Heni Erceg

23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Svet

Časovni stroj

Po oprostilni sodbi za generala Gotovino in Markača je Hrvaška eksplodirala v brezmejni nacionalistični norosti

Ah, k počitku ležeš leta 2012, prebudiš pa se leta 1995. V spanec utoneš v obdobju krize in krutega pomanjkanja, iz sna pa se izviješ v dneh, prekipevajočih od »ponosa in slave«, v ljubeči nacionalni skupnosti, po koncu bajeslovne osvobodilne vojne. Prav takšna sreča je doletela Hrvate jutro po tem, ko je haaško sodišče dva hrvaška generala mučenca oprostilo obtožb o čezmerno silovitem granatiranju Knina in »združevanju v zločinskem ravnanju«, katerega namen je bilo etnično čiščenje srbskega prebivalstva na Hrvaškem. S tem so v vodo padle tudi druge točke obtožnice, ki so govorile o zločinih in preganjanju Srbov med operacijo Nevihta in po njej, tako da se je dvojica lahko nemudoma vkrcala na vladno letalo in se odpravila domov ter se nato na zagrebškem letališču sprehodila po rdeči preprogi, vzdolž katere ju je, razvrščen v položaju mirno, z velikim strahospoštovanjem pričakal celoten državni vrh.

In nato je Hrvaška eksplodirala v brezmejni nacionalistični norosti. Ta se nadaljuje že nekaj dni, in to pod skupno taktirko oblasti, medijev in cerkve, treh mogočnih propagandističnih vzvodov, ki se oglašajo s sporočili, kakršno je recimo, da se je vojna v resnici končala šele zdaj in da je razsodba haaškega sodišča neizpodbiten dokaz, da je bila hrvaška domovinska vojna »pravična in častna, brez enega samega madeža«. Ta za širše območje nevarna in neodgovorna uradna propaganda, dobesedno prekopirana iz vojnih devetdesetih let, ne le da ne pušča niti trohice prostora za kak drug, disonanten ton, še več, Hrvaški televiziji na primer omogoča, da vse te dni žali in na križ razpenja tiste redke posameznike, ki že leta in leta opozarjajo na zloglasna dejstva – drugo plat nedolžnosti generala Gotovine. Mislimo na podatke o več kot 600 ubitih srbskih civilistih, skoraj 20 tisoč požganih hišah in pregonu več kakor 200 tisoč Srbov z območja, na katerem je med operacijo Nevihta poveljeval prav general Gotovina.

Množične nacionalistične orgije z Gotovino kot Odrešenikom, ki hodi od mesta do mesta, se prebija skozi množice razvnetih oboževalcev in na kupe pirotehničnih sredstev, zastav, uniform ... so izničile, tako se zdi, vsakršen pomislek celo o posameznikovi, kaj šele o kolektivni odgovornosti za tisto barbarsko, maščevalno obdobje leta 1995, obdobje množičnega ropanja, pobijanja in popolnega brezzakonja.

Kdo je torej pobijal srbske civiliste? Kdo je odgovoren za množično etnično čiščenje srbskega prebivalstva? Z odgovori na ta vprašanja je Hrvatom postreglo prav haaško sodišče, ki so ga še včeraj kolektivno preklinjali, z razsodbo, da zločina, ker pač ni bil sistemski, pravzaprav sploh ni bilo.

V resnici je bila razlog za odhod srbskega prebivalstva zgolj njegova muhavost, pobijanje civilistov pa se zdaj lakonsko razglaša za neizogibno sestavino vsake vojne. Bedo tega surovega nacionalizma še dodatno stopnjuje prav oblast, ko mirno opazuje novi val kolektivnega sovraštva do Srbov in posameznikov, ki so opozarjali, kako pomembno bi bilo pogledati v oči resnici o Tuđmanovem režimu, katerega namen je bil etnično očistiti Hrvaško in s požiganjem domov preprečiti vrnitev srbskemu prebivalstvu. K zanikanju dejstev se je zatekla brez izjeme vsa institucionalna Hrvaška, zato predsednik države, očitno osvobojen državniških obveznosti, na vprašanje, kaj meni o odzivih uradne Srbije na oprostilno sodbo, odgovarja: »Ni pomembno, kaj si mislijo!«

Podoba Hrvaške je tako zadnje dni podoba kolektivnega omamljanja z likom in delom generala Gotovine, mediji že več dni redizajnirajo mit o njem, Jutarnji list – Gotovino je prej imenoval mali lopovčič, ki so mu v Franciji sodili zaradi oboroženega ropa in napada – pa je izšel ovit v velik poster z njegovo podobo in s hvalospevi nedolžnemu junaku, novemu vodji, kakršnega tako zelo potrebuje obnemogli, zafrustrirani narod.

Kaj pa žrtve? Žal, tokrat ne bi o njih, če so sploh bile, ali kakor bi rekel sam Gotovina, ki ta dva stavka ponavlja kot nekakšno svetniško mantro, ob kateri občila in ljudstvo padajo v zamaknjenost: »Preteklost je za nami, posvetimo se prihodnosti!« Ali mir, mir, nihče ni kriv ... Potem pa je kolektiv, združen v sklepnem dejanju pravične vojne, izvedel še, da so nekdanjega premiera Sanaderja obsodili na deset let zapora, med drugim tudi zaradi vojnega dobičkarstva. »Bogateli ste, medtem ko so Hrvatje osvobajali državo in umirali,« je rekla tožilka in hop, dobili smo krivca, enega in edinega, za množično, sistemsko krajo državnega premoženja.

Z obsodbo Iva Sanaderja je bila tako odstranjena še druga stigma z »združevanja v zločinskem ravnanju«, tista, ki je opozarjala, da je takrat potekala velika kraja vsega, od stanovanj do podjetij, s katero sta obogatela civilni in vojaški vrh Tuđmanove stranke, predvojni šoferji in mesarji ... pa so postali nesramno bogati ugledni državljani. Sicer pa je tudi Gotovina, pred vojno pripadnik Tujske legije brez stalnega prebivališča in lastnine, danes gmotno zelo dobro preskrbljen človek z veličastno vilo, ki je zrasla v njegovem rojstnem kraju, medtem ko je v priporu trpel »za Hrvaško«. S čigavim denarjem, se ne ve, lahko pa domnevamo, glede na radodarnost hrvaških oblasti, ki so samo za obrambo dveh generalov v šestih letih zapravile več kot 27 milijonov evrov. Družine pobitih srbskih civilistov niso dobile niti centa, kar je, kakor vidimo, edino prav, saj je šlo za vojno, ki je bila »pravična in brez madeža«.

Je torej s tema dvema sodbama Hrvaška zares postala civilizirana pravna država na pragu Evropske unije? Ali bi bilo bolje reči, da je samo bizarni ponaredek z moralno otopelim kolektivom, zagledanim vase, v svoje lažne junake ... Nacija, za katero so tudi v miru prav medvojne malopridnosti najpomembnejši povezovalni dejavnik.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.