Boštjan Napotnik

12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Konzum

Ribovje v hribovju

Golf Club, Trbiž

  • ocena: 4 / 5

Rižota

Rižota

Ravioli

Ravioli

Restavracija Golf Club
Via Priesnig 5, Trbiž/Tarvisio, Italija
Tel.: +39 0428 645 030
www.ristorantegolfclub.com
Pozor! Ker se bo restavracija kmalu preselila v le nekaj metrov oddaljeno novo stavbo, je pred obiskom nujna preverka o odprtosti. Sicer pa veljajo italijanske šege – se pravi, da lahko tam jeste kosilo ali večerjo, vmes pa ne.

Fino:
rižota s kozicami in kremo iz rukole
črno-beli ravioli s školjkami
surovi škamp s pomarančo

Ne tako fino:
brancin na kakavovem maslu

Če se – kot mi – ne boš znal in zmogel ustaviti, boš na koncu za 10 krožnikov plačal 60 evrov. To sicer ni drobiž (je pač Trbiž), a je cena za ponujeno čisto sprejemljiva.

Ko smo zadnjič na skupnem seminarju Konzumovega fotokrožka in službe za ohranjanje nepotvorjenega zgodovinskega spomina ugotovili, da smo prvi fotoposnetek letošnje zime napravili pred 23 tedni, je bila urgentno vložena (in po hitrem postopku odobrena) zahteva po obisku kakšne po zeleni flori in vodni favni vonjajoče restavracije. Tako smo bili poslani v neko italijansko obgolfiščno birtijo in lahko si misliš, kako smo bili zaskrbljeni, ko smo namesto lepo sfriziranih golfističnih tratic gledali precej debelo snežno odejo in skorajda še obratujoče sedežnice. Je pa zaskrbljenost hitro minila, ko smo ugotovili, da smo vseeno prišli prav, in ko nam je bila v naboru šestih jezikov, v katerih obratuje šef (in chef) Ilija, ponujena tudi ljuba nam materinščina.

A prava sprostitev je sledila po prvih požirkih osvežilno suhe franciacortske penine, ko je gazda v lagodno zastavljenem ritmu iz kuhinje pričel prinašati serijo na prvi pogled ležerno preprostih, a v resnici zelo domišljenih in perfektno izvedenih krožnikov. Štartna osnova so bile tanke rezine dimljene mečarice in tuna, ki ga je mariniranje v kosu in počitek po njem naredilo lepo kompaktnega. In če temu neke sorte narezku še lahko rečemo klassiker (ker je blizu tudi avstrijska, ne le naša grenza), potem je bil neke vrste grob prah iz koromača, ki je bil potresen prek surove ostrige, močno modernjakarski – tako kot putrčkasto mehak, v vakuumu počasi kuhan in nato na žaru popečen in s sesekljanimi oreščki potresen ligenj ter skoraj oblakasto lahka crema catalana iz sifona, s katero smo končali ta večer. A do takrat je bilo še daleč – najprej smo iz poglavja fusion vzeli na precej velike kocke narezan tunov tatarski z japonsko redkvijo, malinovim pirejem in wasabijem, potem pa iz edicije minimalistična perfekcija še v pomarančnem soku mariniran in z minuciozno narezanimi tankimi trakci pomarančne lupine odišavljen repek surovega škampa. Posebno izpostavitev si zaradi okusa in teksture, predvsem pa zaradi fascinantno zelene barve, ki je nastala z vmešavanjem sladoleda iz finega zmlevka rukole in olivnega olja, zasluži še rižota s kozicami, zaradi vizualne atraktivnosti pa črno-beli ravioli z do prijetne pikantnosti reducirano školjčno omako. Z brancinovim filejem, pečenim na kakavovem maslu, smo sicer zaznali kar resen idejno-izvedbeni padec, ki pa ni zamajal všečnosti na rešpektu do prvovrstnih sestavin temelječe kreativne obdelave morskega življa.