Boštjan Napotnik

29. 3. 2013  |  Mladina 13  |  Konzum

Pr(i)stni odtis

K’ntina Čotar, Gorjansko

  • ocena: 4 / 5

Kikiriki

Kikiriki

Tatarski

Tatarski

K’ntina Čotar
Gorjansko 18
Tel.: 05 766 81 94
www.cotar.si
Čotarjevi kuhajo za vikendaše – ob petkih od 18. do 24. ure, ob sobotah od 12. do 15. ure in ob nedeljah od 12. do 22. ure.

Fino:
jota iz tropinske repe
štruklji
pečen petelinček

Ne tako fino:
cene hladnih predjedi

Za štiripostajno prehransko spremljavo hudi kolekciji Čotarjevih vin imejte v žepu približno 35 evrov gotovine.

V časih, ko je v tej državi ena glavnih aktivnosti primerjanje podobnosti besedišča in skladnje v diplomskih in magistrskih nalogah in ko so tovrstne nebuloze celo izpodrinile babe in fuzbal s prvih mest nabora tem za šankistične debate, se je Konzumova komisija za ugotavljanje pristnosti odločila inšpekcijski nadzor opraviti pri Čotarjevih na Krasu. Izbira ni bila naključna – poleg tega, da je vodilni motiv na etiketah Čotarjevih vinarskih fantov, ultimativni dokaz pristnosti, velik prstni odtis, je kar nekaj doušnikov poročalo o dobri košti, ki se da ob vikendih dobiti iz njihove kuhinje.

Da ne gre le za neutemeljene govorice, se je začelo kazati že ob izvidniškem prigrizku – kot hostija tankem (pa precej bolj žmohtnem) mlincu, ki je spremljal eno najnežnejših in najslajših ovčjih skut, kar si jih je moč zamisliti; šlo je za izdelek zamejskega sirarskega superzvezdnika Daria Zidariča, katerega hudo kolekcijo sirov smo kasneje pozobali še pred sladico.

Ponudbo konkretnejših zalogajev je odprl domač, lepo omaščen in mehek, na roko rezan pršut, ki mu je ob boku stala krepka in dišeča, na konkretne rezine narezana salama. Eleganten, skorajda že prenežen iz jelena in govedine zamešan tatarec je tako – čisto mogoče, da zaradi pravkar opisane močne druščine – deloval kar nekoliko ezoterično in neprepričljivo.

Po (cenovno) razkošnem uvodu je sledila prava mala šola price performansa in ponazoritev esence vinarske in kuharske čotarjevine – iskrenost, preprostost in perfekcionizem v službi okusa. Taka so bila vsa postrežena vina (vitovska, malvazija, sauvignon, terra rossa), takšna je bila jota, skuhana iz repe, ki jo najprej celo kisajo na teranovih tropinah in šele nato naribajo, in takšni so bili nadhudi sirovi štruklji – nizki, narezani na rezine, popečeni, napolnjeni z zeliščno skuto in obkroženi s hrustljavimi trakci pancete.

Iz iste šole sta prišla tudi z repo in stlačenim krompirjem postrežen v pečici pečen domač petelinček, ki je pridevnik domač opravičeval z okusom in kompaktnostjo, kuharsko mojstrstvo pa z nenadejano sočnostjo, ter na medaljone narezan jelenov hrbet z mehkimi ajdovimi njoki. Zaključna vaja v slogu – na tekočo vižo vkuhana češnjeva marmelada, ki se je v eni izdaji znašla zavita v štrudelj, v drugi pa skupaj z mandljevimi lističi položena na kozarec kremastega, rahlo slanega jogurta – je samo še podčrtala splošni vtis: odlična košta brez spakovanja.