Boštjan Napotnik

13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Konzum

Nadpotica

Pri Jurčku, Stranska vas

  • ocena: 3 / 5

Orehova potica

Orehova potica

Pozlačeni jušnik

Pozlačeni jušnik

Izletniška kmetija Pri Jurčku
Stranska vas 27, Dobrova
Tel.: 040 643 700
Vikendaška postojanka, delujoča od 10. do 22. ure.

Ambient:
dve opaženi, starošolski izbi z lesenimi klopmi ter bogkovim in TV-kotom; slednji služi tudi za zvočno spremljavo

Napitki:
za špricarje primeren sauvignon, tudi cviček in refošk, pivo ter kakšna žganica

Dostopnost:
nekaj parkirnih mest na makadamu ob hlevu, gibalno ovirane čaka na eno stopnico postavljen visok prag

Fino:
orehova potica

Ne tako fino:
zarebrnica

Nedeljsko kosilo Pri Jurčku stane 6 evrov, za zajetno kajlo potice boste doplačali evro in pol.

Opozorilo, ki ga je že na lanski jesenski zbor Konzumovih informatorskih celic poslal aktiv zaskrbljenih, še pod Ilovarjem operirajočih enot, je poudarilo domnevno zapostavljenost niše kmečkega turizma v objavah zadnjega srednjeročnega obdobja. Modrim starcem bi težko oporekali, a v pojasnilo gre vendarle pripomniti, da je najboljše žanrske primerke slovenske podeželske kuharije v bogatem sedemnajstletnem opusu dodobra popisal že Ilovarjev ata in da je po našem vedenju ravno v tej branži najmanj premikov v eno ali drugo smer. Seveda pa naši slušni in okuševalni aparatusi ostajajo odprti za vse sugestije in tako smo se sledeč informaciji, da v Stranski vasi po starih nekomplikatorskih in iskrenih šegah obratuje izletniška kmetija Pri Jurčku, na slovenske kulture dan odpravili na obrobje Ljubljanske kotline.

Prestopivši Jurčkov prag smo takoj uzrli preprosto opremljeno domačo kuhinjo, gospodarica nas je urno posadila na klopco ob še precej toplo krušno peč in komaj nam jo je uspelo toliko zabremzati, da smo si pred obvezno župo izgovorili še vzorčni narezek. Od tega lahko pohvalimo zamolklo bordojsko obarvano (predvidevamo, da je bila goveja) suho klobaso ter sočne rezine ne preveč zelhanega svinjskega hrbta, in če se tu nekako nismo nadejali domačega sira, je topla krušna peč obetala, da bo domač vsaj kruh, pa je tudi ta prišel od štacunskega soseda. Je pa pohvalno, da se Pri Jurčku v času vsesplošnega ubiranja bližnjic še vedno kuha močna in okusna goveja župa (ki je je bilo v našem, trem jedcem namenjenem, jušniku za vsaj devet porcijskih odmerkov) ter da mesovja skupaj z dobrim, ne preveč začebuljenim, drobno narezanim in s kuhalnico pretlačenim praženim krompirjem ne trpajo na s čajnimi svečkami podkurjene ovale. Je pa res, da je bila – čeprav je ura komajda odbila prvo popoldansko – pečena svinjska zarebrnica sicer okusna, a res preveč zapečena, kos ocvrtega piščanca pa je bil kakšne pol ure bliže poldnevu tudi bliže popolnosti. Ampak ker tukaj nismo kot uradni časomerilci, ampak kot popisovalci gostinskih vtisov, se nam zdi, da takele drobne nenatančnosti nekako pristojijo ambientu, zvokom in gostiteljski strežni energiji, ki se bodo generaciji iz sedamdeset-i-neke zazdeli natančno taki, kot jih pomni iz pubertetniških let.

No, ima pa tale hiša tudi eno reč, ki ji zaenkrat na naših gostinskih posedanjih še nismo našli para: orehovo potico! Obilno opotičena s kompaktnim nadevom, potrpežljivo raztegnjena oziroma razvaljana tako, da v prerezu pokaže impozantno spiralo ter s tako hrustljavo zapečeno skorjo, da se – čeprav so je bili mati odrezali silno obilno zagozdo – ne bi branili še enega kosa. Postojanka stare šole.