NeSrečno!

Zakaj številni Slovenci konca krize in recesije ne bodo čutili

Prihod rudarjev iz jame po končani stavki v rudniku Trbovlje-Hrastnik.

Prihod rudarjev iz jame po končani stavki v rudniku Trbovlje-Hrastnik.
© Borut Krajnc

Evropska komisija je nedavno sporočila, da bo zamrznila približno milijardo evrov, ki naj bi jo Slovenija dobila za sofinanciranje projektov. In zakaj bo izplačilo tega razvojnega denarja zamrznila? Zaradi nepravilnosti in sistemskih napak, ki jih je ugotovila pri črpanju evropskih sredstev in nadzoru.

Kako lahko tako zamočiš, da izgubiš milijardo? Kako te lahko tako zanese, da ti spodnese masivno investicijo v regionalni razvoj in infrastrukturo? Se pri tem zavedaš, da take investicije pomenijo nova delovna mesta, višji BDP in manjšo brezposelnost?

Ironija je v tem, da se vlada verjetno zaveda, kaj to pomeni – in ji je prav zato vseeno za ta razvojni, investicijski denar. Velike investicije pač niso v skladu s politiko te vlade, toda tudi v skladu s politiko prejšnjih dveh kriznih vlad niso bile. Vse tri krizne vlade so imele jasno politiko: obstaja le ena pravilna pot do okrevanja in višje rasti – varčevanje. Ne pa trošenje. Ne pa državne investicije. Trošenje je nepravilnost. Zato ga zlahka pogrešamo.

V Sloveniji pa je okrog 130 tisoč brezposelnih. Uradno. Dejansko je brezposelnih še bistveno več. Vse več pa je tudi tistih, ki so zaposleni, a se počutijo, kot da so brezposelni. Iz knjige Revščina zaposlenih, ki so jo napisale Vesna Leskošek, Simona Smolej, Liljana Rihter, Ružica Boškić, Barbara Kresal in Maja Breznik, namreč vemo, da se pri nas vse bolj razrašča nova skupina prebivalstva, ki je »kljub zaposlitvi padla pod prag tveganja revščine«. Ti ljudje so torej zaposleni, a kljub temu revni. Revni zaposleni, zaposleni revni. Prekarci, fleksibilci, honorarci, samozaposleni.

In to je hudo neobičajno, celo absurdno: zaposleni so, a tvegajo revščino. Prej je veljalo, pravi Leskoškova, da je zaposlitev najučinkovitejši način obvarovanja pred tveganjem revščine, zdaj pa nič več – če si zaposlen, še ne pomeni, da nisi reven ali pa da ne tvegaš revščine. Revščina je prej veljala za posledico brezposelnosti, zdaj pa postaja posledica zaposlenosti.

In to je trend, ki ga ne bo mogoče spremeniti: država je namreč navdušena nad fleksibilizacijo trga dela. Kakovost zaposlovanja je ne zanima. Zanima jo le konkurenčnost Slovenije. Slovenija naj bi tako postala vse mikavnejša za tuje investitorje, ki hočejo čim cenejšo in čim brezpravnejšo delovno silo – in vlada to upošteva. Tuji kapital pač išče trge, na katerih ni stavk – vsi ti honorarci, prekarci in fleksibilci pa so idealni trg, saj so tako razpršeni, da se ne morejo cehovsko ali sindikalno povezati. Noben sindikat jih ne varuje. Nimajo niti svojega lobija niti svojega varuha.

Ta trend je slika slovenske prihodnosti. Ne edina. Statistični urad RS je nedavno sporočil, da je bil slovenski BDP v zadnjem četrtletju lanskega leta za 2,1 odstotka višji kot predlani v istem četrtletju. Toda ta podatek, ki bi moral povzročiti vsesplošno veselje, ni nikogar razveselil. Ne brez razloga: BDP je narasel, toda narasla je tudi brezposelnost. Ironično: tega, da se je BDP povečal, ljudje niso čutili, še najmanj brezposelni ali pa revni zaposleni. Od povečanja BDP-ja niso imeli nič. Še bolje rečeno: okrevali smo, ne da bi to čutili.

Vse tri krizne vlade so imele jasno politiko: obstaja le ena pravilna pot do okrevanja in višje rasti – varčevanje. Ne pa trošenje.

Rekli so: to povečanje BDP-ja je bilo osamljeno in enkratno, le odklon, le anomalija, zato ni čudno, da ga ljudje niso čutili! Toda: kaj če je ta anomalija slika slovenske prihodnosti? Kaj če je ta odklon prihodnje pravilo – in trend prihodnosti? Kaj če večina ljudi od okrevanja ne bo imela nič? Kaj če se rast ne bo prevajala v splošno blaginjo? To lahko pomeni le eno: da številni Slovenci tudi konca recesije ne bodo čutili. Okrevali bomo, toda brez povečanja zaposlenosti.

In natanko to pravi Paul Mattick, avtor knjige Vse po starem, ki je – v prevodu Marka Kržana – izšla tudi pri nas. Velika recesija se po splošnem prepričanju sicer preveša v okrevanje, toda: »To okrevanje bo okrevanje brez zaposlitev.« Tisti, ki so mislili, da bo okrevanje vrnilo blaginjo in delovna mesta, so se zmotili. Politiki, ki so to obljubljali, so lagali. Ljudje, ki potrpežljivo – in miroljubno, dostojanstveno, konstruktivno – čakajo, da se bo vse uredilo, da se bo vse spet postavilo na svoje mesto, da bo trg spet navduševal s svojo nezmotljivo samodejnostjo in da bo vse spet po starem, so se ujeli v past. Prav zato, ker bo vse po starem, ne bo nič več po starem.

Kapitalizem pač ni sistem za zagotavljanje zaposlenosti, temveč »sistem za zaposlovanje ljudi, ki proizvajajo profit«. Kapitalizmu namreč »kljub svoji dinamičnosti in ogromnemu povečanju produktivnosti človeškega dela, ki ga je dosegel od začetka 19. stoletja, in kljub odpravi političnih in družbenih ovir za njegovo širitev v 20. stoletju, ni uspelo ustvariti dovolj profita, da bi glavnino svetovnega prebivalstva vključil v svoj industrijski sistem«.

Če malce bolje pomislite, je kapitalizem res stalno v minusu. Ne pozabite, koliko dokapitalizacij je bilo potrebnih zadnja leta. Stalno ga je treba dokapitalizirati. Stalno ga je treba reševati. Brez državnih spodbud – potemtakem brez stalnega državnega trošenja – ne bi preživel.

A po drugi strani, tudi sam OECD je pred časom napovedal, da delovnih mest, socialnih izdatkov in pravic, ki jih je vzela recesija, zelo verjetno ne bo nazaj niti, ko se bo začelo okrevanje, ko bosta višja rast in BDP. Ne, visoka stopnja brezposelnosti ne bo izginila. Še huje: postala bo dolgoročna, strukturna. Toda tudi dolgoročna visoka stopnja brezposelnosti sama po sebi ni nič novega, prava novost je, pravi Enrico Pugliese, »da so se ljudje danes navadili živeti z desetodstotno in ponekod še z višjo stopnjo brezposelnosti,« kar seveda pomeni, da visoka brezposelnost ne ustvarja več kritičnih, eksplozivnih socialnih razmer, kot se je dogajalo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času velike gospodarske in finančne krize.

Zakaj ne bi črpanja evropskih sredstev in investiranja v infrastrukturo prelevili v pravilo? Zakaj vse, kar ni varčevanje, nižanje javnih izdatkov in zmanjševanje socialnih transferjev, velja za odklon?

Veliki test

In res se zdi, kot da vlade širom po svetu vsa ta leta krize izvajajo veliki socialni eksperiment, veliki test: za koliko lahko še povečajo stopnjo brezposelnosti, ne da bi to povzročilo socialno eksplozijo, nemire, upor ali revolucijo? Za koliko lahko še razgradijo socialno državo, ne da bi počilo? Za koliko lahko še zmanjšajo socialne izdatke, koliko pravic lahko še posekajo in koliko tretjesvetovne delovne zakonodaje lahko še vsilijo, ne da bi se ljudem zmešalo? Koliko razdejanja lahko še vnesejo v življenje ljudi in koliko jih lahko še fleksibilizirajo in prekarizirajo, ne da bi ponoreli? In koliko splošne bede – in revščine zaposlenih – lahko še ustvarijo, ne da bi jih ljudje postavili pred strelski vod?

Če se ozrete naokrog, zlahka ugotovite, da je veliki socialni eksperiment čudovito uspel – ljudje so test uspešno prestali. Eksplozije ni bilo. Kaj šele revolucije. Nemiri in vstaje so bili le praske, ki so za sabo potegnile nove in nove teste, še uspešnejše od prejšnjih. Prehod v kapitalizem je s tem končan, pravi Mattick. Ljudje kapitalizem, ki je zdaj bolj kot kadarkoli svetovni sistem, doživljajo kot povsem naravno in samoumevno ureditev. »Čeprav se ljudje nič manj kot prej ne zavedajo, da živijo v razredni družbi, ki jo zaznamujeta zatiranje in izkoriščanje, je to zanje naravno stanje, ki nima realne alternative.«

Tako kot se ljudje navadijo živeti s kako hudo, fatalno boleznijo, so se navadili živeti z desetodstotno brezposelnostjo, z zatiranjem in izkoriščanjem, z varčevalnimi ukrepi in izgubljanjem socialnih pravic, z razgradnjo socialne države in zatonom blaginje. Vse to so postopoma sprejeli kot naravno in samoumevno ureditev. Ali bolje rečeno: kapitalizem so prepustili njemu samemu. Kar je napaka. »Če bo kapitalizem prepuščen sam sebi, si lahko od njega obetamo desetletja gospodarskih težav z vse hujšimi napadi na zaslužek in delovne razmere tistih, ki bodo imeli srečo, da bodo ostali mezdni delavci, valove bankrotov in prestrukturiranj za kapitalistične firme ter vse hujša nasprotja med gospodarskimi subjekti in državami glede tega, kdo bo za vse to plačal.«

Ni kaj, veliki test je uspel: vlade so kapitalizmu vrnile vso svobodo, tako da lahko počne, kar hoče, ljudi pa so brez enega samega izstreljenega naboja privadile živeti z desetodstotno brezposelnostjo, z zatiranjem in izkoriščanjem, z varčevalnimi ukrepi in izgubljanjem socialnih pravic, z razgradnjo socialne države in zatonom blaginje, hja, s hudo, fatalno boleznijo.

Tako kot je boleč pogled na politiko, ki je kapitalizem – sredi najhujše krize po II. svetovni vojni! – prepustila samemu sebi, je boleč tudi pogled na ljudi, ki vdano in konstruktivno čakajo na vrnitev obljubljene blaginje (in da bo spet »vse po starem«), pa četudi je jasno, da kapitalizem, ki je itak stalno v minusu, ne bo mogel poskrbeti za vse, da jih je torej odpisal, prekvalificiral v odvečno prebivalstvo in obsodil na življenje v nevidnem slumu. V Sloveniji robove tega nevidnega sluma že okuša petina prebivalstva, ki živi pod pragom revščine, z revnimi zaposlenimi vred. »Finančni analitiki« in drugi junaki prostega trga pa nas še naprej prepričujejo, da so ljudje revni zato, ker nočejo delati.

Koliko časa so ljudje pripravljeni prenašati razdejanje in opustošenje, ki ju bodo težave kapitalizma prinesle v njihovo življenje, sicer ni mogoče natanko reči, toda »iz vedenja ljudi, ki so jih doletele nesreče, kot so potresi, poplave in vojno opustošenje, je jasno, da se znajo konstruktivno odzvati na razpad normalnih vzorcev družbenega življenja, ko so prisiljeni najti improvizirane rešitve za težave, ki neposredno ogrožajo njihovo fizično in čustveno preživetje.«

Veliki stresni test je torej uspel, pa četudi je le potrdil prepričanje tistih, ki so ga sestavili in sprožili. Zato tudi nikar ne spreglejte, pravi Mattick, kako oblasti v času velikih katastrof nenehno preprečujejo poskuse državljanov, da bi organizirali vzajemno pomoč, saj na prizadeto območje takoj pošljejo policijo in vojsko, da bi preprečili nastanek organizacij za samopomoč od spodaj navzgor.

Vzajemna pomoč – solidarnost – je v katastrofalnih časih koketiranje z revolucijo, zato ogroža obstoječo oblast. Kar smo pri nas zelo lepo videli v času žledokalipse: zapomnili smo si jo predvsem po vojski, ki je v oklepnikih prevažala upokojence in šolarje – in policiji, ki je ustavljala tiste, ki so hoteli pomagati.

Duh Filadelfije

10. maja 1944, le nekaj dni po izkrcanju zaveznikov v Normandiji in leto pred koncem II. svetovne vojne, ki je končala veliko gospodarsko krizo tridesetih let, so v Filadelfiji sprejeli Mednarodno deklaracijo o univerzalnih pravicah, ki je socialno pravičnost postavila za enega izmed temeljev novega mednarodnega pravnega reda, pravi Alain Supiot, avtor knjige Duh Filadelfije, ki je – v prevodu Katarine Rotar – izšla tudi pri nas. Nov povojni mednarodni red naj ne bi več temeljil na moči, ampak na socialni pravičnosti – na varnosti pred pomanjkanjem, na varnosti pred strahom, na ekonomski blaginji, na človeškem dostojanstvu.

S filadelfijsko deklaracijo sta ekonomija in denar prešla v službo ljudi. Toda neoliberalne politike, ki so jih v zadnjih desetletjih posvojile vlade, desne in leve, so svet postavile na glavo: namesto da bi ekonomijo prilagodili potrebam ljudi, so ljudi prilagodili potrebam ekonomije in finančnih trgov. In da bi jih lažje prilagodili diktatom ekonomije in finančnih trgov, so jih odrezali od odločanja, demokracijo pa omejili – v Sloveniji ljudstvo na referendumu ne more več odločati o finančnih zadevah. V ustavo rinejo »zlato« fiskalno pravilo, ki bo ljudi dokončno spremenilo v služabnike – da ne rečem sužnje – finančnih trgov.

In seveda, volitve nimajo več nobenega vpliva na ekonomijo. Življenja in delovnih razmer ne izboljšujejo, ampak le krepijo ekonomski fundamentalizem, tako da prihaja do teh norosti in absurdov, pravi Supiot, da socialne pravice zaradi privatizacije socialne države ne izginjajo, ampak »se njihove koristi koncentrirajo pri tistih, ki jih najmanj potrebujejo«, saj prejemniki socialnih ugodnosti postajajo tisti, ki so že itak močni, premožni in dobro preskrbljeni, ne pa oni, ki so brez vsega.

Predsednica vlade Alenka Bratušek je rudarje obiskala med stavko v jami.

Predsednica vlade Alenka Bratušek je rudarje obiskala med stavko v jami.
© Stanislav Rožanc

Najbogatejši imajo od javne in socialne porabe – od javnih storitev in prejemkov – precej večje koristi kakor revni. Ali bolje rečeno: sodobne elite imajo »možnost, da polno izkoriščajo vse solidarnostne mehanizme, ne da bi k njim prispevali delež, sorazmeren s svojimi dohodki«. Bogatim niso le mastno znižali davkov, ampak so jim omogočili, da dohodke prijavljajo tam, kjer so obdavčitve najnižje (ali pa jih sploh ni), »javne storitve in socialno varstvo pa uporabljajo tam, kjer je oboje najbolj kakovostno«, če seveda ne pozabite, da je »čedalje večji delež javnega denarja namenjen za varovanje premoženja in za ohranjanje dohodkov te finančne oligarhije – zlasti s povečevanjem javnega dolga«.

Ja, tu so množična poraba javnega denarja za reševanje propadlih bankirjev in dokapitalizacije bogatašev, ja, tu so zdravstveni lobiji, ki glavnino dobička potegnejo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ja, tu so pokojninski skladi, s katerimi špekulirajo in služijo finančne elite, in ja, tu so strašni psihosomatski stroški kapitalističnega delovnega stresa, ki jih vedno znova krije država.

Duh Filadelfije ni izginil, temveč se je sprevrgel v svoje nasprotje. Višje ko si na plačni lestvici, več socialnih varovalk imaš – nižje ko si, bolj si le kurivo, ki se mora zanašati na svojo »konkurenčnost« in na svoje »primerjalne prednosti«. Ironija je v tem, pravi Supiot, da so »konkurenčnost« in »primerjalne prednosti« le še cilj sam na sebi – tako kot odpravljanje trgovinskih ovir ter prosti pretok delovne sile, kapitala in blaga. Ocena realnih učinkov tega »rušenja meja« je nepotrebna in nesmiselna, pa četudi je jasno, da je prosti pretok blaga in kapitala »nekaj vreden le, če v resnici izboljša življenje ljudi«.

V ekonomiji, ekonomskih ocenah in poročilih ekonomskih institucij o boljšem življenju, socialni pravičnosti, dostojnem delu, varnosti pred pomanjkanjem in človeškem dostojanstvu ni več ne duha ne sluha. V bruseljskih ocenah Slovenije tudi ne. Od nacionalnih socialnih in delovnopravnih zakonodaj terjajo le, da se prilagodijo zahtevam finančne donosnosti. In to je vse. Nacionalne zakonodaje ocenjujejo le glede na ekonomsko učinkovitost. Če ima država zakonodajo, ki ne omogoča hitrega in lahkega odpuščanja zaposlenih in ki obenem odpuščenim omogoča odpovedni rok in odpravnine, dobi slabo oceno. Velja za »rigidno«. In »nekonkurenčno«. In tujim investicijam »sovražno«.

Z eno besedo: najvišjo oceno dobi tista država, ki je zaposlenim vzela vse socialne pravice in vso socialno varnost, najnižjo pa tista, ki ohranja človeško dostojanstvo zaposlenih – in duha Filadelfije. In ker na ravni Evropske unije ni pravih volitev, pravi Supiot, evropske države kar tekmujejo v tem, katera bo bolj znižala socialne standarde. Temu pravijo »reforma trga dela«. Pomeni pa tole: prilagoditev ljudi nepravičnemu in nečloveškemu sistemu.

Tudi slovenska vlada tekmuje za čim boljše kazalnike, ki pa »niso podoba realnosti, temveč podoba verovanj, zaradi katerih so ti kazalniki sploh nastali«. Kar je iracionalno. To nima nobene zveze z realno ekonomijo. To je le pavlovsko odzivanje na signale. Racionalneje – pa tudi preprosteje – bi kakopak bilo, če bi »ekonomsko uspešnost merili glede na cilje socialne pravičnosti«.

Zavest bivših komunistov

Duh Filadelfije se je tudi pri nas sprevrgel v svoje nasprotje. In kar je še posebej presenetljivo: nekdanji komunisti – od Janše do Pahorja – so se spreobrnili v neoliberalne vernike prostega trga in ekonomskega fundamentalizma. Kako to?

Nekaj odgovorov na to vprašanje ponuja Alain Supiot, ki pravi, da so nekdanji komunisti v »neoliberalni veri našli kar precej svojih starih prepričanj«. Tu so našli prepričanje, da mora ljudstvo – nevedne in neuke množice – voditi »razsvetljena avantgarda«. Partijsko elito je zamenjala finančna elita. Kaj je naloga te elite, te avantgarde? Točno: da med nevedno množico širi »imanentne zakone ekonomije«. In da bi bilo res vse v duhu nekdanje partije, je treba »pravo uskladiti s temi zakoni«. Pravo je treba podrediti ekonomskim zakonom.

Tudi slovenska vlada tekmuje za čim boljše kazalnike, ki pa »niso podoba realnosti, temveč podoba verovanj, zaradi katerih so ti kazalniki sploh nastali«. To je zgolj pavlovsko odzivanje na signale.

Nekdanji partijci so diktaturo proletariata zamenjali z diktaturo trgov. Tako kot so sovjetski pravniki v pravu videli le metodo za zagotavljanje učinkovitosti diktature proletariata, neoliberalci v pravu vidijo le metodo za zagotavljanje učinkovitosti diktature trgov. Zakone in pravila družbe je poznala edinole partija, ki jih je lahko po potrebi spreminjala, obenem pa tudi kaznovala tiste, ki jih niso upoštevali – zakone in pravila trgov prav tako pozna edinole neoliberalna elita, ki jih lahko po potrebi spreminja, obenem pa kaznuje tiste, ki jih ne upoštevajo (ja, Slovenijo stalno kaznujejo, stalno ji izrekajo »tovariške kritike« ipd.).

Partija je državo razumela kot svoje orodje, zato jo je privatizirala, kar zdaj počnejo tudi neoliberalci – državo na vse kriplje privatizirajo, tako da recimo denarja za reševanje finančnih institucij, tovarišev, sorodnikov in klientov nikoli ne zmanjka. Partija je verjela, da so »ekonomski zakoni« univerzalni in večni, zato o njih ni moglo biti politične debate. Neoliberalci za univerzalne in večne razglašajo zakone finančnih trgov – in o teh zakonih ni nobene politične debate (tudi referendumi o njih so po novem prepovedani). Neoliberalci lahko delujejo le v razmerah omejene demokracije, zato so jo pač omejili – kot nekoč partija, ki je bila z omejevanjem demokracije, instrumentalizacijo prava, avtističnim izpolnjevanjem kvantitativnih ciljev (kazalniki planiranja!), človeškim kapitalom, fleksibilnostjo in ločenostjo voditeljev od vodenih tako obsedena kot zdaj neoliberalci, pravi Supiot.

Če kdo, potem so prav neoliberalci »sila kontinuitete«. In da ne bo kakega nesporazuma: José Manuel Barroso, predsednik Evropske komisije, je bil nekoč maoist, član Gibanja za reorganizacijo proletarske stranke, ki je točno vedel, katera pot je prava in pravilna. Zdaj je neoliberalec – in spet točno ve, katera pot je prava in pravilna. Kajti pravilna je ena sama pot.

Ko je SURS sporočil, da je slovenski BDP v zadnjem četrtletju lanskega leta narasel, je GZS takoj opozorila, da je ta rast le anomalija, le odklon, ki je posledica uspešnejšega črpanja evropskih sredstev za gradnjo komunalne infrastrukture. Kar očitno pomeni, da sta črpanje evropskih sredstev in investiranje v infrastrukturo nepravilni poti do višjega BDP-ja. Hej, smo si rekli, zakaj ne bi tega odklona – črpanja evropskih sredstev in investiranja v infrastrukturo – prelevili v pravilo? Toda ne – vse, kar ni varčevanje, nižanje javnih izdatkov in zmanjševanje socialnih transferjev, velja za odklon, za anomalijo, za nepravilnost. Pravilna pot je ena sama: varčevanje, nižanje javnih izdatkov in zmanjševanje socialnih transferjev.

Še huje: priznavamo le neprijetne ukrepe, prijetnih – kot sta recimo črpanje evropskih sredstev in investiranje v infrastrukturo – pa ne. Priznavamo in slavimo le ukrepe, ki povečujejo brezposelnost, ne pa tudi ukrepov, ki bi brezposelnost zmanjševali. Ukrep je pravilen le, če brezposelnost poveča.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.