Boštjan Napotnik

30. 11. 2012  |  Mladina 48  |  Konzum

Očesni malarji

Špajza, Ljubljana

  • ocena: 3 / 5

Raviol s kozico

Raviol s kozico

Kaša z žabo

Kaša z žabo

Restavracija Špajza
Gornji trg 28, Ljubljana
Tel.: 01 425 30 94
www.spajza-restaurant.si
V Špajzine lično opremljene sobice je moč zaviti vsak dan od poldneva do enajste večerne ure, le ob nedeljah končajo uro prej, torej ob desetih.

Fino:
žabji kraki na cvetačnem pireju
raviol z bučno kremo in kozico

Ne tako fino:
file lista v pergamentu
zimski ragu s piro

Prednastavljeni pethodni meni v Špajzi vrednotijo na 35 (ribe) in 38 (meso) evrov.

Konzumova direkcija za vrednostno presojanje praktične uporabnosti internetnih družabnih srečevališč je po prejšnjetedenski analizi insta(nt)gramskega potvarjanja zgodovinskega časa nastanka fotografiranih krožnikov prišla na gušt in tokrat odredila ukvarjanje z ljudskimi gostinskimi priporočili. In ker globalno obiskovalstvo meni, da je v Ljubljani najboljša birtija gornjetrška Špajza, smo se odpravili prav tja, opremljeni s številnimi na net vpisanimi vzdihljaji o ljubkosti, luštnosti, prijetnosti, stajliškosti in obči vizualni atraktivnosti starodavnih sobic. Ker to vemo že, odkar je Špajza odprta (in smo hitro videli, da še vedno drži), nas je bolj zanimalo, kako v tem za večino oči res lepo namalanem ambientu skrbijo za vonjalne in okušalne aparatuse.

Jedilni list se bere kot klasična literatura s pričakovano dozo pašt, rižot, gob, stejkov, belih rib in tartufov, ustvarjalnejši kuharski prebliski pa so zloženi v dve, ribjo in mesno, tudi cenovno privlačnejši degustacijski špuri, za kateri se kasneje izkaže, da več obetata na papirju, kot lahko ponudita, realizirani na krožnikih. Špajzinim oskrbnikom gre vsekakor priznati, da znajo poiskati mehko vratovino ter dišečo zaseko, da lepo uležijo in spečejo s kostanjem, z brusnicami in jurčki obložene jelenove medaljone in da so zadeli terno s pehtranovo omako in vrhunskim cvetačnim pirejem, s katerima postrežejo s sezamovimi semeni nadgrajeno dunajsko panado ocvrtih žabjih krakov.

Ampak je pa po drugi strani res, da koščkom mesa v med zrna pire vmešanem raguju kronično primanjkuje sočnosti, da moraš imeti kar domišljijo, da v žlički kisle smetane na postrvinem tatarcu prepoznaš napovedano »čepico mladega sira«, in da morajo nekako sanirati zateglost štorovk v sicer lepi rihti z ajdovo kašo, morsko žabo in tartufom. Dober je bil tudi domač, s pikantnim kozjim sirom polnjen (žal le en sam samcat) raviolček z bučno kremo in popečeno kozico, absolutni low večera pa je bila v pergament zavita vodena godlja, v katero je razpadel file lista z rdečo peso in neidentificirano zelenjavo in od katere si nismo do konca opomogli ne s kapljico kakija na vaniljevi kremi ne z dobro čokoladno-pomarančno tortico.

Očitno je za gosta v Špajzi najbolje, da sledi modusu operandi njenih upraviteljev, ki ga je ob opremi lokala in jedilnem listu zaznati tudi v kratki vinski karti: drži se zicerjev (Klinec, Quela FTW!), pa boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.