Boštjan Napotnik

17. 1. 2014  |  Mladina 3  |  Konzum

Eurojackpot

Pr’ Mrtinet, Luče (pri Grosupljem)

  • ocena: 4 / 5

Ognjišče 1

Ognjišče 1

Ognjišče 2

Ognjišče 2

Dnevni bar Pr’ Mrtinet
Luče 45, Grosuplje
Tel.: 031 518 644
www.prmrtinet.si
Dnevni bar načeloma obratuje vsak dan od 11. do 23. ure, čez vikend celo od 9., ampak za jestvine je obvezen (resno, drugače ne bo nič) vnaprejšen telefonski dogovor z mojstrom Ivanom.

Fino:
narezek, še posebej slanina
svinjske ličnice na koromačevem pireju
toplo dimljen postrvji file

Ne tako fino:
prezorjenost t-bone stejka

Mrtinetov kurjač bo ekipo z mesninskimi posebnostmi in delicijami do vrha in čez zapolnil za 30 evrov na guštirajoče grlo.

Medtem ko se vsa Slovenija v pavzah med spremljanjem najnovejših izsledkov o Mišičevi pijanosti in sag o Tininih trenerjih sprašuje, zakaj model iz Grosuplja še vedno ni prišel po priigrane loterijske milijone, je vrh Konzumovega inštituta za analizo prehranskih in ostalih bivalnih razmer začel raziskovati, ali ni na grosupeljskem koncu nemara kakšna dovolj huda birtija, od katere dobrot človeka ne zvabijo niti silni milijoni.

Z veseljem lahko poročamo, da se opisanemu idealu – resda popolnoma nenadejano – zelo resno približa sicer čisto navaden dnevni bar Pr’ Mrtinet, ki pa se, ko v njem podkuri mojster Ivan, spremeni v čisto zaresni, pretežno mesni perpetuum jedile. Ivanov kompletni kuhinjski pogon je sestavljen iz dveh ognjišč – klasičnega odprtega kamina in lastne inovacije, na pogled klasične zaprte pečice, v kateri pa tli oglje, ki cele ure vzdržuje resno grill temperaturo. No, iz te pogruntavščine so nam bile že za aperitiv, še pred izjemno, mehko, po svežih hruškah dišečo viljamovko, namenjene hrustljave perutničke; pa perfektno pečen, a vendarle predolgo zorjen (to se je poznalo predvsem na off-okusu pljučnega dela) t-bone stejk; pa obe sladici: taprava, neke sorte obrnjena pita s polovicami breskev, in metaforična, po španski šegi nekje iz zaplečja krškopoljskega pujsa odrezana mišica, ki je bila – kot je obljubljal pekač-kurjač na enem od klepetavih obiskov pri mizi –po okusu in po mehkobi res vredna vpisa v spominsko knjigo. Tja nedvomno sodita vsaj dve poglavji obilnega narezka: na jeziku topeča se hrbtna slanina in suha vratina nekje pri Sevnici spitanega krškopoljca, pa tudi merjaščeva budžola, jelenov file in salama ter na žaru popečen mladi sir niso bili nič kaj slabši. In pazi – do tavelikega ognjišča nismo še niti prišli, čeprav so nas tam pod čripnjo čakali telečja krača in kos prsi, pa v manjšem glinastem loncu na koromaču (ki je kasneje postal krasen pire) počasi dušeče se svinjske ličnice, ob robu pa sta se na jablaninem lesu dimila postrvja fileja.

Verjetno se ne čudiš, da smo po vsem tem (čeprav je Ivan ponujal še dimljene račje prsi in račji pršut) zmogli le še vzorčen primerek paradoksalnega mehko-čvrstega račjega confita, ugotovili, da Janko Kobal dela absolutno hudo modro frankinjo in da Pr’ Martinet razen kakšnega kosa zelenjave in/ali kakšne župce nismo pogrešali absolutno nič. Zatorej se – ko se ti bo zahotelo resnega mesoslovja – le odpravi po naši poti.