Boštjan Napotnik

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Konzum

Eno z drugim

Villa Andor, Ankaran

  • ocena: 4 / 5

Jastog

Jastog

Fuži

Fuži

Restavracija Villa Andor
Vinogradniška pot 9, Ankaran
Tel.: 05 615 50 00
www.andor.si
V Villi Andor skorajda ne poznajo počitka in kuhajo vsak dan, uradno od 6.30 do 23.00.

Fino:
rezanci z jastogom
polenovka na rdeče
fuži s pršutom v refošku

Ne tako fino:
odrobtinjeni file
školjčna buzara

Za obed v Villi Andor je treba v denarnici alocirati od 30 do 35 evrov.

Marjan Ogrinc - Mao je na frekvenci 89,3 MHz dolga leta fural tezo, da se prava vrednost rock benda pokaže na odru, kjer ta pogrunta, da za začaranje obiskovalstva poleg kitar in frizur potrebuje še presežek v obliki karizmatične prezence in energije. To pa imaš ali nimaš. Takisto je z natakarji, ki so po mnenju Konzumovega inštituta za analizo medčloveških odnosov v profesionalnem okolju najšibkejši člen prenekaterega slovenskega gostinskega obrata. Nekateri pač imajo kelnarsko karizmo, drugi pa bodisi v brado potihem pobrundajo ajeblodobr? bodisi menijo, da si mora gost v CV vpisati izjemno čast, da mu je stregel tako izvrsten mojster.

V Villi Andor imajo z natakarji srečo – dvojec, ki se je izmenjal pri Konzumovi mizi, je vedel, kaj prinaša na mizo, znal je povedati kakšno konkretno o vinu, ki ga nataka (cabernet sauvignon 2008 iz njihovega na dobrodelni dražbi Vinakoper kupljenega barika je zelo fajn), vse skupaj pa je bilo zapakirano v niti osladno niti afektirano niti nezainteresirano, ampak ravno pravšnjo energijo. Pridodavši še kičeraj z zahajajočim zimskim soncem obsijane terase in jedilne izbe se ne gre čuditi, da smo šele s časovno distanco zapazili, da ima odrobtinjeni file brancina z ohrovtom hecen priokus po pregretem olju in da smo že marsikje jedli prepričljivejšo školjčno buzaro.

Ampak v Villi Andor imajo srečo tudi s kuharji – omenjena kiksa sta bila edina med kar obsežnim obedom, v katerem je zvezdniško vlogo prevzel – in predvsem z izjemno paradižnikovo omako tudi popolnoma upravičil – jastog na širokih rezancih. Sekundirali so mu kompaktni, a ne zategli koščki namočene in – škoda, da gre za precej redko navado – na rdeče pokuhane polenovke na pečeni polenti ter mehki domači njoki s sladkastimi škampi, ki so po hitrem postopku (in po pred tem posrebanih nič posebnega goveji in močni jurčkovi juhi) izginevali v otroških ustih. Ata je medtem urno pospravljal dvojno orefoškane fuže: prvi refošk je bil zamešan v testo, drugi je lepo frišal bogato omako s koščki pršuta, nato pa jel pobirati pripadajoči mu delež pri sladicah: frajerski, konkretno okofetani tiramisu mu je še najbolj sedel, a tudi s parom ferrerovsko navdahnjenih sladic – nuteline torte in res dobre in v palačinko radodarno namazane rafaelovske kreme – ni imel nobenih težav. Tako kot jih nima s celotno, ne preveč ambiciozno, ampak dobro skuhano in lepo postreženo ponudbo na po navadi pozabljenem koncu obale.