Boštjan Napotnik

17. 5. 2013  |  Mladina 20  |  Konzum

Pomanjkanje

Arboretum, Volčji Potok

  • ocena: 2 / 5

Dimljeni losos

Dimljeni losos

Rižota

Rižota

Restavracija Arboretum
Volčji Potok 43 g
Tel.: 01 831 80 83
www.golfarboretum.si
Restavracija ob pristriženih travnikih je odprta vsak dan od poldneva, zaprejo pa – odvisno od živahnosti in števila gostov – najkasneje ob enih ponoči.

Fino:
tortice

Ne tako fino:
nepreglednost razpoložljive ponudbe
prepečene ribe
njoki

Če vam bo uspelo sestaviti podoben scenosled kot nam, boste v Arboretumu jedli za 35 evrov.

Konzumov oddelek za kromatsko terapijo se je, navdahnjen z bibličnimi stihi, ki so mu te dni prihajali na misel – gre za vrstice »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi« iz 23. psalma –, odločil oko spočiti na zelenih površinah obarboretumskega golfišča. Tjakaj se namreč na tolčenje belih žogic v tem letnem času odpravlja kar veliko ljubiteljev starodavne pastirske igre in pričakovati je bilo, da bo obljudena tudi velika restavracija. Pa se je izkazalo, da paličarji po opravljenem tolčenju bolj srebajo aperolšprice na terasi, kot da bi dajali kaj konkretnega pod zob.

No, saj jih človek kar razume – komunikacijski šum, ki se je začel z natakarjevim – zaradi odsotnosti jedilnega lista ali kakršnekoli druge oblike predstavitve ponudbe – precej nenavadnim vprašanjem »A imate že kakšno idejo, kaj bi jedli?«, se namreč kar ni in ni hotel končati, pri čemer mu opravičila, češ da so »zadnje domače testenine ravno prodali« in da je »Štekar odpeljal vsa svoja vina, ker niso bila več v redu« (???), niso ravno koristila. Ob hitro postreženem prigrizku – olivah, sušenih paradižnikih in zeliščnem namazu – ter dolgih, kakšnega slovenskega filma vrednih pogledih, meditacijah o tem, kaj bi se mogoče našlo in kaj ne, nam je nekako le uspelo sestaviti scenosled večernega prigrizka. Vse skupaj smo odprli s capresejem s frišno mozzarello in za ta letni čas dovolj okusnim paradižnikom ter z rezinami dimljenega divjega lososa s hrenovo omako. Čas špargljev je – tako kot v vseh oštarijah ta hip – močno zaznamoval tople predjedi – bogato (in zelo zelo al dente) rižoto z repki škampov ter trdogumaste njoke, bili pa so tudi del univerzalne mešanice nakockane pečene zelenjave, ki je bila priložena vsem glavnim jedem. Kakšnega ustvarjalnega presežka nismo bili deležni niti v tej rundi, še več: par brancinovih filejev in zajeten kos fileja divjega lososa sta bila dodobra izsušena, rezina pljučnega govejega fileja pa je bila sicer lepo pečena na žaru, a prelita s hudo preslano poprovo omako. Tako smo se nato sami tolažili – glede na prikazano v drugih kategorijah – s finimi domačimi torticami, ekipa pa nas je počastila s požirkom sladkega vina in mehkim gruzijskim konjakom. Se nam je kar milo storilo, pa ne zaradi darilc, ampak predvsem zato, ker bi se glede na lokacijo in reden dotok klientele lahko v Arboretumu veliko zanimiveje in bolje jedlo.