Boštjan Napotnik

7. 11. 2014  |  Mladina 45  |  Konzum

Rozajanski komün

Alla speranza, San Giorgio/Bilä (Rezija)

  • ocena: 4 / 5

Ćialćiuni

Ćialćiuni

Bučna krostata

Bučna krostata

Osteria alla Speranza
Via Prato 3, San Giorgio/Bilä (Rezija)
Tel.: +39 0433 53057
Ker je tale oštarija tudi lokalni bar, je načeloma odprta vsak dan, razen torka, od 7.30 do 23.30. Seveda pa morate vedeti, da ste v Italiji in da se tu je za kosilo (od 12. do 15. ure) ali večerjo (od 19. do 21. ure).

Fino:
krotegin (kožarica)
ćialćuni (ravioli iz krompirjevega testa)
pita z bučo

Ne tako fino:
Mandljevo-rikotni kolač

Za sedem predjedi, štiri glavne rihte, pet sladic, liter pitnega merlota, dva litra vode, dva soka, coca-colo in dva kofeta so nam Rozajanci zaračunali pavšalni znesek 124 evrov. Z metodo čezpalčnega interpoliranja znesek na jedca vrednotimo na približno 18 evrov.

»Zahodne skrajnosti slovanstva in slovenstva imam na muhi že dolgo,« je oni dan na rednem srečanju Konzumovega ljudsko-pravljičarskega krožka z blagim glasom povedal glavni načrtovalec in natrosil še nekaj motivacijskih v smislu, da če imajo v pravljičarskem Rodiku skoraj pet dobrih oštarij, bi se zagotovo morala kakšna najti še v drugem zgodbarskem epicentru, v Reziji.

Pa vohljačev niti ni bilo treba kaj prida motivirati, nadvse radi so se odpravili v deželo grdin, citiravcev, skakljev, botric lisičic, volkov in drugih rezijanskih zverinic. Med potjo so nažgali Katalenin album Cvik cvak – s poudarkom na Kugyjevem opisu dekadentnih rezijanskih bakanalij v komadu Inferno 25 – in se ustavili pred hišo z v les vrezanim napisom Uštïrijä wöd Rosaijanske tradïzijonï, ki je – v paketu s prikurjenim kaminom in z mizami, dodobra zasedenimi z mastečimi se personami – obetal niz preproste lokalne košte.

Prav so imeli: na mizo so najprej dobili kruh z dišečim namazom, zmletim iz vseh sort aromatičnega zelenja in orehov, naročili flaško hišnega merlota in požirali slino med opisovanjem ponudbe in nato naročili kar vse po vrsti: ta se je pognal v res domače, rumene in rustikalno debelo razvaljane in široko narezane nudle z jurčki, drugi je ugotavljal, kako da se še večje plahte iste testeninske osnove krasno obnesejo v mehkem, sočnem in ravno prav obešameljenem pastiču z mesnim ragujem, tretji je tiho (to vzemi kot znak zadovoljstva) srebal gosto česnovo juho, četrti pa se je navduševal nad geometrijsko podobo, okusom in teksturo ćialćunov – zvezdastih, iz krompirjevega testa narejenih, z zelišči polnjenih in z zlatorjavo obarvanim maslom prelitih raviolov.

Po (pre)dolgi pavzi je sledila nova runda, ki so jo še najbolj zaznamovali slastni, debeli in sočni koluti silno umamijaste popečene kožarice, malo za njimi so ostajali kreftna frika s krompirjem in polento ter z rikoto polnjeni svinjski zvitki, mirno pa so po goltu zdrsnili tudi vampi, ki jih na tem koncu pripravljajo brez dodatka paradižnika, zato pa z veliko sladkastega korenja. Tudi zaključek je bil v slogu vsega drugega (rustikalno, domače, okusno): dve različici klasične pite iz krhkega testa (bučna z jabolčno omako je začuda premagala slivovo) in presuh kolač iz rikote in mandljev. Ne čisto kot iz pravljice, zato pa odličen in prijazen prehranski postanek v odpičeni izolirani deželi.