Zombikalipsa

Zakaj je postal zombi pošast neoliberalne dobe

Fenomeni

Zombiji na vseslovenski ljudski vstaji v Ljubljani

Zombiji na vseslovenski ljudski vstaji v Ljubljani
© Miha Fras

Ko gledate apokaliptični spektakel Svetovna vojna Z, v katerem svet preplavijo premočrtni, sestradani, nenasitni, brezdušni, enoumni zombiji, lahko le obžalujete vse zamujene priložnosti, kajti roman, po katerem je posnet ta film, ponuja pravi geopolitični rokenrol – in resnično spremembo sveta. Pazite: Kitajska postane demokracija, Tibet se odcepi od Kitajske, Rusija postane teokracija, severni Korejci se kolektivno preselijo v podzemne bunkerje, na Islandiji ni več žive duše, Irski se združita, Japonsko evakuirajo, Južna Afrika se vrne k »preživetveni« logiki apartheida, Iran in Pakistan se medsebojno uničita, Izraelci in Palestinci ustanovijo skupno državo (Združena Palestina), pojavi se nova celina (Pacifik), Savdska Arabija izgubi nafto, ameriška vojska s search & destroy kampanjo, s kakršno je prej žgala, čistila in šokirala države tretjega sveta, žge, čisti in šokira Ameriko (ki je zombije – tako kot Al Kaido in Katrino – podcenila), Kuba pa se prelevi v gospodarsko in finančno velesilo št. 1, banko bank.

Ne le da zombiji preuredijo in spremenijo svet, ampak izpolnijo vse geopolitične sanje: O, ko bi se le Kitajska že enkrat demokratizirala! O, ko bi le Izraelci in Palestinci že enkrat ustanovili skupno državo! O, ko bi le Savdska Arabija že enkrat ostala brez nafte! O, ko bi se le Tibet že enkrat osamosvojil! O, ko bi se le Pakistan in Iran že enkrat pobila med sabo! O, ko bi se le severni Korejci že enkrat udrli v tla! O, ko bi le Islandija že enkrat preprosto izginila! Islandija? Ja, Islandija! Ne pozabite, da je Islandija zelo slab zgled – sklenila je, da svojih dolgov ne bo odplačala, da bo svoje politične elite odstranila in da bo poslovala pod svojimi pogoji. Si predstavljate, da bi to storile tudi druge države, recimo Grčija, Španija ali pa Slovenija?

Zombiji izpolnijo vse neoliberalne in neokonservativne sanje – sanje o demokraciji in prostem trgu. In to so iste sanje. Z demokracijo pride prosti trg – privatizacija, deregulacija, vitka država, ugodni poslovni pogoji, bajni donosi. Zombikalipsa je za neoliberalca priložnost – tako kot naravna katastrofa, gospodarska kriza, vojna in puč. Kar je bilo pred krizo nemogoče, je zdaj mogoče. Ljudi je treba le dobro šokirati.

Zombiji v nadaljevanki Živi mrtveci

Zombiji v nadaljevanki Živi mrtveci

In zombiji ljudi dobro šokirajo. Še več, zombiji jih trgajo in žrejo, toda žretje ljudi je le metafora za odpuščanje ljudi – ko ljudi žrejo, jih dejansko odpuščajo. Ko jih žrejo, manjšajo brezposelnost. Drži, zombiji delujejo povsem noro, brezumno in iracionalno, toda tudi odpuščanje je običajno povsem noro, brezumno in iracionalno. Odpuščanje je žretje človeškega mesa. Zombiji so njegovi poster boys, njegovi wonder boys.

V romanu so zombiji počasni in okorni, v filmu pa so hitri in atletski, rojeni šprinterji, kar pomeni, da niso takšni, kot jih je leta 1968 prikazala Romerova Noč živih mrtvecev, ampak takšni, kot jih je leta 2002 prikazalo Boylovih 28 dni pozneje. Nekatere je ta »karakterna« sprememba zombijev sila motila, toda mar ni čisto vseeno – naj so zombiji hitri ali počasni, vedno te dobijo. V tem je poanta zombijev. Vedno pridejo do tebe. Vedno te dohitijo. Vedno te prehitijo. Vedno. Zombiji so ljudožerska masa, ki je ne moreš ustaviti. Ne moreš jih ubiti – ker so že mrtvi. »Tako počasni so. Lahko gremo mimo njih. Niti teči nam ni treba,« pravi neka ženska v rimejku Noči živih mrtvecev (1990). Počasni, toda naslova nikoli ne zgrešijo. Kričite, kolikor hočete. Streljate v glavo. Ali pa, kot dahne neki moški v Carpenterjevem kultnem Princu teme, »molite za svojo smrt«.

Zombijski filmi niso bili več le trend, ampak fenomen. In niso bili več le kult, ampak kultura. Zombiji, na videz nezainteresirani, so izgledali bolj realistično kot druge pošasti.

Zombiji so virus – simptom neuničljive, neozdravljive in nesmrtne iracionalnosti, s katero živimo. Simptom tesnobnega apokaliptičnega občutja, s katerim živimo. Simptom brezumnega terorja, s katerim živimo. Simptom pošastnosti, s katero se ne moremo pogajati. Simptom ekstremnih časov, v katerih živimo, v katerih je vsak dan konec sveta – in v katerih imamo vsak dan občutek, da smo preživeli še en konec sveta.

Zombi v filmu Svetovna vojna Z

Zombi v filmu Svetovna vojna Z

Kako preživeti napad zombijev

Roman Svetovna vojna Z je leta 2006 napisal Max Brooks, scenarist humoristične TV-serije Saturday Night Live in sin slovitega komika Mela Brooksa, toda roman je bil le logično nadaljevanje njegovega bestselerja Kako preživeti napad zombijev (The Zombie Survival Guide), ki pa je bil logično nadaljevanje sveta, v katerem smo živeli. V prvi dekadi novega stoletja so bili namreč povsod zombiji. Kamor si pogledal, si videl zombije. Napadali so z vseh strani – iz vseh filmov. Postali so pošast št. 1. Nisi jim mogel zbežati. Že filmski naslovi niso puščali nobenega upanja: Noč neumnih mrtvecev, Hiša živih mrtvecev, Vojna živih mrtvecev, Gospodar živih mrtvecev, Legija živih mrtvecev, Zombijske kronike, Hranjenje množic, Nacija zombijev, Planet zombijev, Mrtvo življenje, Pesem živih mrtvecev, Zombiji! Zombiji! Zombiji! , Mesto zombijev, Ameriški zombi, Anonimni zombiji, Hitri in nemrtvi, Mrtvi in mrtvejši, Smrad po mesu, Mrtvi hodijo, Mrtvo meso, Zombigedon, Mrtvi sneg, Dan živih mrtvecev, Ples živih mrtvecev, Vojne zombijev in tako dalje.

No, dodajte še Grozo ju jitsu zombijev, slovenski mikrobudžetni trash, prleško postapokaliptično zombiado, ki sta jo posnela Aleksandra Fekonja in Vitomir Kaučič in v kateri smo zaman čakali na repliko: »Na svoji strani imamo največjega zombija v zgodovini – Jezusa Kristusa!« Dočakali smo jo šele nekaj let kasneje v ameriških Zombijih množičnega uničevanja. Pa to ljudem, ki za izbruh zombijskega virusa krivijo islamske teroriste, ni nič pomagalo. Mnogi izmed teh filmov so bili amaterski, polni lukenj, slabih igralcev (in neigralcev), lesenih dialogov, infantilnih gagov, poceni krvi, podstandardnih digitalnih efektov in muzike, ki se ni rimala s tem, kar smo videli na ekranu, toda puščali niso nobenega dvoma, da je življenje mrtvih komplicirano. Odvisno pač od budžeta. Holivudska Svetovna vojna Z je menda stala 200 milijonov dolarjev, toda britanski Colin je stal le 70 dolarjev.

In vendar se je v drugi polovici te dekade, v kateri je izšel Brooksov roman, zazdelo, da je z zombiji konec – da se njihova doba izteka. Zakaj? Hej, dobili smo Zombieland, burno parodijo zombijskega popa, ki nam je v slogu Maxa Brooksa pokazala, kako preživeti napad zombijev (izogibaj se stranišč, mrtvih zombijev in osebnih stikov z ljudmi!), v zombije so začeli mutirati tigri, krave, psi, konji, piščanci in naciji, zombijski film je posnel Joel Fuckin’ Schumacher, zombijske filme so začele pilotirati porno zvezde (npr. Jenna Jameson), zombije so začeli pobijati s kroglami, ki so letele iz vagin, Romerovo Noč živih mrtvecev so rimejkirali že drugič, v kanadskem Fidu so zombije asimilirali in prelevili v hišne pomočnike, nove statusne simbole, zombiji so bili na lepem sposobni požreti celo potniško letalo, v Slitherju je hotel zombi fukati s svojo ženo, Rodriguezov Planet terorja pa je pobijanje zombijev prelevil v kozmični stand-up.

Wes Craven je leta 1988 posnel film Kača in mavrica, v katerem je zombije odpeljal na Haiti, potemtakem tja, od koder so prišli, tja, kjer so postali sinonim za suženjsko delovno silo.

Zdelo se je, da so zombiji zašli v krizo. In da so obsojeni na hitro pozabo. Toda ko je leta 2008 v krizo zašel svet, se je vse skupaj šele začelo. Zombiji – z bledimi, brezizraznimi obrazi, okrvavljenimi nosovi, nabreklimi žilami, nagnitimi telesi in sivimi, udrtimi očmi (okej, kontaktnimi lečami) – so dobili noge. Daljše in urnejše kot kadarkoli. Bili so tudi agresivnejši kot kadarkoli. Superzombiji, poskočni, steroidni in manični, rojeni za parkour. Brez emocij in brez osebnosti, toda s sadističnim instinktom. Bili so vnetljivejši kot kadarkoli: včasih je ljudi zombificiral kak vojaški eksperiment, kemikalija, energetski napoj, telesna tekočina, meteor, okužena voda, okuženi burger, ptičja gripa ali kačji pik, toda v Pontypoolu je zadoščala že beseda, pa jim je možgane poslalo na jug.

Nič, tisto prej je bilo le ogrevanje. Kriza jih je naredila še kreativnejše: zdaj so tudi koga posilili, igrali klavir in pošiljali sms-e. Njihove glave so govorile, pa četudi so bile ločene od njihovih teles. Lap dance so ljudem odplesali na obrazu. In tu in tam so kakemu moškemu odgriznili tiča. To, da si mrtev, ima svoje prednosti.

Zombiji so osvojili TV (The Walking Dead), animirane filme (Paranorman) , spletne serije (Wake Up Dead) in računalniške igrice (Red Dead Redemption), v neogotskih romancah pa so zamenjali »somračne« vampirje (Warm Bodies). Celo v TV-seriji Igra prestolov so se pojavili White Walkers, ki lahko mrtve spreminjajo v bledične nemrtve, zombijske sage – recimo Nevidno zlo z Millo Jovovich, imuno na T-virus, Vrnitev živih mrtvecev in španski Snemaj! – so dobile nova in nova, še pikantnejša in srhljivejša nadaljevanja, George Romero je z Deželo živih mrtvecev, v kateri elite (1 %) živijo v nedostopnih nebotičnikih, ljudstvo (99 %) pa v globalnem slumu, spočel novo zombijsko sago. Ja, zombiji so preplavili svet: Zombijski dnevniki, Zombijska apokalipsa, Napad veganskih zombijev, Knjiga zombijev, Mrtvi nemrtvi, Abraham Lincoln proti zombijem, Romeo & Julija proti živim mrtvecem, Vod živih mrtvecev, Mrtva dežela, Motokrosistični zombiji iz pekla, Gozd živih mrtvecev in tako dalje.

Zombijske filme so na lepem snemali vsi, tudi Irci, Španci, Portugalci, Grki, Argentinci, Tajci, Mehičani, Pakistanci, Kubanci in Srbi – v Coni mrtvih zombiji izbruhnejo v Pančevu. In ko jim odstrelijo okončine, še vedno napadajo, brez rok in nog, zelo doživeto in realistično, toda brez pomoči digitalnih efektov: kot zombije so uporabili kar paraplegične vojne veterane. Cono mrtvih so posneli leta 2009, ko so Ljutomer – v času Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina – preplavili zombiji (105 zombijev za 105 let slovenskega filma), ki so jih maskirali eksperti za zombijski make-up, in ko so mediji po vsem svetu poročali, da so znanstveniki izračunali, da bi človeštvo vojno z zombiji izgubilo. Ali kot pravi narednik v filmu 28 dni pozneje: »Če pogledaš celotno življenje planeta, potem je človeštvo tu le nekaj trenutkov. Če nas torej okužba vse pokonča, bo to vrnitev v normalno stanje.«

Včasih je bolje, če si mrtev!

Toda ko rečeš, da so znanstveniki izračunali, da bi človeštvo vojno z zombiji izgubilo, je tako, kot da bi rekel, da so znanstveniki izračunali, da bo človeštvo izgubilo vojno z neoliberalci. In prav tu je ključ: zombiji so pošasti neoliberalne dobe. Bolj ko se je kapitalizem neoliberaliziral (dereguliral, privatiziral ipd.), več je bilo zombijskih filmov. Bolj ko se je neoliberalizem brutaliziral, bolj so se brutalizirali zombijski filmi.

Zombijski filmi sicer niso brez zgodovine (prvega, Belega zombija, v katerem je ljudi zombificiral Bela Lugosi, so posneli leta 1932), pa tudi ne brez svojih klasik (Sprehajala sem se z zombijem, Noč živih mrtvecev), subklasik (Na smrt prestrašimo Jessico, Otroci se ne bi smeli igrati z mrtvimi rečmi) in antiklasik (Woodov zombijski Načrt 9 iz vesolja velja za »najslabši film vseh časov«), toda njihova zgodovina ni bila nikoli tako slavna, da bi lahko računali na razcvet, kakršnega so doživeli po izbruhu neoliberalizma. Ne, zombiji niso imeli tako slavne zgodovine kot druge pošasti (vampirji, volkodlaki, morski psi ipd.), toda po izbruhu neoliberalizma so bili nenadoma glavni. Pred njimi je bilo še vse.

Z zombiji so imeli opraviti vsi, tudi Michael Jackson, Buffy in Scooby Doo. Celo Jason Vorhees, pošast iz filmske sage Petek trinajstega, je vse bolj vlekel na zombija.

Takoj po Zori živih mrtvecev, ki jo je leta 1978 posnel George Romero (zombiji, ultimativni potrošniki, požrejo nakupovalni center), sta bila izvoljena Margaret Thatcher in Ronald Reagan, oznanjevalca neoliberalne politike, njuna izvolitev pa je odmevala vse tja do Italije, kjer so jo »popraznovale« divje zombiade, recimo Zombi holokavst, Kanibalska apokalipsa in Zombi, v katerem se je zombi spopadel z morskim psom. Sporočilo zombija, ki je zgrizel morskega psa, je bilo jasno in odločno: z drugimi pošastmi je konec!

V osemdesetih, ko se je neoliberalizem prelevil v uradno politiko, novo ideološko platformo kapitalizma, so zombiji dokončno poleteli, potem pa – genocidno! – preplavili tudi devetdeseta in novo stoletje. Z njimi so imeli opraviti vsi, tudi Michael Jackson, Buffy in Scooby Doo. Celo Jason Vorhees, pošast iz filmske sage Petek trinajstega, je vse bolj vlekel na zombija. Dan živih mrtvecev je dal vedeti, da nam ni rešitve niti pod zemljo niti na samotnem otoku, v Vrnitvi živih mrtvecev so se zombiji vračali, pa četudi so jih razsekali na koščke, zombiji so streljali in masturbirali, v Stričku Samu so žrli le nepatriote in jih potem razobešali kot ameriške zastave, v Hard rock zombijih je zombi požrl samega sebe, pri snemanju finalnega prizora zombiade Braindead, ki jo je posnel Peter Jackson, so porabili 300 litrov krvi na minuto, Mačje pokopališče pa so propagirali s sloganom: »Včasih je bolje, če si mrtev!« In ko umreš, se ti povsem zmeša.

Zombijski filmi niso bili več le trend, ampak fenomen. In niso bili več le kult, ampak kultura. Zombiji, na videz nezainteresirani, so izgledali bolj realistično kot druge pošasti. Ali bolje rečeno: v primerjavi z zombiji so celo morski psi izgledali fiktivno. Druge pošasti niso mogle tekmovati z zombiji – nimajo te metaforične moči. Niti te izrazne moči. Ne, druge pošasti nimajo umetniške moči zombijev. Niti nimajo njihove družbenokritične moči. V zombijih in zombijskih filmih lahko vidiš, kar hočeš: kritiko militarizma, ameriškega imperializma, paranoje, nestrpnosti, stereotipiziranja, neonacifikacije, rasizma, konformizma, ljudske apatije, politične neučinkovitosti, korporativnega pohlepa, korupcije, kanibaliziranja tretjega sveta, obsedenosti s krščanskim obhajanjem in ritualnim konzumiranjem »Kristusovega telesa«, brezposelnosti, brezdomstva, finančnega taljenja in vstajništva, pa družbe, ki je vse zvedla na brezdušno in avtomatično konzumiranje, ljudi, ki hočejo živeti v rajskih nakupovalnih centrih, laissez-faire kapitalizma, v katerem je iskanje hrane nekaj delikventnega, zločinskega in kanibalskega, ljudstva, ki v krizi vedno izbere najslabšo možnost, in elit, ki čakajo, da bo ljudstvo umrlo od lakote. Zombiji so prazni, toda njihova praznina je bogata. In ker ni več prostora v Peklu, hodijo po Zemlji.

Slovenski zombi

Wes Craven je leta 1988 posnel film Kača in mavrica, v katerem je zombije odpeljal na Haiti, potemtakem tja, od koder so prišli, tja, kjer so postali sinonim za suženjsko delovno silo, tja, kjer so na belskih plantažah v imenu maksimiranja dobičkov garali do smrti, tja, kjer so postali sinonim za sužnja, ki se upre zasužnjevalskemu gospodarju. In tudi posnel ga je na Haitiju, toda haitijski statisti, ki so igrali zombije, so se belski filmski ekipi že prvi teden snemanja tako strahovito uprli, da je morala zbežati v sosednjo Dominikansko republiko.

Nekaj poetičnega je bilo v tem. Prav na Haitiju so namreč črnski sužnji – »zombiji« – izvedli prvo uspešno revolucijo, sami zrušili belsko oblast, sami strmoglavili vladajoči razred in sami odpravili svojo lastno sužnost. Haitiju se tedaj še ni reklo Haiti, ampak Saint-Domingue (in še prej – pod špansko oblastjo – Santo Domingo), toda boj za neodvisnost te francoske kolonije se je začel leta 1791, takoj po francoski revoluciji. Črnski sužnji so si rekli: če imajo Francozi pravico do revolucionarne odprave suženjstva, potem jo imamo tudi mi! In res, leta 1805 je Saint-Domingue postal Haiti, neodvisna republika – prva črnska republika na svetu.

Zombijevki na Grossmanovem festivalu fantastičnega filma in vina v Ljutomeru

Zombijevki na Grossmanovem festivalu fantastičnega filma in vina v Ljutomeru
© Borut Krajnc

Toda na Zahodu, pravi Susan Buck-Morrs v knjigi Hegel, Haiti in univerzalna zgodovina, tega niso obešali ravno na veliki zvon. Nasprotno, vsi – od razsvetljencev do Hegla – so o tem, da so sužnji strmoglavili svoje suženjstvo, raje taktično molčali. Kar je bilo čudno, če pomislite, da so imeli razsvetljenski misleci svobodo – čisto nasprotje suženjstva – za »najvišjo in univerzalno politično vrednoto«.

Zakaj so torej to zamolčali? Iz preprostega razloga, pravi Buck-Morrsova: ker je suženjstvo – »sistematično, zelo prefinjeno zasužnjevanje Neevropejcev kot delovne sile v kolonijah« – že postalo temelj zahodne ekonomije. »Izkoriščanje milijonov kolonialnih suženjskih delavcev so prav ti isti misleci, ki so razglašali, da je svoboda naravno stanje in neodtujljiva pravica človeka, sprejemali kot del danega sveta.« Ergo: suženjstvo temnopoltih so imeli za upravičeno.

Zombiji niso imeli tako slavne zgodovine kot druge pošasti (vampirji, volkodlaki, morski psi ipd.), toda po izbruhu neoliberalizma so bili nenadoma glavni. Pred njimi je bilo še vse.

Ker je zahodna ekonomija temeljila na kolonialnem suženjstvu, ker so torej kolonije postale vir zahodnega bogastva, kolonije, v kateri so sužnji strmoglavili svoje lastno suženjstvo (in s tem udejanjili razsvetljenski ideal univerzalne svobode!), niso hoteli propagirati. Haitija niso hoteli dajati za zgled, kajti duh haitijske revolucije bi bil lahko nalezljiv, toda problem ni bil le v tem, da bi se ta duh lahko razširil v druge kolonije, ampak v tem, da bi se lahko razširil na Zahod, v Evropo, kjer je kapitalizem prav tako vse bolj temeljil na suženjski delovni sili, na industrijskem suženjstvu.

Povezavo med kolonialnim suženjstvom in suženjskimi delovnimi razmerami v kapitalizmu – recimo dosmrtnim življenjem v rudniku ali tekstilni tovarni – so raje prikrili. Alternativa pač ni prišla v poštev. Hegel je celo trdil, da so bili sužnji na boljšem v kolonijah kakor v svojih afriških domovinah, s čimer je dopustil, »da se suženjstvo nadaljuje«.

Buck-Morrsova nas ob tem spomni na to, kar je rekel francoski politični filozof Louis Sala-Molins: da so filozofi evropskega razsvetljenstva ostro kritizirali suženjstvo, razen tam, kjer je dejansko obstajalo. In natanko tako se danes obnašajo slovenski politiki: kritizirajo izkoriščanje in suženjstvo – razen v Sloveniji. Ko gre za Slovenijo, besede »izkoriščanje« ne omenjajo, saj od Slovenca pričakujejo, da se bo neoliberalnemu izkoriščanju – v nasprotju s sužnjem – podrejal prostovoljno. Stalno nam dajejo vedeti, da smo v Sloveniji na boljšem kakor v Grčiji ali kaki drugi koloniji trojke, obenem pa nam stalno predejo o tem, kako se je Slovenija osamosvojila in osvobodila, kako se je otresla tiranije in suženjstva (izpod Avstro-Ogrske, Italije, Nemčije, Jugoslavije), toda neoliberalno zasužnjevanje Slovenije se jim zdi nekaj povsem normalnega in upravičenega. S čimer kakopak dopuščajo, da se nadaljuje.

Janez Janša, znan po tem, da vedno pove več, kot je hotel, je tudi s tem, ko je vstajnike razglasil za zombije, povedal več, kot je hotel: reči je hotel, da so zombiji tisti, ki se ne strinjajo z njim, toda s tem je nekdanje kolonialno – zombijsko, haitijsko – suženjstvo nehote povezal z vse bolj suženjskimi delovnimi razmerami v neoliberalni Sloveniji.

Slovenskim politikom bi zato veljalo reči to, kar slišimo v Noči živih mrtvecev: »V tem, da živimo skupaj, morda res ne uživamo, toda to, da skupaj umiramo, ne bo pomagalo.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.