Urša Marn

22. 11. 2013  |  Mladina 47  |  Družba

Hiša kot laboratorij

Aktivna hiša odpira nove možnosti v sodobni, energetsko varčni stanovanjski gradnji

Aktivna hiša Lumar stoji v zaselku Dragočajna pri Medvodah. V strehi ima vgrajeno fotovoltaično elektrarno, ki naj bi po predhodnih izračunih proizvedla več energije, kot jo bo hiša dejansko porabila. Presežek energije bo mogoče uporabiti za polnjenje električnega avtomobila.

Aktivna hiša Lumar stoji v zaselku Dragočajna pri Medvodah. V strehi ima vgrajeno fotovoltaično elektrarno, ki naj bi po predhodnih izračunih proizvedla več energije, kot jo bo hiša dejansko porabila. Presežek energije bo mogoče uporabiti za polnjenje električnega avtomobila.
© Lara Romih

Razvoj stanovanjske gradnje se nenehno spreminja. V zadnjih dveh desetletjih se povečuje okoljska ozaveščenost družbe, kar je privedlo tudi do večje ozaveščenosti glede učinkovite rabe energije v stavbah. Začelo se je z dobro izolirano ’klasično’ hišo, ki je še vedno imela ’klasično’ kotlovnico na kurilno olje. Sledila je nizkoenergijska hiša, v kateri je bilo vgrajeno nizkotemperaturno talno gretje, saj primarne potrebe po ogrevanju niso bile več tako velike. Nato je prišla pasivna hiša s toplotno črpalko in sistemom prezračevanja z rekuperacijo.

Najnovejši izum pa je aktivna hiša, ki je nadgradnja pasivne hiše.

»Aktivna hiša je samo ena od naslednjih stopnic, ki jih bo stanovanjska gradnja še morala prehoditi na poti k trajnostni gradnji brez škodljivih vplivov na okolje. Tako kot pasivna hiša sama po sebi ne more biti končni cilj, tako tudi aktivna hiša samo odpira nove možnosti v sodobni, energetsko varčni stanovanjski gradnji,« pravi arhitekt Gregor Košorok iz biroja KošorokGartner arhitekti. Ljubljanski biro, ki ga sestavljajo trije mladi arhitekti, poleg Košoroka še Jernej Gartner in Brigita Babnik, je po naročilu podjetja Lumar projektiral prvo aktivno hišo v Sloveniji, za katero so letos od Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije prejeli zeleni svinčnik, priznanje, ki ga cehovsko združenje arhitektov podeljuje za inovativno trajnostno gradnjo.

Aktivna hiša Lumar stoji v zaselku Dragočajna pri Medvodah, dobrih tristo metrov od Zbiljskega jezera. Zgrajena je bila kot vzorčna hiša, pravzaprav kot svojevrsten laboratorij za merjenje bivalnega udobja. V hiši je namreč vgrajenih 64 najrazličnejših senzorjev, ki bodo v prihodnjih letih zbirali podatke, na podlagi katerih bo proizvajalec svoje izdelke lahko dodatno izboljšal oziroma nadgradil. »V aktivno hišo je bilo vgrajene veliko več dodatne opreme, kot je je treba vgraditi v hišo za končnega uporabnika,« pravi Košorok. Zato ne preseneča, da je končna cena objekta znašala kar 1930 evrov na kvadratni meter neto bivalne površine.

Da ne bo pomote: aktivna hiša Lumar ni prva vzročna aktivna hiša na svetu. V okviru projekta Model Home 2020 je bilo zgrajenih že šest demonstracijskih objektov, namenjenih pridobivanju izkušenj in nadgradnji koncepta aktivna hiša. Dva sta na Danskem, po eden pa v Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji in Avstriji. Temu konceptu sledi kar nekaj objektov, med drugim gorska koča Knofeleben v Avstriji, prenovljene vrstne hiše Montfort na Nizozemskem in vrtec Solhuset na Danskem.

Za optimalen prihranek energije so pomembne tudi bivalne navade končnega uporabnika. Enaka hiša lahko glede na njenega uporabnika in njegove bivalne navade porabi različno veliko energije.

Gledano izključno s tehničnega vidika je aktivna hiša dobra pasivna hiša z vgrajenim sistemom pametnih inštalacij, ki omogoča optimalen sistem upravljanja. Gledano širše pa je aktivna hiša veliko več kot le pametna pasivna hiša. »Aktivna hiša ni točno določen pojem, ki bi ga bilo mogoče ovrednotiti, ampak prej neko novo polje možnosti, nov koncept razmišljanja,« pravi Košorok. »Problem sodobne družbe je, da želi vsako stvar popredalčkati, jo izmeriti in kategorizirati. Prijetnega občutka, ko denimo pri zajtrku na nas posije jutranje sonce, ne moremo neposredno ovrednotiti ali izmeriti, je pa to za naše počutje nedvomno zelo pomembno.«

Glavna razlika med aktivno in pasivno hišo se kaže v celostnem pristopu. Pri pasivni hiši je bila večina pozornosti usmerjene k energetski učinkovitosti, aktivna hiša pa se problema loteva širše. Poleg energetske učinkovitosti enakovredno obravnava tudi pojma bivalnega ugodja in vplivov na okolje. Košorok to ponazori z naslednjo primerjavo: pasivna hiša je lahko betonska, izolirana z ekspandiranim polistirenom (stiroporjem) in ima vgrajena okna s plastičnimi okvirji ali pa je zgrajena iz lesa, izolirana z lesnovlaknenimi ploščami ali celulozo ter ima vgrajena okna z lesenimi okvirji. Gledano računsko lahko obe hiši izkazujeta popolnoma enako energetsko bilanco, vendar bi se 99 odstotkov ljudi raje odločilo za bivanje v leseni hiši, saj je bivalno ugodje v njej veliko boljše kot pa v betonski. Poleg tega je pomembno tudi vprašanje, koliko energije je bilo porabljene pri proizvodnji gradbenih materialov in kakšen vpliv imajo ti elementi na okolje po izteku življenjske dobe. »Če takšno razmišljanje nagradimo še s pametnimi inštalacijami, optimalno osvetlitvijo in zvočnim ugodjem, pridemo do koncepta aktivne hiše.«

Ker je v vzorčno hišo vgrajene veliko več dodatne opreme, kot je je treba vgraditi v hišo za končnega uporabnika, so končni stroški znašali skoraj dva tisoč evrov na kvadratni meter neto bivalne površine. Na fotografiji dnevni prostor s pogledom na vrt.

Ker je v vzorčno hišo vgrajene veliko več dodatne opreme, kot je je treba vgraditi v hišo za končnega uporabnika, so končni stroški znašali skoraj dva tisoč evrov na kvadratni meter neto bivalne površine. Na fotografiji dnevni prostor s pogledom na vrt.
© Lara Romih

Po podatkih gradbenega inštituta ZRMK porabi povprečna klasična hiša iz 80. let za ogrevanje približno 20 litrov ekstra lahkega kurilnega olja na kvadratni meter bivalne površine na leto. Pri pasivnih hišah je ta poraba od nič do dveh litrov. »Z vidika energetske optimizacije objektov je dosežena neka zgornja meja, ki je pravzaprav ne moremo več pomakniti še višje. Tu nastopi koncept aktivne hiše, ki vprašanje sodobne energetsko varčne gradnje obravnava širše.« Poleg energetske učinkovitosti so za projektante enako zanimivi tudi uporaba do okolja prijaznih materialov z nizkim ogljičnim odtisom, sistem naravne in umetne osvetlitve prostorov, akustično ugodje, inteligenten in za uporabnika enostaven sistem upravljanja s pomočjo sodobnih digitalnih tehnologij, zbiranje in uporaba deževnice za sanitarno vodo ... »Gre za celostno vprašanje, kako negativne vplive na okolje, ki jih vsaka novo zgrajena hiša nedvomno ima, zmanjšati na minimum.«

Med ljudmi je še vedno pogosto slišati: »Ne maram pasivne hiše, ker v njej ne smem odpirati oken.« Tovrsten dvom je pogostejši pri starejših investitorjih, mladi pa so za novosti precej bolj dojemljivi. Pa je dvom upravičen? Dejstva so taka. Vse novogradnje, torej ne samo nizkoenergijske in pasivne, so grajene precej bolj zrakotesno kot objekti izpred desetih ali dvajsetih let. Vgrajujemo dvoslojna ali trislojna okna in od izvajalcev zahtevamo, da jih dobro vgradijo, tako da ne bo pihalo. S tem posledično ustvarimo hišo, v kateri je izmenjava zraka zelo majhna. Če prostorov ne prezračujemo, se zelo hitro pojavi vlaga in posledično plesen. To lahko preprečimo na dva načina. Z zračenjem skozi okna ali s pomočjo rekuperacije. Pri zračenju skozi okna izgubimo veliko dragocene energije, poleg tega je v hiši s približno petnajstimi okni težko ves čas nadzirati, kje je kdaj kaj odprto, da ni prepiha, ali so vsa okna zaprta, preden gremo od doma, in tako dalje. Rešitev za ta problem je vgradnja sistema prezračevanja z rekuperacijo, ki kontrolirano dovaja v hišo zadostne količine svežega zraka ob minimalnih energetskih izgubah. »Nadgradnja tega sistema je aktivna hiša, kjer lahko prek digitalno vodenega sistema poskrbimo tako za naravno kot za prisilno prezračevanje in tako maksimalno izkoriščamo naravne danosti. Spomladi in jeseni, ko je zunaj prijetnih 20 do 22 stopinj, lahko tudi v pasivni hiši odpremo vsa okna, pri zunanjih temperaturah okrog minus 10 ali več kot 30 pa si nihče ne želi na veliko odpirati oken. Če nimamo vgrajene rekuperacije, smo v to prisiljeni, hkrati pa pri tovrstnem zračenju hišo močno ohlajamo ali segrevamo. Posledično zaradi tega po nepotrebnem porabimo veliko dodatne energije za ponovno ogrevanje oziroma hlajenje prostorov,« prednosti pojasnjuje Košorok.

Prvo aktivno hišo v Sloveniji so po naročilu podjetja Lumar projektirali arhitekti Gregor Košorok, Jernej Gartner in Brigita Babnik iz biroja KošorokGartner arhitekti.

Prvo aktivno hišo v Sloveniji so po naročilu podjetja Lumar projektirali arhitekti Gregor Košorok, Jernej Gartner in Brigita Babnik iz biroja KošorokGartner arhitekti.
© Lara Romih

Za optimalen prihranek energije v stanovanjskih stavbah so vedno pomembni štirje dejavniki: pravilna orientacija, zelo dober energetski ovoj stavbe, kamor spada tudi stavbno pohištvo, vgrajen sistem prezračevanja z rekuperacijo in bivalne navade končnega uporabnika. »Enaka hiša lahko glede na njenega uporabnika in njegove bivalne navade porabi različno veliko energije.«

Koncept aktivne hiše gre še korak dlje. Vključuje namreč tudi samooskrbo z električno energijo. Tako ima vzorčna aktivna hiša Lumar na strehi vgrajeno integrirano fotovoltaično elektrarno, ki bo po predhodnih izračunih proizvedla več energije, kot jo bo sama hiša dejansko porabila. Presežek energije bo mogoče uporabiti za polnjenje električnega avtomobila – v ta namen sta pod nadstreškom za avtomobile vgrajeni tudi električni vtičnici za polnjenje. »Trenutno se proizvedena električna energija oddaja v omrežje, saj se ekonomsko gledano to v tem trenutku najbolj izplača. Prepričan sem, da se bo področje fotovoltaike in električne mobilnosti v prihodnjih letih intenzivno razvijalo, tako da lahko na tem področju pričakujemo še veliko uporabnih novosti.«

Pri oblikovanju aktivne hiše je arhitekt nekoliko bolj omejen kot pri klasični hiši, saj mora zadostiti nekaterim energetskim standardom, vendar to ne pomeni, da mora biti hiša dolgočasna škatla brez duše. Ali kot pravi Košorok: »Zelo pomembno je, da se na objekt gleda celostno. Da torej ne poskušamo doseči nekih standardov ali predpisov za vsako ceno, pri tem pa pozabimo na človeka, ki bo v tej hiši prebival naslednjih petdeset let.« Aktivna hiša ni izziv samo za arhitekta, temveč tudi za investitorja in končnega izvajalca. »Od vseh vpletenih zahteva večji angažma. Arhitekt ima pri tem vedno vlogo dirigenta, ki ima odgovornost, da projekt uspešno pripelje do konca. Sodelovanje z ostalimi projektanti, strokovnjaki za gradbene konstrukcije, elektroinštalacije, strojne inštalacije, gradbeno fiziko, svetlobo akustiko in tako naprej je neizogibno. Skozi razprave se odkrije marsikaj novega, kakšna nova ideja, ki morda danes še ni izvedljiva, je pa zanimiva in jo bo morda mogoče uporabiti pri katerem od prihodnjih projektov.«

Prek digitalno vodenega sistema se lahko v hiši zagotavlja tako naravno kot prisilno prezračevanje, kar omogoča maksimalni izkoristek naravnih danosti. Na fotografiji spalnica.

Prek digitalno vodenega sistema se lahko v hiši zagotavlja tako naravno kot prisilno prezračevanje, kar omogoča maksimalni izkoristek naravnih danosti. Na fotografiji spalnica.
© Lara Romih

Aktivna hiša se aktivno ukvarja z raziskovanjem področja trajnostne gradnje. Toda to, kar je znano zdaj, so šele osnove, pravi Košorok. Prepričan je, da bomo v prihodnjih letih priča številnim izboljšavam in inovacijam na tem področju, še zlasti v povezavi z digitalno tehnologijo in električno mobilnostjo. »Pri vseh novostih mora seveda obstajati tudi neka zdrava mera kritike in skepse. Napačno bi bilo en sam model razglasiti za edino pravilen, nam pa v določenem trenutku lahko pokaže pravo smer razmišljanja in nam pomaga na poti k trajnostni gradnji brez negativnih vlivov na okolje.«

Informacije o izobraževanjih na temo trajnostne gradnje, ki potekajo v aktivni hiši Lumar, najdete na spletni strani www.aktivnahisa.si, mednarodno dogajanje v zvezi z razvojem aktivne hiše pa lahko spremljate na spletni strani www.activehouse.info.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.