Boštjan Napotnik

12. 9. 2014  |  Mladina 37  |  Konzum

Man(galica) je več!

Arkade Cigoj, Črniče

  • ocena: 4 / 5

Otvoritvena sladica

Otvoritvena sladica

Zaključna sladica

Zaključna sladica

Turistična kmetija Arkade
Črniče 91
Tel.: 05 36 66 009
www.arkade-cigoj.com
Kaj Cigojevi naredijo iz svojih mangalic in trt, lahko na lokaciji preverjate ob vikendih: ob petkih od 17. do 24., ob sobotah od 13. do 24. in ob nedeljah od 12. do 22. ure.

Fino:
vse, še posebej hrbtna slanina iz mangalice
zelenjavna mineštra
vina in njih cene

Ne tako fino:
če smo sitni, je to predrobtinast figov štrudelj, prilegla bi se nam tudi kakšna pašta

Za pester komparativistični narezek, mineštro, glavni mesni krožnik in sladico je Cigojevim vredno odšteti 25 evrov, ne spreglejte niti jako ugodnih cen njihovih buteljk – merlot za 10 evrov je oferta leta!

Odkar se je predstavništvo Konzumovega referata za mednarodno sodelovanje vrnilo z ekskurzije po csardah naše vzhodne sosede, je z ostrim očesom opazovalo, ali se tudi kje v domovini resno ukvarjajo s pitanjem in debeljenjem nekdaj zelo priljubljene, v zadnjih desetletjih pa skoraj izumrle panonske svinjske pasme mangalica. Skravžljani ovci podobni pujsi namreč rastejo tako, da se odenejo v debelo izolativno plast maščobe, ta pa prodira tudi v meso, ki je zato fletno marmorirano in jako okusno. Skratka: zahotelo se nam je starošolske, sočne in okusne svinjine.

Našli smo jo na zahodni strani domovine, v Črničah, kjer Cigojevi, ki smo jih doslej cenili predvsem zaradi malvazije in merlota, zadnja leta načrtno širijo svojo čredo mangalic, ki sedaj obsega že več kot 60 primerkov. Vzporedno s tem pa seveda poteka tudi premium obdelava surovine v vrhunske delikatese.

Pri postreženem nam narezku smo, jasna stvar, najprej planili po snežno belih rezinah hrbtne slanine in ugotovili, da za dotični špeh fraze stopiti se na jeziku ne gre razumeti metaforično, ampak čisto dobesedno: res se stopi na jeziku! In fino marmorirana mangaličina budžola je še boljša od že sicer fine Cigojeve budžole iz navadnega pujsa. Potem so tu še pršut, sočna kuhana šunka, dišeča panceta, mesnata tlačenka in pikanten sir. Po teh maščobno-beljakovinskih eskapadah je res sedlo vse vkup presekati z jušno sekcijo: iz marsičesa nakuhana ješprenjeva mineštra, obilno sezono gob odražajoča gobovka in s pršutom odišavljena jota so hitro izhlapele iz krožnikov, lačne oči pa so predse dobile buteljko resnega, pet let starega merlota in nov odmerek mesa. Na nizki temperaturi počasi kuhani, nato pa na žaru urno popečeni in s kreftno sirovo omako preliti mangaličini ribici je družbo delal eden boljših florentincev zadnjega časa, dvojne jagenjčkove zarebrnice pa so bile sicer okej, a v omenjeni konkurenci jim pač ni preostalo kaj drugega kot tretje mesto. Nato smo se pocukrali s fletno tisočlistnico, lepo potresavajočo se kuhano smetano in preradodarno zadrobtinjenim figovim štrudljem, predvsem pa nam je godil klepet z gospodarjem (osrednja tema: primerjalno svinjeslovje s poudarkom na razlikah med mangalico in krškopoljcem), ki je – poleg obvezne zaključne žganjice – rezultiral še v bonus posladku za na pot – polovički izjemnega, dolgo in počasi kuhajočega se svinjskega parklja. Svinjsko dobro, res!