Jure Trampuš

3. 10. 2014  |  Mladina 40  |  Politika

Več ali manj demokracije?

Od vstaj sta minili skoraj dve leti. Zamenjali sta se dve vladi. Kako bo vstajniški duh odmeval na lokalnih volitvah?

Stranka Mira Cerarja je v boj za župana Ljubljane poslala odvetnika Aleša Avbrehta. Sam pravi, da se je udeležil vstaj in da ga je politika vseskozi zanimala. Nastopa prepričljivo, a je neznan in v boju zoper Jankovića nima velikih možnosti.

Stranka Mira Cerarja je v boj za župana Ljubljane poslala odvetnika Aleša Avbrehta. Sam pravi, da se je udeležil vstaj in da ga je politika vseskozi zanimala. Nastopa prepričljivo, a je neznan in v boju zoper Jankovića nima velikih možnosti.
© Borut Krajnc

V tisti vstajniški zimi, ko so v Sloveniji množice zahtevale prečiščenje politike, se je vse začelo na lokalnem, mariborskem koncu. »Dovolj je koruptivnih županov,« so kričali, »razgradimo županovo hobotnico, gotovi ste!« Nezadovoljstvo je pljusknilo po Sloveniji, v Koper, Novo mesto, Kranj, Celje, Velenje, Novo Gorico in tudi v Ljubljano, kjer je lokalno nezadovoljstvo dobilo državniško naravo. Dovolj zgovorno je bilo to, da protesti pred magistratom, uperjeni proti Zoranu Jankoviću, niso bili množično obiskani. Županovo ime se je kdaj pojavilo na plakatih, to je bilo vse, os jeze je bila usmerjena v parlament in vlado.

Slabi dve leti kasneje so pred Slovenijo lokalne volitve. Politika na lokalni ravni je hitro pokvarljivo blago. »Korupcija je najbolj razširjena na lokalni ravni, kjer se s pooblastili lokalnih veljakov kreira politika lokalne skupnosti. Korupcijo ponujajo manjši podjetniki ali interesne skupine, z njo se dosegajo ustrezni predpisi, ki so v pristojnosti javnih uslužbencev srednjega sloja,« je pred leti kot profesor in poznavalec korupcije zapisal Bojan Dobovšek. Seznam obsojenih slovenskih županov je dolg: Pavle Rupar iz Tržiča, Tomaž Drolec iz Komende, Boris Kralj z Mute, Alojz Kastelic iz Trebnjega, Boris Popovič iz Kopra, ki na teh volitvah kot obsojenec znova brezsramno kandidira za nov županski mandat.

Ravno zaradi zapisanega bi bilo pričakovati, da se bo vstajniško vrenje znova prikazalo na lokalnih volitvah, da bodo tisti, ki so obsojali korupcijo, netransparentno politiko županov, nepotizem po mestnih podjetjih, aktivneje vstopili v mestno politiko. Pa niso. Združena levica in Solidarnost, stranki, ki izvirata iz tiste vstajniške zime, s svojimi kandidatnimi listami pokrivata manj kot šestino slovenskih občin. Njun nastop je samostojen, v nekaterih mestih nastopata tudi druga proti drugi. Recimo v Ljubljani in Mariboru. »Znova smo poskusili nastopati skupaj. Žal se nam ni uspelo dogovoriti,« pravi Damjan Mandelc, eden od predsednikov stranke Solidarnost. Na njunih listah praviloma ni prepoznavnih posameznikov, skoraj gotovo nikjer ne bosta dobili županov. Je vstajniško gibanje zamrlo, so ideje o prenovi politike pozabljene?

Vsebina, ne imena

Uroš Lubej, soustanovitelj odbora vseslovenske vstaje, danes na listi Solidarnosti kandidira za župana Novega mesta in je hkrati nosilec liste za občinski svet. Lubej se strinja, da je vstajnikom spodletelo pri oblikovanju enotne fronte za nastop na lokalni ravni. »V tem smislu smo lahko samokritični, treba pa je priznati, da so lokalne volitve ene od zahtevnejših volitev za politične skupine, potrebuješ dobro organizirano terensko mrežo in precej denarja«. Hkrati se Lubej ne strinja s tezo, da je vse pozabljeno. Nasprotno. »Ideje vstajništva, mehanizmi neposredne demokracije, ljudski proračun, bolj transparentno upravljanje z občino, vse to se pojavlja v programih drugih strank in civilnih iniciativ. Tukaj, na vsebinski ravni, se čuti odmev tiste zime«.

A odmev Lubej vidi tudi drugje in z njim ni zadovoljen. »Pojavil se je nekdo, ki je uspešno kapitaliziral vstajništvo. Zahteve ulice so bile raznotere, SMC pa je svoj uspeh zgradila na geslu Več etike v politiki. Paradoks pa je, da v Novem mestu na listi SMC kandidirajo ljudje, ki so neposredno povezani z obstoječo klientilizirano lokalno politiko.«

Združena levica in Solidarnost, stranki, ki izvirata iz vstajniške zime, s svojimi kandidatnimi listami pokrivata manj kot šestino slovenskih občin.

Solidarnost ima sicer še dva vsaj malo prepoznavna vstajniška kandidata. Eden je kandidat za ljubljanskega župana Boris Žulj, ki je med drugim nastopil tudi na tretji vseslovenski vstaji, a je širši javnosti popolnoma neznan, drugi je pisatelj Lenart Zajc, ki v Domžalah nastopa kot skupni kandidat Solidarnosti in Socialnih demokratov.

Kriza slovenskih političnih strank, državniške politike se je prvič pokazala na lokalnih volitvah pred ducat leti, ko je v Kopru s svojo listo zmagal podjetnik Boris Popovič. Nato so se začele pojavljati druge ad hoc županske liste, civilne iniciative, prišel je čas »lokalnih šerifov«. Parlamentarne stranke so začele izgubljati moč, danes v največjih slovenskih mestih (razen v Celju, kjer vlada Bojan Šrot iz Slovenske ljudske stranke) nimajo svojega župana. Nimajo ga v Ljubljani, v Mariboru, v Kopru, v Kranju, v Murski Soboti. Parlamentarne stranke se pridružujejo županovim listam, nekdanji člani strank kandidirajo na samostojnih listah, recimo brežiški Ivan Molan, ki je dolga leta sledil politiki SDS, ponekod pa so znotraj strank tudi razkoli, v Velenju recimo nekdanji predsednik lokalne SDS kandidira s svojo listo, ker je stranka raje izbrala drugega kandidata.

»Lokalne volitve imajo specifiko, volijo se obrazi, morda se stranke volijo za mestni svet, a pomemben je predvsem županski kandidat. Ravno zato se je kriza nezaupanja do političnih strank in politike najprej pokazala na lokalni ravni in se v naslednjih letih razširila do parlamenta,« pravi Rok Kogej iz Združene levice. »V lokalnih skupnostih hitro najdeš posameznika, ki prepriča volivce. Kriza strank je na lokalni ravni prinesla tudi to, da so se stranke organizacijsko sesedle, razpad koprske SD je tipičen dokaz tega procesa.« Vse to ne pomeni, da so vrata takoj odprta, da lahko zmaga kdorkoli. »Do sedaj nam je v Združeni levici uspelo zgraditi en prepoznavni obraz, tudi z načrtnim forsiranjem, vemo, kakšna je slovenska politično-medijska realnost.« Združena levica naj bi v Ljubljani dobila okoli osem odstotkov glasov, dobro ji kaže v Zasavju, Kopru in Mariboru. Župana verjetno ne bo dobila nikjer.

Pravo poslanstvo vstajniških skupin in njihovih poganjkov je ravno v tem, da premikajo politični prostor, da ideje, kako drugače voditi politiko na lokalni ravni, premikajo z obrobja v center. Danes recimo idejo o participatornem proračunu vsaj formalno zagovarja najmanj polovica vseh strank in list, ki kandidirajo v Mariboru.

Romantizirane vstaje

Gregor Stamejčič je eden izmed aktivistov, ki delujejo v mariborski Iniciativi mestni zbor. Ta že dobro leto organizira različne sestanke po mestnih četrtih, v živo prakticira neposredno, direktno demokracijo. »Ne sodelujemo na volitvah, stranke so tiste, ki so nas pripeljale v krizo, zato se jim odrekamo. A hkrati delujemo na mikro nivojih, kjer poskušamo reševati probleme občanov,« pravi Stamejčič. »Nove stranke, nove liste, tudi novi župani pomenijo več istega, politike ne zavračamo, zavračamo pa strankarsko politiko, tudi dobri župani hitro postanejo ali žrtve ali protagonisti sistema.«

Stamejčič prihaja iz Maribora, mesta vstajnikov, kjer je politika zelo fragmentirana. V množici list in županskih kandidatov ni konsenza, kdo predstavlja vstajniško gibanje. Logično, nihče ga ne more. Protestniki so bili različni, na ulice so jih prepeljali različni motivi, politični in apolitični. »Morda pa je pogled na vstaje preveč romantiziran, morda pa vstaje vseeno niso bile začetek socialne revolucije ali političnega preporoda, morda pa je na vstajah v Mariboru primarno vseeno šlo za radarje,« pravi filozof Boris Vezjak. »Če ni nekega širokega konsenza o novi politiki, potem te nove politike tudi ne more biti,« dodaja razočarani Vezjak. Vezjak danes sodeluje s Fronto za Maribor in s Solidarnostjo, ki za župana Maribora predlagata Petra Tomaža Dobrilo, soustanovitelja multimedijskega centra Kibla.

Protopolitika

Na Jesenicah je zgodba o nezadovoljstvu krenila v drugo smer, ne v apatijo in razočaranje. Na volitvah za župana kandidira Ahmed Pašić, ustanovitelj skupine Ejga – za lepše Jesenice, ki že kakšno leto dni na Jesenicah prostovoljno ureja igrišča, zelenice, ograje, mostove. »Ko sem se iz Singapurja vrnil na Jesenice, se mi je zdelo, da sem prišel v drug svet, vse je bilo zanemarjeno. Začeli smo čistiti mesto, ne moremo vseskozi čakati na občino, državo ter tarnati, da se nič ne da. Pasivnost ne bo spremenila ničesar. Ograjo, ki je dolga kakšnih 20 metrov, smo obnovili za dvajset evrov v dveh urah, na občini pa vseskozi jamrajo, da ni dovolj denarja.« Pašić dodaja, da odkar se je pojavila samostojna Slovenija, Jesenice propadajo, uničena je industrija, mesto je izgubilo hokej, nekoč je imela občina enega od najvišjih prihodkov na prebivalca v Jugoslaviji, danes Jesenice postajajo socialna bomba. »Mlade družine bežijo v Avstrijo, tu ni ničesar več.«

Idejo o participatornem proračunu danes formalno zagovarja najmanj polovica vseh strank in list, ki kandidirajo v Mariboru.

Pašićeva iniciativa je primer ljudske, »grassroots« politike, protopolitike, ki je na lokalni ravni zelo uspešna. Rok Kogej iz Združene levice se ne moti, na lokalnih volitvah zmagujejo znani obrazi, tudi tisti, ki v tej slovenski naveličanosti nad etablirano politiko ponujajo drugačen pristop. Največji parlamentarni stranki SMC to ni najbolj uspelo. V Ljubljani recimo ponujajo odvetnika Aleša Avbrehta, artikuliranega, odločnega, a neznanega. V boju zoper Jankovića nima možnosti.

In vstajniški duh? Če so bile mariborske vstaje in Kanglerjev padec simbol politične prenove, bi morebitna Kanglerjeva vrnitev pomenila njen simbolni konec. Vsaj v Mariboru. A tudi ljubljanski volivci so bili množično udeleženi na protestih, Jankoviću pa se obeta še en mandat. Kako to, da Ljubljančani, ki Jankovića in njegove stranke na državnozborskih volitvah niso podprli, na lokalnih volitvah z njim nimajo težav?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.