Podivjana celina

Kaj se je v Evropi dogajalo takoj po II. svetovni vojni – in zakaj je oglaševanje slovenskih povojnih pobojev v Evropi obsojeno na večni neuspeh

V Sinzigu so morali nemški ujetniki po koncu vojne še vedno bivati v luknjah, skopanih v zemljo / Vse fotografije so iz knjige Keith Lowe, Podivjana celina © Modrijan založba, d. o. o., 2014

V Sinzigu so morali nemški ujetniki po koncu vojne še vedno bivati v luknjah, skopanih v zemljo / Vse fotografije so iz knjige Keith Lowe, Podivjana celina © Modrijan založba, d. o. o., 2014

Spomnite se, kako je slovenska desnica pred nekaj leti oznanila, da ima zdaj pa res vsega dovolj in da bo evropski in svetovni javnosti povedala, kaj se je v Sloveniji dogajalo takoj po II. svetovni vojni – da bo torej Bruslju in Londonu in Parizu in Washingtonu razkrila povojne poboje. Čas je, da svet izve resnico! Lahko da so prvaki desnice to potem tudi storili. Morda. Težko je reči, kajti kakšnega viharja nismo zaznali. Viharja? Nehajte: v resnici nismo zaznali ničesar. Nobenega odziva. Čudno, boste rekli: povojni poboji so velika zgodba! To bi moralo odmevati!

Odgovor na vprašanje, zakaj se Evropa in svet ob »resnici« nista in ne bi stresla in zakaj povojni poboji niso in ne bi postali globalni »škandal«, dobite v knjigi Podivjana celina (Savage Continent, 2012), ki je – v prevodu Brede Biščak – izšla tudi pri nas in v kateri britanski zgodovinar Keith Lowe opisuje, kaj se je v Evropi dogajalo takoj po II. svetovni vojni. Zgodba o Evropi takoj po vojni »ni zgodba o obnovi in rehabilitaciji«, ampak »zgodba o poti v anarhijo«.

In Lowe opisuje prav to – anarhijo. Toda takoj poudari: »Kolikor sam vem, ni v nobenem jeziku izšlo delo, ki bi nadrobno opisovalo dogajanje po vsej celini – tako na Vzhodu kot na Zahodu – v tem prelomnem in nemirnem času.« Ne brez razloga, pravi: šlo je za tak kaos, da ga je tako rekoč nemogoče opisati. »Na neki način poskušam doseči nemogoče – opisati kaos.«

In v tem je problem: celotna Evropa je bila takoj po vojni en sam kaotični, anarhični, neopisljivi poboj.

Za začetek, na stotine mest je bilo tako razdejanih, opustošenih in uničenih, da so izgledala kot ground zero konca sveta. Štrleči zidovi, razvaline, gomile ruševin, prazne lupine, okostja stavb. Številna mesta – recimo Varšava, Caen, Harkov, Rostov, Voronež, Stalingrad, Viborg, Lidice, Berlin, Hamburg, Köln, München, Dresden itd. – so praktično izginila.

V Nemčiji je bilo po vojni posiljenih dva milijona žensk. Na Madžarskem od 50 tisoč do 200 tisoč. Na Norveškem so zahtevali deportacijo vseh otrok, ki so jih spočeli Nemci. Britanski Daily Express je pozival k iztrebljenju vseh Nemcev. A to so tedaj počeli vsi.

Evropa je bila orjaško pokopališče: umrlo je skoraj 40 milijonov ljudi. »V Jugoslaviji je bilo ubitih več kot milijon ljudi oz. 6,3 odstotka celotne populacije.« Več mrtvih je bilo le v Sovjetski zvezi (27 milijonov), Nemčiji (šest milijonov) in na Poljskem (šest milijonov). Ni bilo človeka, ki ne bi koga izgubil. Judov ni bilo več.

»Na Hrvaškem je ustaški režim pobil 592.000 Srbov, Muslimanov in Judov v želji, da bi etnično očistili celotno državo. V Voliniji so po judovskem iztrebljenju ukrajinski nacionalisti pobili več deset tisoč Poljakov. Bolgari so pomorili grške skupnosti na zasedenih območjih ob severni obali, Madžari pa Srbe v Vojvodini.« Za ljudmi so ostala le mesta duhov.

Prometna infrastruktura – ceste, železnice, mostovi ipd. – je bila razrušena. Brez strehe nad glavo je ostalo na desetine milijonov ljudi. Horizonte je preplavljalo na desetine milijonov brezdomcev, razseljencev, beguncev, klateških otrok in vojnih sirot. Leta 1946 je samo v Rimu, Neaplju in Milanu živelo 180 tisoč klateških otrok, v Jugoslaviji so partizani pogosto naleteli na skupine sestradanih otrok, ki so živeli v jamah, gozdovih in podrtijah, na Poljskem je bilo več kot milijon vojnih sirot, razseljenih je bilo 40 milijonov ljudi. Taborišča za razseljene so bila humanitarne katastrofe.

Maščevanje: trupla nemških mož visijo z uličnih svetilk in dreves v Roudnicah nad Labo, češkem mestecu, le nekaj kilometrov oddaljenem od koncentracijskega taborišča Theresienstadt

Maščevanje: trupla nemških mož visijo z uličnih svetilk in dreves v Roudnicah nad Labo, češkem mestecu, le nekaj kilometrov oddaljenem od koncentracijskega taborišča Theresienstadt

Vse je bilo oplenjeno in požgano. Oskrbe z vodo, elektriko in plinom ni bilo. »V Varšavi sta delovali le dve ulični svetilki.« Vsi so bili izstradani. Lakota je trajala že nekaj let. Gospodinje so plenile trgovine. Pojem lastnine je izginil. Vsi so kradli. V Neaplju so zavezniški vojski na dan ukradli po 60, 70 vozil, brezzakonju, ki je vladalo na Pomorjanskem in v Šleziji, so rekli »Divji zahod«. Vse je odpovedalo.

Črnoborzijanstvo in prostitucija sta bila del boja za preživetje. Ženske so se prodajale za konzervo, desetletne deklice za tablico čokolade. Princi so skušali princese zaposliti v bordelih. »Dejanja, ki so nekoč veljala za nemoralna, so bila zdaj povzdignjena v moralno dolžnost.« Razsajale so spolne bolezni. In epidemije – malarija, tuberkuloza, griža, pelagra.

Evropa je takoj po vojni izgledala tako, kot da jo je poslednja sodba poslala v srednji vek – ali pa na Luno. V Evropi je zavel »duh antistvarjenja«, kot je rekel Primo Levi, italijanski Jud, ki je preživel Auschwitz. In ta kaotična anarhija je bila kulisa, pred katero se je odvrtel sodnikov podaljšek. Kulisa, pred katero so se dogajale največje selitve prebivalstva v zgodovini. Kulisa, pred katero so se milijonske množice odpravile domov. Kulisa, pred katero so sestradani planili na hrano, napol mrtvi na žive, žrtve na rablje in moški na ženske. Kulisa, zaradi katere slovenski povojni poboji niso postali niti globalni »škandal« niti »edinstveni primer«.

V Dachauu se osvobojeni taboriščniki norčujejo iz nekdanjega paznika. V ozadju je zid, pred katerim so ameriški vojaki postrelili zajete Nemce.

V Dachauu se osvobojeni taboriščniki norčujejo iz nekdanjega paznika. V ozadju je zid, pred katerim so ameriški vojaki postrelili zajete Nemce.

Pokrajina kaosa

Takoj po vojni so vsi računali na zavezniške sile, ki pa bi potrebovale veliko časa, da bi zajezile kaos, toda čas je bil natanko tisto, česar niso imele. »Glede na težke naloge, ki so jih morali opraviti, se evropskih povojnih težav niso mogli lotiti dovolj hitro, da bi preprečili nadaljnje prelivanje krvi.« Ni bilo sile, ki bi lahko obvladovala razmere in zagotavljala red in mir, stabilnost, demokracijo in pravno državo. Brezdomcev, razseljencev, beguncev in obupancev je bilo preveč. Vsak je govoril svoj jezik. Zavezniške sile jih itak niso razumele, predvsem pa zmagovalcev niso mogle ločiti od poražencev, odpornikov od kolaborantov, žrtev od rabljev, saj so po vojni še vedno živeli skupaj, drug ob drugem, v istih vaseh in mestih, na istih kaotičnih, brezpravnih, krvoločnih teritorijih.

Evropski ground zero – to »pokrajino kaosa« – so preplavila množična, verižna posiljevanja žensk. »Triindvajset vojakov zaporedoma,« je povedala neka Nemka. Nekatere so sovjetski vojaki posilili po šestdesetkrat, sedemdesetkrat na dan. V Nemčiji je bilo po vojni posiljenih dva milijona žensk. Na Madžarskem od 50 tisoč do 200 tisoč. Na Norveškem so zahtevali deportacijo vseh otrok, ki so jih spočeli Nemci. Britanski Daily Express je pozival k iztrebljenju vseh Nemcev. A to so tedaj počeli vsi.

Po Nemčiji so se potikale množice razseljencev, beguncev in prisilnih delavcev, ki so pobijali, pohabljali, posiljevali, plenili in požigali. Pustošili so hiše, vinske kleti in trgovine. Včasih so izropali kak vlak. Ženske so posiljevali kar na ulicah. Policiste obešali na električne drogove. S topovi pa streljali kar povprek. Vse to, kar so počeli, so imeli za »legitimne oblike samoizražanja«, za »upravičene načine poravnave preteklih krivic«. Še več: »Za kratek čas niso bili le svobodni, marveč jim je bilo tudi dovoljeno delovati brez kakršnekoli kazni.« Še celo veliki trije – Roosevelt, Stalin in Churchill – so se leta 1943 na konferenci v Teheranu »šalili«, koliko nemških ujetnikov naj po vojni pobijejo: 50 tisoč ali sto tisoč? Šala ni bila brez učinka.

Fašista, ki so ju partizani usmrtili brez sojenja aprila 1945 v Milanu. Podobna usoda je doletela okoli 15.000 italijanskih fašistov.

Fašista, ki so ju partizani usmrtili brez sojenja aprila 1945 v Milanu. Podobna usoda je doletela okoli 15.000 italijanskih fašistov.

Ko so sovjetski vojaki oktobra 1944 prestopili nemško mejo, so pobili vse, kar jim je prišlo na pot, z ženskami in otroki vred. Ženske so posiljevali, nabadali na bajonete, jih gole vlačili s tanki ter jih pribijali na oltarne križe in skedenjska vrata. »Maščevanje je bilo eden temeljnih kamnov povojne Evrope. Zaznamovalo je vse, kar se je po vojni zgodilo.«

Vrtinec maščevanja

Maščevalne sile so bile neukrotljive. »V vseh zavezniških vojskah so poveljniki ob izgredih svojih mož zamižali na eno oko.« Ko so ameriški vojaki odprli vrata prvih nacističnih taborišč smrti, voljnih izvajalcev holokavsta, je bilo to, kar so videli, tako šokantno, da je bruhal celo vsemogočni general George Patton, utelešenje možatosti in stoičnosti. Ljudje so jedli ljudi. Ko so prišli v Dachau, je dal četni poveljnik pobiti vse esesovce. Nekatere je postrelil kar sam. Ostale so dotolkli interniranci. Včasih so si dali duška tudi sami Judje, recimo »Maščevalci«, verjetno modeli za Tarantinove »Basterds«, in se znesli nad nacisti. Če ni šlo drugače, so jim zastrupili hrano.

»Zavezniški vojaki se za mnoge takšne napade sprva niso zmenili ali pa so jih celo spodbujali.« Neki Jud, ki je preživel Belsen, je povedal, da so jim Rusi dali 24 ur, da z Nemci počnejo, kar hočejo, in da iz sebe spravijo maščevalnost. Tako je bilo tudi v drugih osvobojenih taboriščih smrti: Britanci, Rusi in Američani so dali internirancem čas, da so z Nemci počeli, kar so hoteli, da so torej z Nemci počeli to, kar so Nemci malo prej počeli z njimi.

Leta 1946 je v Rimu, Neaplju in Milanu živelo 180 tisoč klateških otrok, v Jugoslaviji so partizani pogosto naleteli na skupine sestradanih otrok, ki so živeli v jamah, gozdovih, na Poljskem je bilo več kot milijon vojnih sirot, razseljenih je bilo 40 milijonov ljudi.

Američani so nemške vojne ujetnike stlačili v 16 ogromnih ograd (»renska travniška taborišča«), kjer so – brez zavetja, brez vode, brez stranišč ipd. – cepali kot muhe. Koliko jih je umrlo? Uradno 4537, toda James Bacque, avtor knjige Druge izgube, pravi, da 800 tisoč, Lowe pa, da »skupno število ne more biti višje od 50–60.000«. V taboriščih, ki so bila pod britanskim nadzorom, je umrlo »le« 1254 nemških vojnih ujetnikov, toda v Britaniji jih je leta 1948 še vedno prisilno delalo 110 tisoč. V taboriščih, ki so bila pod francoskim nadzorom, je umrlo več kot 24 tisoč nemških ujetnikov. »Ne smemo pozabiti, da so to nizke številke: celo uradni zgodovinarji priznavajo, da na tisoče žrtev ni bilo evidentiranih.«

Še huje je bilo na vzhodu: »Od treh milijonov ujetnikov, ki so jih zajeli Sovjeti, jih je v ujetništvu umrla več kot tretjina. V Jugoslaviji je bila situacija v proporcionalnem smislu še hujša: okoli 80 tisoč vojnih ujetnikov so usmrtili, izstradali, jih pustili brez zdravstvene oskrbe ali jih na prisilnih pohodih prignali v smrt.«

V Pragi so zajete nemške vojake pretepali, kamenjali, polivali z bencinom in zažigali, jih obešali na ulične svetilke, v telo pa jim vrezali svastike. Esesovce so avtomatično pobili. V številnih mestih so pobili množice nemških civilistov. V čeških in poljskih »peklenskih taboriščih«, polnih uši, pegavice, griže in garij, so jih izmučili, zgarali in izstradali do smrti. Potapljali so jih v gnojnico in ledeno vodo, hodili po njih, jih trpinčili in jim izbijali oči iz jamic. Bilo je tako hudo, da so Nemci kar sami delali samomore. Na Češkoslovaškem je po vojni umrlo od 24 tisoč do 40 tisoč Nemcev, na Poljskem od 40 tisoč do sto tisoč. »Ko je bil velik del Evrope na robu stradanja, so ljudje zasovražili vsakogar, za kogar se je zdelo, da je iz vojne izšel bolje kot oni.«

Maj 1946: Poljaki bežijo iz vasi Wąwolnica, ki so jo požgali ukrajinski partizani

Maj 1946: Poljaki bežijo iz vasi Wąwolnica, ki so jo požgali ukrajinski partizani

Orgija

Skozi ves ta vrtinec kaosa, zagrenjenosti, razdražljivosti in maščevanja so se vrtinčile še kmečke vstaje, minirevolucije (Francija, Italija), operacije kolaborantskih brigad, ki so – v baltskih državah in Ukrajini – odšle v gverilo, v hosto (od koder so sejale teror in kjer so ostale do sredine petdesetih let), in državljanske vojne, recimo tista v Grčiji, kjer so osvoboditeljske zavezniške sile – Britanci in Američani – zmago v povojni vojni med partizani in kolaboranti pripisale slednjim. Rezultat: v prvih povojnih letih je smrtna kazen doletela 25 kolaborantov in štiri vojne zločince – ter 2500 levičarjev. Ha.

Ženskam, ki so spale z nemškimi vojaki, so – na Nizozemskem in Danskem, v Franciji in Italiji itd. – množično javno brili glave, jih slačili in jih gole pošiljali skozi mesta. Mazali so jih s katranom ter jim vžigali svastiko. Seks z okupatorjem je bil prešuštvo, »varanje« domovine.

Povojno orgijo pa je prežgalo tudi silovito, tako rekoč cunamijsko etnično maščevanje. Iz vzhodne Evrope so pregnali 300 tisoč Judov (raje so bili Judenfrei, kot pa da bi se stalno, vsakodnevno soočali s »slabo vestjo«), iz Poljske, Madžarske, Češkoslovaške in Jugoslavije so izgnali na milijone Nemcev, iz Poljske na desettisoče Ukrajincev, iz Ukrajine in Belorusije na stotisoče Poljakov, iz Slovaške in Romunije na desettisoče Madžarov, iz Grčije Albance, iz Bolgarije Turke, iz Sovjetske zveze Fince in tako dalje. Multi kulti je po vojni umrl. Številne države so bile etnično čistejše kot pred vojno.

Toda Lowe pravi: »Čeprav bi se danes zgrozili nad zamislijo, da se izkorenini več milijonov ljudi zaradi slabo utemeljene nacionalistične ideologije, je bila po vojni takšna zamisel morda sprejemljivejša kakor kadarkoli prej ali pozneje.« Dobro, da so ljudi ločili – če ne bi bila povojna klavnica še hujša. »Splošno mnenje je velelo, da so selitve najmanj slaba možnost, zato jih je odobravalo toliko vlad, vključno z zahodnimi zavezniki.« Narode, ki so kljub vsemu zaživeli v skupnih državah, je lahko »narazen« ter v »bratstvu in enotnosti« držala le trda roka – kot recimo v Jugoslaviji. Ko trde roke ni bilo več, so se poklali. Kot nekoč.

Poboji

Povojni poboji so bili le del tega kaosa. Kolaborante so povsod označevali za »golazen«, »stekle pse« in »podgane«. Povsod so pozivali k »dnevu obglavljenja«. V Belgiji je »kolektivna mržnja že spominjala na versko gorečnost«. Neki nizozemski zdravnik je zapisal: »Globoko sovraštvo do kolaborantov in želja po maščevanju sta se tako razpasla, da je bilo takšno ali drugačno kaznovanje neizogibno.«

Tarče maščevanja so bili voditelji, politiki, župani, upravniki, uradniki, grofi, baroni, industrialci, trgovci, odvetniki, novinarji, orožniki, kmetje, duhovniki, prostitutke – vsi, ki so se nasmihali nacizmu. »Med osvoboditvenim kaosom so nizozemske in belgijske kolaborante naglo usmrtili in jim požgali hiše, medtem pa je policija vse to brezbrižno ali celo odobravajoče opazovala. V Italiji so trupla fašistov razobesili po ulicah, kjer so jih mimoidoči lahko obrcali ali popljuvali.«

Kolaborante so mučili, posiljevali, pohabljali, linčali. V Franciji, kjer so kolaborantom rutinsko iztikali oči, jim v jamice vstavljali hrošče ter jih potem zašili, so nekemu grofu »raztrgali kožo med prsti na rokah in nogah, mu zdrobili dlani in stopala, ga večkrat zabodli z razbeljenim bajonetom, nazadnje pa so ga dali v kad z bencinom in zažgali.«

V Belgiji so pobili »le« 265 kolaborantov, na Nizozemskem »le« sto, toda v Franciji so jih pobili 9000, v Italiji pa od 12 tisoč do 20 tisoč. Zakaj? »To so storili zato,« pravi Lowe, »ker so le redki verjeli, da bodo fašisti obsojeni tako, kot si zaslužijo, če jih bodo prepustili italijanskim sodiščem ... Resničen problem in poglaviten vzrok, zakaj so se množice tako rade zatekle k linčanju, sta bila v tem, da so mnogi videli maščevanje kot edino pot do pravice.« Ali kot je rekel britanski pariški veleposlanik Duff Copper: »Dokler ljudje verjamejo, da bodo krivci kaznovani, so jih pripravljeni prepustiti zakonu, ko pa začnejo o tem dvomiti, vzamejo zakon v svoje roke.«

Relativiziranje krivde je sporno, ker vodi v relativiziranje fašizma in holokavsta, ker torej to, kar se je dogajalo takoj po vojni, moralno izenačuje s holokavstom. To je nespodobno. In nevarno.

O tem, da se morajo ljudje po vojni znoreti, je obstajal konsenz. Neki polkovnik, vodja zavezniške misije v Torinu, je predsedniku krajevnega osvobodilnega odbora rekel: »Poslušajte, predsednik, počistite stvari v dveh, treh dneh, a tretji dan nočem več videti mrtvih na ulicah.«

Da bi ljudi pomirili in jim povrnili zaupanje v pravno državo in da bi poboje ustavili, so povsod ustanavljali nova sodišča, imenovali nove sodnike, odpirali nove zapore, uvajali nove zakone in nove retroaktivne koncepte pravičnosti ter množično izrekali smrtne kazni (v Belgiji so jih izrekli 2940 in izvršili 242), v deželah, v katerih smrtne kazni sploh niso več izvajali (Danska, Norveška), pa so jo ponovno uvedli. Ponekod je to prijelo, drugod ne. Ljudje pač niso verjeli, da bo pravici zadoščeno.

Kar nas pripelje v Slovenijo. »Po trditvah demografa Vladimirja Žerjavića ... je bilo na območju med Pliberkom in Mariborom v dneh takoj po vojni pobitih od 50.000 do 60.000 kolaborantov, večinoma pripadnikov hrvaških in muslimanskih čet ... Večji del slovenske narodne vojske, ki je štela 12.000 mož in je pobegnila v Avstrijo, je bil umorjen v kočevskih gozdovih ... Na ta način je bilo pobitih vsaj 8000 do 9000 slovenskih nacionalistov pa, tudi nekaj Hrvatov, črnogorskih četnikov in pripadnikov regimentov Srbskega prostovoljnega korpusa. Med žrtvami je bila tudi peščica žensk in okoli 200 pripadnikov ustaškega mladinskega gibanja, starih od štirinajst do šestnajst let.«

Povojna stiska žensk: ameriška mornarja v Neaplju izkoriščata nemoč obubožanih domačink

Povojna stiska žensk: ameriška mornarja v Neaplju izkoriščata nemoč obubožanih domačink

Lowe pravi, da je bila Jugoslavija »simbol vseevropskega nasilja«, »Evropa v malem«, saj naj bi se bili tu prepletli vsi elementi povojnega vrtinca: kaos, želja po maščevanju, razkroj javnega reda in miru, odsotnost civilne uprave, pobijanje kolaborantov in vojnih ujetnikov, kruto nasilje, zasičenost z jezo in zamerami, sovraštvo kot dolžnost, izgon tujega prebivalstva in nezaupanje v sodišča, le da tu »pomanjkljivosti svojega pravnega sistema« ni uvidelo le ljudstvo, ampak tudi Tito, ki se mu je »povsem odrekel«.

»Toda če odmislimo številke, nasilje, ki se je ob koncu vojne zgodilo v Jugoslaviji, ni bilo nič krutejše kot v drugih državah.« To, kar se je dogajalo pri nas, ni bil »edinstven primer, marveč simbol razčlovečenja, ki je doletelo vso Evropo«.

Spodletela celina

Pričakovanje, da lahko povojne poboje oglašuješ in da se bo kdo javil, je bilo nesmiselno in zgrešeno, ker je bila sama Evropa takoj po vojni en sam kaotični, anarhični, neopisljivi poboj. »Če maščevanje ločimo od njegovega širšega konteksta, potem ni mogoče razumeti, zakaj so ljudje po vojni ravnali, kot so pač ravnali.«

Pri nas običajno ustvarjajo vtis, da so se slovenski povojni poboji dogajali v vakuumu in da so tedaj, še posebej na svetlem Zahodu, že rajali okrog drevesa demokracije in pravne države. Ne, niso. Evropa, ki je do tedaj veljala za vrhunec civilizacije, je bila takoj po vojni spodletela celina – spodletela v smislu, kot danes pravimo, da so Afganistan, Irak in Libija spodletele države, failed states. Nič ni funkcioniralo – še najmanj življenje. Prav to pa so »temelji, na katerih je nastala moderna Evropa«.

Keith Lowe pravi, da je čas, da resnici pogledamo v oči, da torej uvidimo, kaj se je takoj po vojni dogajalo v Evropi, a se tudi sam zaveda, da so prav knjige, kot je Podivjana celina, lepa priložnost, da desnica resnici ne pogleda v oči. Desnica namreč ob takih knjigah reče: Glejte, kaj se je dogajalo! Glejte, kakšni zločini so se dogajali! Glejte, kaj so počeli s kolaboranti! Take knjige so priložnost, da desnica relativizira svojo krivdo in svoje medvojno početje – in da za pravo žrtev vojne razglasi sebe.

»Poskusi, da bi rehabilitirali politično desnico v zahodni Evropi, niso povzročili le olepševanja dejstev: v nekaterih primerih so, kako absurdno, omogočili desničarskim skrajnežem, da se razglasijo za prizadeto stran,« tako da je »strogo ravnanje s kolaboranti vse manj spominjalo na prestrogo kaznovanje in vse bolj na poboj nedolžnih«. In za to, kar se je po vojni zgodilo z Nemci in kolaboranti, še vedno »namenoma uporabljajo besedi genocid in holokavst, da bi za žrtve obveljali tudi sami«.

Zato je desnica povsod tudi tako napihovala številke: v Franciji je trdila, da je odporniško gibanje po vojni pobilo 105 tisoč kolaborantov, v Italiji pa, da so partizani po vojni pobili 300 tisoč kolaborantov. Številke so napihovali zato, da bi »odvračali pozornost od svojih medvojnih dejanj«, da bi ustvarili vtis, da so bili »odporniki večji hudodelci«, in da bi lažje ustvarjali »mit o nedolžnosti desnice«.

Relativiziranje krivde je sporno, ker vodi v relativiziranje fašizma in holokavsta, ker torej to, kar se je dogajalo takoj po vojni, moralno izenačuje s holokavstom. To je nespodobno. In nevarno. Nespodobno in nevarno pa je še nekaj: ko desnica relativizira kolaboracijo in ko sebe povzdiguje v žrtev, sam fašizem en passant spreminja v nekaj sprejemljivega.

»Če odmislimo številke, nasilje, ki se je ob koncu vojne zgodilo v Jugoslaviji, ni bilo nič krutejše kot v drugih državah.« Kar se je dogajalo pri nas, ni bil »edinstven primer, marveč simbol razčlovečenja, ki je doletelo vso Evropo«.

To se dogaja na Zahodu. To se dogaja na Vzhodu. To se dogaja pri nas.

In to se dogaja v Italiji, ko praznujejo dan spomina, pri čemer so Italijani zelo selektivni pri izbiri, česa se spominjati, pravi Lowe: »Jugoslovanski partizani so leta 1945 dejansko pobili na tisoče Italijanov – toda dovolj je že, da se človek ozre v predhodna štiri leta, da dojame, da procesa niso sprožili Jugoslovani ali komunisti. Prav italijanski fašisti so najprej napadli Jugoslavijo, zagrešili prva grozodejstva in postavili ustaše na oblast.« S to komemoracijo, ki poteka le teden po komemoraciji v spomin na osvoboditev Auschwitza, so »Italiji načrtno poskušali priskrbeti holokavst na domačih tleh«. Kar pomeni: »Italijani so si dodelili vlogo žrtve, bližnjim sosedom pa vlogo storilcev grozodejstev.«

Sovjetska vojaka nadlegujeta Nemko v Leipzigu l. 1946

Sovjetska vojaka nadlegujeta Nemko v Leipzigu l. 1946

Desnica, ki skuša sebe prikazovati kot žrtev, fašizem pa kot nekaj sprejemljivega, pozablja, da se je to, kar se je dogajalo po vojni, zgodilo prav zato, ker se je fašizem med vojno zdel tako sprejemljiv.

»Kadar ravnanje kolaborantov prestopi mejo moralno sprejemljivega, ga ne moremo odpustiti samo zato, ker širši nazori teh kolaborantov morda odzvanjajo z našimi. Prav tako ne more odobravati maščevanja partizanov po vojni. Prav tako pa njihovih dejanj ne moremo presojati z današnjimi standardi. Krivice so se dejansko zgodile. Nedolžni ljudje so bili dejansko pobiti. Toda pričakovati od Evropejcev, ki so v letih zatiranja in krvoločnosti posuroveli, da se bodo izgredom zmožni izogniti, bi vsekakor pomenilo, da od njih pričakujemo preveč.«


Z zgodovinarjem Keithom Loweom se je za posebno številko Mladine pogovarjal tudi novinar Jure Trampuš. Njun pogovor si lahko preberete na tej povezavi: "Brez dvoma je nacizem nekaj hujšega kot komunizem. Grozodejstva nacistov so bila bistveno večja in bolj nečloveška kot grozodejstva komunistov."

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.