Boštjan Napotnik

14. 2. 2014  |  Mladina 7  |  Konzum

Little Italy*

Krtina d’Ampezzo, Imenje

  • ocena: 4 / 5

Amatriciana

Amatriciana

Fiorentina

Fiorentina

Krtina d’Ampezzo
Imenje 21, Moravče
Tel.: 051 630 631
www.krtina-dampezzo.si
Na srečo lokalnega prebivalstva je tu edina neavtohtona italijanska stvar urnik: Krtina obratuje od srede do nedelje od 12. do 23. ure, ob petkih in sobotah pa potegnejo še kakšno uro dlje.

Fino:
pašte, še posebej amatriciana
piščanec v limonini omaki

Ne tako fino:
borna izbira zelenjave, tiste, pečene na žaru, in one, ponujene k bagni caudi

Prehranski izlet s klasičnim italijanskim scenosledom na robu Ljubljanske kotline vas bo stal približno 30 evrov.

Da se originalna, na manhattanski Lower East Side postavljena *Mala Italija vedno bolj krči, je jasno že dolgo: na začetku 20. stoletja so Italijani sestavljali več kot 90 odstotkov prebivalstva soseske, po zadnjem štetju leta 2000 pa se je delež ustavil pri ubornih 8,25 odstotka. Zato je Konzumova katedra za migracijske študije takoj, ko je slišala za italijansko kolonijo pri Moravčah, izvedla raziskovalni projekt, s katerim je želela preveriti avtohtonost okusov tam streženih antipastov, primopjatov, karneja in dolčetov.

Da tam operirajočemu piemontskemu komandanteju ne manjka smisla za humor, nam je bilo jasno že po imenski besedni igri, križancu med bližnjim avtocestnim izvozom in dolomitskim smučiščem, da je Krtina zvesta kopija klasičnih preprostih italijanskih oštarij, pa nam je bilo jasno po rdeče-belih karirastih prtih in po dišeči malici, ki jo je za eno od miz končevalo osebje ob našem prihodu.

Drugače od številnih po domovini razsejanih kvaziitalijanskih gostiln, se v Krtini d’Ampezzo niso zavarovali s picami, niti ne kreativizirajo s kakšnimi bizarnimi polivkami za pašte, ampak ponudbo gradijo na hard core klasikah. To pomeni, da je vzdušje sproščeno, a servis vseeno profesionalen, da se na mizi kaj kmalu po prihodu znajde par hrustljavih brusket in da ponudba vin ni obsežna, a se v selekciji najde tudi tako frajerski chianti, kot je tisti iz Coltibuona. No nonsense špura potem kar traja in traja: s sladko-kislo tunino omako prelite rezine pečene mlade govedine bliskovito izpuhtijo z ovala, pikantno paradižnikovo salso, v kateri se kopajo lepo zmehčani lignji, po Ilovarjevem običaju pomažemo s kruhom, iz inčunov, kaper, olivnega olja in smetane zamešano bagno caudo tudi lahko pohvalimo, malo manj pa švohotno selekcijo (krompir, pečena paprika) zelenjave, ki naj bi jo z njo prelivali. Mačehovski odnos do zelenjave je bilo zaslediti tudi pri dodatku k malo tankemu, a dobro zorjenemu in pečenemu florentincu, iz zasede, ki smo jo fantom želeli nastaviti z naročilom piščančjega fileja v limonini omaki, pa so se izvili z izjemo okusnim, sočnim in uravnoteženim krožnikom.

Glavni razlog za naše zadovoljstvo pa je kljub naštetemu predvsem v paštah: tako za se zjokat dobro amatriciano, elegantne široke rezance z orehi in baziliko ter rustikalno močan aglio-olio-peperoncino očitno lahko nakuha le italijanska roka, ki se je izkazala tudi pri vseh preizkušenih cukrarijah, predvsem pri tiramisuju. Bravi!