodobna, sploh ob vzporejanju z gumastim in popolnoma brezokusnim govejim jezikom. Ampak na laškem te pa znajo pocrkljati – s kofetom, hardcore tiramisujem in ne lepo, zato pa dobro skutno krostato.