Borut Mekina

13. 3. 2015  |  Mladina 11  |  Politika

636.089 €

Ministrica Stanka Setnikar Cankar je le ekscesni primer, ki opozarja na sistemski problem. Jedro tega je komercializacija visokega šolstva.

Ministrica v odstopu Stanka Setnikar Cankar je poleg plače v višini 3100 evrov (neto) v povprečju vsak mesec prejela še 4800 evrov (neto) honorarjev. Kot superprofesorica, ki je normo izpolnjevala v 300 odstotkih.

Ministrica v odstopu Stanka Setnikar Cankar je poleg plače v višini 3100 evrov (neto) v povprečju vsak mesec prejela še 4800 evrov (neto) honorarjev. Kot superprofesorica, ki je normo izpolnjevala v 300 odstotkih.
© Uroš Abram

Ameriški lingvist Noam Chomsky je minuli teden opozoril, da se družbeno razslojevanje seli iz tržne ekonomije na svetovne univerze. Opozoril je, da fakultete vse bolj delujejo po neoliberalnem, trgovskem modelu »Wallmarta«, ki najraje najema prekarne delavce, odvisne in nesvobodne, na začasnem delu. Ta poslovni model, je zapisal Chomsky, ki teži k nižanju stroškov dela in višanju servilnosti, je še posebej nevaren za univerze, ki so vedno temeljile na svobodi mišljenja in primerni zaščiti zaposlenih. Sistematična korporativizacija univerz pomeni delitev kadra na dva sloja. Na začasno zaposlen, upogljiv in prisilno servilen prekariat. In na plutokracijo, na vrhnji sloj skrajno bogatih akademikov ali na univerzitetno birokracijo. Do tega prihaja po podobni logiki, kot jo je bivši ameriški guverner centralne banke (FED) Alan Greenspan zagovarjal leta 1997 pred ameriškim kongresom, pravi Chomsky. Češ da je bistvo ekonomske uspešnosti v uveljavljanju t. i. »manjše socialne varnosti, ki povečuje storilnost delavcev«. Socialno šibki seveda nimajo drznih misli, ne protestirajo, ampak ubogajo svoje gospodarje. A kar je z vidika korporacij morda učinkovito, je ubijajoče za svobodo duha, za ta razsvetljenski temelj, na katerem so zgrajene naše univerze.

Akademska plutokracija

Minuli teden smo v Sloveniji doumeli vso dimenzijo prvega dela te zgodbe – razširjenosti akademske plutokracije tukaj. Ko so v protikorupcijski komisiji bazo Supervizorja napolnili s podatki o honorarjih, se je izkazalo, da so ti nekajkrat višji od vseh, še najbolj bujnih pričakovanj. Še posebej tipično za njih je, da na seznamu najbolje nagrajenih slovenskih akademikov ne najdemo tistih intelektualcev, za katere smo doslej mislili, da so bili s svojimi idejami najbolj prodorni, ampak da na njem prednjačijo ljudje »aparata«, preučevalci, razvijalci ali promotorji birokratskega razmišljanja.

Če je denar merilo, potem največji univerzitetni duhovi v Sloveniji bivajo v upravni stroki. Na prvih desetih mestih lestvice akademikov z najvišjimi avtorskimi honorarji v zadnjih 11 letih so namreč kar štirje upravni strokovnjaki. Na sedmem mestu je Vladislav Rajkovič s fakultete za organizacijske vede, ki je med letoma 2003 in 2015 prejel za 443 tisoč evrov honorarjev. Na četrtem mestu je Srečko Devjak z ljubljanske fakultete za upravo, ki je prejel 526 tisoč evrov. Na tretjem je Mirko Vintar, spet profesor z ljubljanske fakultete za upravo, ki je prejel 569 tisoč evrov. Na drugem mestu pa je seveda bivša dekanja te fakultete in zdaj že bivša šolska ministrica Stanka Setnikar Cankar, ki je v 11 letih poleg plače v višini 3100 evrov (neto) v povprečju vsak mesec prejela še 4800 evrov (neto) honorarjev. Ali skupaj 636 tisoč evrov iz osmih izobraževalnih institucij, na katerih je vzporedno predavala, kot superprofesorica, ki je normo izpolnjevala v 300 odstotkih. Na kakšen način družba nagrajuje ta vrhnji sloj?

Slovenske fakultete postajajo korporacije. Vrhnji sloj predstavlja plutokracijo, menedžment, spodaj pa so začasno zaposleni, upogljivi in nesvobodni prekarni raziskovalci.

Setnikarjeva seveda meni, da se ji je zgodila krivica. Da se je s kolegi neupravičeno znašla na sramotilnem stebru. Razmišlja o tožbi protikorupcijske komisije, ki bdi nad Supervizorjem. Da je s svojim delom pomagala zgraditi upravno fakulteto. Predvsem pa je bivša ministrica poudarila, da je honorarje dejansko služila na trgu. Izvor teh njenih honorarjev »ni bil proračunski, temveč tržni«, je dejala. Fakulteta za upravo naj bi v zadnjih 12 letih za izvajanje programov sama pridobila kar 23 milijonov evrov. Največ »neproračunskih« prihodkov naj bi fakulteta pridobila z izrednim študijem, ki so ga izvajali v centrih po Sloveniji. »Nismo več v komunizmu,« je ob tem dejal finančni minister Dušan Mramor. Sistem dodatnih plačil profesorjem naj bi bil povsem normalen, odstop Setnikarjeve pa »napačno znamenje«, saj da smo »v tržnem gospodarstvu«.

Ideja, da bi lahko univerzitetni učitelji prosto služili v tržnem gospodarstvo, je že precej stara. Gre za dolg boj in staro zgodbo. Rast slovenske akademske plutokracije sovpada z razmahom izrednega študija in želje fakultetnih voditeljev, da bi v tem delu visoko šolstvo postalo zasebna služba. Ko je leta 2006 novinarka RTV Slovenija Jasna Tepina kot ena izmed prvih od ljubljanske ekonomske fakultete uradno zahtevala podatke o avtorskih honorarjih, jo je fakulteta zavrnila, češ da gre za tržne prihodke. Tudi ljubljanska pravna fakulteta, ki jo je tedaj vodil dekan Rajko Pirnat, honorarjev ni hotela objaviti, češ da ne gre za prihodke iz javne službe, ampak pretežno za dohodke iz predavanj izrednim študentom, ki si študij plačujejo iz lastnega žepa. Tedanja rektorica ljubljanske univerze Andreja Kocijančič pa je leta 2007 fakultetam celo priporočila, naj avtorskih honorarjev ne objavljajo, saj da gre za zasebne zadeve.

Leta 2004 je izbruhnila prva večja afera. V javnosti so se pojavile informacije, da je novoizvoljeni rektor Univerze v Mariboru Ivan Rozman poleg redne plače na leto zaslužil še okrog 60 tisoč evrov honorarjev. Rozman sprva sam podatkov ni hotel razkriti, ker bi s tem domnevno »storil kaznivo dejanje«, a so si nato na univerzi premislili in se kot prvi odločili, da je tudi honorarno delo del javne službe, zato so vsa izplačila javno objavili. Izkazalo se je, da elektrotehnik Rozman niti ni največji postranski zaslužkar, ampak da resnični rekorderji sedijo na mariborski »upravni« fakulteti, na t. i. kranjski »sorboni«, na Fakulteti za organizacijske vede. Tam je tedanji dekan fakultete Jože Florjančič zaslužil tudi do 70 tisoč evrov avtorskih honorarjev na leto, in tako kot Setnikarjeva danes, je tudi on ob svojem odstopu trdil, da gre za denar tržnega izvora, za nadure, izjemne dosežke, evropske projekte, zahtevno mentorstvo in podobno.

Plačujejo občine, parlament, upravne enote …

Za kakšen trg torej v resnici gre? To je mogoče danes enostavno preveriti. Če v Supervizor vpišemo Fakulteto za upravo kot prejemnico javnih sredstev, ta pokaže, da je fakulteta v zadnjih 11 letih od sektorja država, od ministrstev in občin, od upravnih enot pa vse do psihiatrične klinike prejela 38 milijonov evrov. Če vpišemo v Supervizor Fakulteto za upravo kot plačnico, pa ugotovimo, da je fakulteta v zadnjih 11 letih imela za 37 milijonov evrov plačil – večinoma so bile to plače in avtorski honorarji. Ta enostavni test pokaže, da je upravna fakulteta praktično ves denar dobila iz javnih proračunov. In da avtorski honorarji na tej fakulteti ne izvirajo iz prodajanja storitev na trgu, da torej dejansko ni nikogar, ki bi za njihovo znanje plačeval sam, iz lastnega žepa, ampak da gre za sklenjen krog med izbranimi upravnimi profesorji in izbranimi uslužbenci v državni upravi in lokalnih skupnostih.

Na fakulteti sicer trdijo, da so delovali na trgu. A šolnin dejansko niso plačevali študenti sami, ampak so jim jih plačevale javne institucije. Nekaj primerov, ki so vidni iz Supervizorja: Občina Ljubljana je recimo šolanje na Fakulteti za upravo plačala Mateji Avbelj, aktualni direktorici ljubljanskega gradu. Domžalska upravna enota je šolnino plačala Milici Erčulj iz SDS, svetnici in županski kandidatki v Trzinu. Državni zbor je fakultetno izobrazbo plačal Sanji Ajanović, ki dela v oddelku za naročila. Več doktorskih in dodiplomskih študijev je svojim zaposlenim med letoma 2009 in 2011 plačal varuh človekovih pravic. Sevniška upravna enota je plačala magisterij Marjetki Lipec, ki dela na njihovem oddelku za gospodarske dejavnosti. Okrožno sodišče v Kopru je svojemu zaposlenemu Jožetu Jazbecu plačalo magisterij. Državni svet je magisterij plačal Matejki Kosec, svetovalki za javne finance in proračunsko načrtovanje. Bolnišnica Celje pa je magisterij na Fakulteti za upravo plačala svoji vodji službe za poslovno koordinacijo s protokolom, Suzani Prezelj.

Fakulteta je od leta 2003 izredni študij ponudila na kar devetih lokacijah po Sloveniji, vse od Maribora do Sežane, pojasnjujejo: »Posamezni pedagoški delavec je posamezni predmet izvedel tudi po 9-krat, v vsakem centru posebej 20 do 30 ur izvedbe, za kar je seveda, skladno z veljavno delovno zakonodajo, prejel plačilo. Nekateri učitelji so izvajali tudi po 2 predmeta v programu, kar v urah pomeni med 250 in 400 ur izvedbe na študijsko leto/učitelja.«

Če je denar merilo, potem največji univerzitetni duhovi v Sloveniji bivajo v upravni stroki. Med desetimi, ki so prejeli najvišje avtorske honorarje, so kar štirje upravni strokovnjaki.

Poleg izrednega izobraževanja fakulteta uradnikom ponuja še različne delavnice, merjenja odličnosti v javni upravi, meritve zadovoljstva z upravnimi storitvami, vse do team building seminarjev, kot je recimo »osvežitveni seminar zakona o upravnem postopku« za 6000 evrov, verjetno namenjen tistim javnim uslužbencem, ki jim je njihov matični organ nedavno že plačal kotizacijo za navadni seminar na temo zakona o upravnem postopku ali za »osvežitveni seminar z delavnico za ciljne skupine«. Supervizor razkriva, da je ta fakulteta poleg rednih sredstev ministrstva za šolstvo in agencije za raziskovalno dejavnost v zadnjih 11 letih od občin, upravnih enot, ministrstev, agencij, zavodov in drugih javnih institucij dobila še za osem milijonov evrov plačil za dodatne izobraževalne programe. Fakulteta pa je ta isti znesek, skoraj točno osem milijonov evrov, v obliki honorarjev nakazala naprej nekaterim zaposlenim, privilegiranim profesorjem, katerih honorarji so bili v zadnjih letih višji od njihovih rednih plač.

Inflacija upravnih fakultet

Najvišji postranski zaslužkarji na ljubljanski univerzi so nekateri profesorji z upravne fakultete. In verjetno ni naključje, da so tudi na mariborski fakulteti po strani največ zaslužili prav profesorji s Fakultete za organizacijske vede. Na ljubljanski univerzi vodi bivša dekanja upravne fakultete Setnik Cankarjeva, na mariborski univerzi pa ta rekord drži bivši dekan Fakultete za organizacijske vede Jože Florjančič, ki je v zadnjih 11 letih poleg plače prejel za 321 tisoč evrov honorarjev. Na drugem mestu je novi dekan fakultete za organizacijske vede Marko Ferjan, ki je prejel 276 tisoč evrov. Na tretjem mestu največjih zaslužkarjev mariborske univerze pa je profesor Tomaž Kern, prav tako s kranjske organizacijske fakultete, ki je v tem času dodatno zaslužil 216 tisoč evrov. In poleg teh dveh upravnih fakultet imamo v Sloveniji še celo vrsto podobnih šol, ki državni upravi zagotavljajo podobne programe.

Fakulteta za državne in evropske študije (FDŠ) v lasti Petra Jambreka in Antona Jerovška je denimo v zadnjih 11 letih prejela za 6 milijona evrov koncesnin za redno delovanje in še 700 tisoč evrov šolnin od drugih javnih institucij, občin, ministrstev ali upravnih enot. Ministrstvo za infrastrukturo je v zadnjih letih več uslužbencem na tej fakulteti plačalo magisterij. Recimo sekretarki Gordani Grahek ali inšpektorju za ceste, sedaj magistru Vinku Škufci. Agencija za energijo je magisterij na FDŠ plačala vodji sektorja za pravne zadeve Duški Godina, občina Lenart je magisterij na tej fakulteti plačala Bojanu Mažgonu, bivšemu direktorju lenarške občinske uprave, ministrstvo za finance je magisterij na FDŠ plačalo bivši v. d. direktorice direktorata za proračun, podsekretarki Kristini Šteblaj. In potem je tukaj še Fakulteta za uporabne družboslovne študije, ki je v zadnjih osmih letih prejela za 6,1 milijona evrov, pa nova Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu, ustanovljena s podobno motivacijo – izobraževanje državnih in lokalnih uradnikov …

V času, ko je Setnikarjeva ministrovala, je bila še dodatno, 20-odstotno zaposlena na fakulteti, še naprej je dobivala avtorske honorarje in ob tem rezala pomoč učencem s posebnimi potrebami. (na fotografiji z ministrom za javno upravo Koprivnikarjem in finančnim ministrom Mramorjem)

V času, ko je Setnikarjeva ministrovala, je bila še dodatno, 20-odstotno zaposlena na fakulteti, še naprej je dobivala avtorske honorarje in ob tem rezala pomoč učencem s posebnimi potrebami. (na fotografiji z ministrom za javno upravo Koprivnikarjem in finančnim ministrom Mramorjem)
© Borut Krajnc

Drugi del zgodbe

Sodeč po tem Slovenija ni akademsko odlična na področju analitične psihoanalize, kemije, biologije, računalništva ali farmacije, ampak na področju upravnih procesov. Tudi največ koncesij za visokošolske programe je bilo v zadnjih 15 letih izdanih na tem področju. V času krize država teh koncesij ni odvzela, je pa na drugi strani za okrog 25 odstotkov oziroma za 40 milijonov evrov na leto zmanjšala denar za raziskovalno dejavnost. Kar danes najbolj čutijo prav univerzitetni prekarci – mladi raziskovalci in asistenti.

Kot odziv na velike zaslužke akademske plutokracije je minuli teden Ana Rotter, raziskovalka z Nacionalnega inštituta za biologijo, opisala delovne razmere univerzitetnih prekarcev. »Dopustili smo oblikovanje perverznega akademskega kastnega sistema, v katerem o položaju posameznika odločajo dejavniki izven njegovega vpliva. Meje med neskončno varno zaposlitvijo za nedoločen čas in prekarnim životarjenjem ne postavljajo sposobnosti, pretekli uspehi ali vizionarske sposobnosti, ampak letnica rojstva, pri čemer seveda mladi potegnejo kratko. Meje med povprečno plačo raziskovalca in neverjetnimi zneski, o katerih beremo v medijih, ne postavlja odličnost, ampak iznajdljivost in položaj pri koritu.«

Raziskovalni prekarci nimajo rednih zaposlitev ali dohodkov. Plače si po modelu Wallmarta pridobivajo prek razpisov. Če raziskovalec ni uspešen in ne pridobi projekta, nima denarja za plačo in ne more obdržati svoje zaposlitve. Rezultat je, da vse večji del njihove kariere postaja birokratsko izpolnjevanje formularjev, pisanje projektov, v katere raziskovalci vsako leto vložijo mesece svojega dela. Ker je na koncu odobrenih manj kot 10 odstotkov projektov, to postaja vse težje, sizifovo delo. Namesto raziskovalcev se debeli t. i. režija, administracija. »Če želiš ljudi nadzorovati, moraš imeti tudi birokratsko silo, ki to počne,« piše Chomsky. Ali kot dodaja Rotterjeva: »Privoščili smo si izplačevanje obsceno visokih zneskov nekaterim, medtem ko večini znanosti zaradi domnevnega pomanjkanja režemo kariere in delovna mesta – družbi pa boljšo in na razvoju temelječo prihodnost … Realnost ni, kot običajno, nekje vmes, ampak poleg sredine obsega tudi obe skrajnosti.«

Do razslojitve prihaja tudi drugod. V času, ko se slovensko zdravstvo spopada z najglobljo krizo po osamosvojitvi, cveti zasebništvo, bolj kot kadarkoli doslej. Medtem ko ni denarja za zaposlitve mladih zdravnikov, medtem ko morajo medicinske sestre delati v mizernih razmerah, okrog 1400 zdravnikov še dodatno dela v zasebnih zdravstvenih podjetjih ali prek podjemnih pogodb in ob tem še dodatno zaslužil okrog 15 milijonov evrov na leto. V času, ko je Setnikarjeva ministrovala, je bila še dodatno, 20-odstotno zaposlena na matični fakulteti. Ob tem je še dodatno in še naprej dobivala avtorske honorarje. Pri tem je tudi rezala pomoč učencem s posebnimi potrebami in izražala pričakovanja, da bodo učitelji to delo, ki je doslej stalo 6 evrov na uro, opravljali zastonj. »To je del splošnega neoliberalnega napada na ljudstvo,« je zapisal Chomsky v omenjenem članku. Ne gre za denar. Gre za tehnike discipliniranja.

Dr. Gorazd Kovačič: »Fakulteto razumejo kot svoje podjetje«

Dr. Gorazd Kovačič, učitelj na Oddelku za sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in predsednik Visokošolskega sindikata na Univerzi v Ljubljani

Klemen Košak

© Uroš Abram

Je ob razkritjih visokih zaslužkov še mogoče zahtevati, naj država za visoko šolstvo nameni več denarja?

Bojimo se prav tega, da bo ta afera udarila po celotnem visokem šolstvu, v praksi pa najbolj po tistih, ki nimajo moči znotraj fakultet. Najbrž se delu javnosti zdaj zdi, da je v sistemu veliko denarja. A dejstvo je, da je denar za visoko šolstvo razdeljen med dva žaklja.

Ob razkritju visokih zaslužkov nekaterih profesorjev mnogi poudarjajo, da gre za sistemski problem. Za kaj gre?

V prvem žaklju so proračunska sredstva za financiranje temeljne študijske dejavnosti, torej za plače zaposlenih in materialne stroške za izvajanje študijskih programov. Ta sredstva se iz leta v leto znižujejo. Za številne fakultete jih je že vrsto let premalo, bogatejše to čutijo zdaj. Zato morajo praktično vse fakultete iskati dodatne vire oziroma denar za temeljno dejavnost prelivati iz drugega žaklja.

Ta drugi žakelj pa je?

To so sredstva, pridobljena na trgu. Gre za izredni in doktorski študij, gre za raziskovalne projekte, ki jih financirata agencija za raziskovanje ali Evropska unija. Poleg tega so še projekti za gospodarstvo, torej aplikativni industrijski projekti, različne strokovne študije in mnenja.

Iz tega tržnega žaklja so nekateri črpali visoke honorarje?

Poraba denarja, pridobljenega na trgu, je preslabo regulirana. Razkritja Supervizorja so pokazala, kako je bilo s tem pri izrednem študiju, dokler je ta še cvetel. Zdaj je namreč skoraj povsod že usahnil, ker ljudje nimajo več denarja za šolnine. Nekatere fakultete se pri izvajanju predavanj za izredne študente očitno niso držale okvirov, ki jih zakon določa za redni študij. Govorim o tedenskem številu ur predavanj in o ceni predavanja. Ali eno ali drugo je bilo nesorazmerno visoko. Stanka Setnikar Cankar trdi, da je prav z izrednim študijem dobila večino od 636 tisoč evrov honorarjev.

Ali zakon ne regulira izrednega študija?

Tudi ustavno sodišče je že leta 2011 ugotovilo, da je zakon nedorečen. Ni jasno, ali je izredni študij del javne službe in ali zanj velja normativ tedenskega obsega predavanj. Še več, zakon sploh ne definira, kaj sploh je in kaj obsega visokošolska javna služba, čeprav je prav to pravna podlaga za proračunsko financiranje. Kaže, da je nekaterim to ustrezalo, saj so lahko kopičili dodatna predavanja in honorarje. Če bi zakonski normativ veljal tudi za izredni študij, bi bilo njegovo izvajanje knjiženo kot nadobremenitev ali pa bi zaposlili nove ljudi. Sicer le za določen čas, a bila bi nova delovna mesta.

»Nekateri so izgubili moralni kompas. Pozabili so, da je univerza javna ustanova, namenjena ustvarjanju in posredovanju znanja. Mešajo znanstveno odličnost in poslovno uspešnost.«

Je pomembno, da je bila Stanka Setnikar Cankar v času, ko je tako bogato izvajala predavanja na izrednem študiju, tudi dekanja?

Seveda, saj dekan odgovarja za porabo sredstev, pridobljenih na trgu. Dekan tudi pripravlja letni finančni in kadrovski načrt, v katerem je določeno, ali bo fakulteta izvedla predavanja za izredne študente s honorarji ali z novimi zaposlitvami. Tisti, ki so se znašli na seznamu šestmestnih števil, so se zagovarjali, da so denar zaslužili na trgu. Vendar v tem primeru nimamo trga, temveč monopol. Izkoristili so položajno rento, uporabili so institucionalno moč in tudi ugled institucije, da so pridobili sredstva in jih usmerjali k sebi.

Metka Tekavčič je uporabila metaforo iz nogometa: marsikdo zna igrati nogomet, a le najboljši služijo milijone.

Kaže, da so nekateri izgubili moralni kompas. Pozabili so, da je univerza javna ustanova, namenjena ustvarjanju in posredovanju znanja. Mešajo znanstveno odličnost in poslovno uspešnost. Akademska priznanja jih ne motivirajo dovolj, hočejo tudi denar. Svoje delo na fakulteti razumejo kot podjetništvo. Tudi fakulteto razumejo kot podjetje, in to svoje lastno podjetje. Govorijo, da so pridobljeni projekti njihova last in da so tako rekoč človekoljubi, če manjši delež teh prihodkov odstopijo fakulteti.

Zakaj je to problem?

Zato, ker je od mentalne do lastniške privatizacije univerze le korak. Če bo šlo tako naprej, se privatizacijski val ne bo ustavil pri državnih podjetjih. Naslednji so na vrsti visokošolski in zdravstveni zavodi, potem pa še ostale javne službe. Problem pa lahko nastopi tudi pri vsebini tega, kar tržijo.

Je sumljivo že to, da imajo nekateri profesorji, ki so zaposleni do 120-odstotno, hkrati dovolj časa še za visoke zaslužke na trgu?

Če ne gre za hiperproduktivne deloholike, sta tu dve možnosti. Ali so malomarno izvajali svoje redno delo, za katero imajo plačo zagotovljeno, in se trudili za storitve na trgu. Ali pa so s tržnimi storitvami dosegali izjemno visoke urne postavke. To je možno le v monopolnem položaju. Morda je do monopola prihajalo na izrednem študiju. Treba je preveriti, kdo je usmerjal študente ravno na Fakulteto za upravo in kdo jim je plačeval šolnine, ki so bile očitno dokaj visoke. Verjetno so bili to kar organi javne uprave. Drugi primer monopola pa je posel med lokalno uglednim strokovnjakom in lokalno močnim podjetjem. To naroči pristransko ekspertno mnenje in za kratko besedilo plača celo premoženje. Z industrijskimi aplikativnimi projekti se verjetno ne da zaslužiti toliko, saj si tam konkurirajo fakultete in inštituti s celega sveta.

Avtorji ekspertnih študij bi odgovorili, da so kot profesorji zavezani znanstveni poštenosti.

Zanašanje na etiko ni dovolj. Pred objavo v znanstveni reviji se verodostojnost rezultatov preverja z anonimnim strokovnim pregledom, ki ga opravijo drugi kolegi. Pri lokalnih ekspertizah, namenjenih lobiranju, pa takih postopkov ni.

Kako so tovrstne zlorabe tržnih sredstev povezane s tem, da, kot ste rekli na Televiziji Slovenija, tok denarja v visokem šolstvu nadzorujejo ozke elite?

Elite imajo vpliv na pisanje pravil. Ta so ohlapna, zato utegne preiskava na koncu pokazati, da je bilo vse zakonito. Seveda, ko pa so poskrbeli za luknjičast zakon in notranja pravila. Po statutu ljubljanske univerze svetovalno delo sploh ni omejeno s konkurenčno klavzulo. Zato je lahko Miroslav Cerar kot samostojni podjetnik zaslužil 353 tisoč evrov s svetovanjem državnemu zboru in ministrstvom, fakulteta pa od tega ni dobila ničesar. Čeprav je lahko profesor Cerar dobil ta posel in po takšni ceni ravno zato, ker je profesor ugledne fakultete. Unovčil in privatiziral je ugled fakultete, a ji v nasprotju s Stanko Setnikar Cankar ni odstopil nobene provizije.

Ali obstaja interes, da se to spremeni?

Predlog koncepta novega zakona, ki ga je pred kratkim objavilo ministrstvo pod vodstvom Stanke Setnikar Cankar, je bil napisan ravno v korist tistih s Supervizorjevega seznama. Omejil bi sedanjo stopnjo demokracije pri volitvah organov univerz in fakultet. Izvzel bi visoko šolstvo iz sistema plač javnih uslužbencev. Vsi razen rednih profesorjev bi postali prekarci. Plače bi bile individualno fleksibilne, obseg dela pa tudi. Peščici bi plače poletele v nebo, ostalim pa bi se znižale. Poleg tega bi odirali neuspešne študente. Očitno si je elita hotela ustvariti novo pravno podlago za ekstra visoke dohodke, potem ko je izredni študij ugasnil.

Kako narediti red na področju postranskih zaslužkov?

Jasno je, da bo treba strožje doreči in uveljavljati konkurenčno klavzulo. Poleg tega velja razmisliti, da bi zaposlenim na javnih univerzah določili zgornjo mejo dodatnih zaslužkov ob redni plači. Tako bi delo za trg razporedili med več ljudi in ustvarili nova delovna mesta namesto izredno visokih honorarjev za nosilce projektov. Poleg tega bi preprečili tudi koruptivni motiv za pisanje lobističnih ekspertiz.

Neoliberalci bi odgovorili, da bi ljudje izgubili motivacijo za pridobivanje projektov in bi bile javne fakultete zato še bolj podhranjene.

To je realno tveganje. Tu se odpirajo tudi prave dileme. Zakaj profesorska plača, nekaj honorarja in akademski ugled zaradi prispevka k razvoju stroke niso zadostna motivacija za znanstvene dosežke? Kdor pridobi dodatni projekt, pridobi tudi institucionalno moč, koga bodo zaposlili na projektu. Tisti, ki so se znašli na tapeti Supervizorja, pa govorijo samo o denarju. Češ, gre za naš osebni denar in služenje je legitimno. V podjetništvu vsekakor – toda ali je to poslanstvo univerze? Način, kako se branijo, kaže, kako globoko so zabredli v neoliberalno prevrednotenje univerze.

Na fakultetah je množica drugih, ki ne dobijo niti ustrezne učiteljske plače, kaj šele visokih dodatnih honorarjev.

Večina fakultet je na robu likvidnosti ali pod njim. Leto 2015 bo še težje, saj se bodo realna sredstva za temeljno študijsko dejavnost znižala še za štiri do pet odstotkov. Številne fakultete nimajo možnosti pridobivati dodatnih sredstev s trženjem aplikativnih projektov. In tudi na bogatejših fakultetah vidimo ogromno razslojenost. Ekscesi, ki jih je razgalil Supervizor, niso posebnost visokega šolstva, temveč so podobni drugim tranzicijskim krivicam. Dobro je, da se je razkrila ta velika razslojenost v visokem šolstvu.

Kakšne so razredne razmere v visokem šolstvu?

V zadnjem času pogosto srečujem ljudi, ki bi se včlanili v visokošolski sindikat, a si tega ne morejo privoščiti, ker na mesec zaslužijo le 300 evrov neto. Bedni dohodki in negotovost jih ženejo v tujino ali zamenjavo poklica. Številni nižji akademski kadri so sicer zaposleni, ampak na neustreznih delovnih mestih oziroma v prenizkih plačnih razredih. Na mariborski univerzi imajo nekateri profesorski naziv, a predavajo 28 ur na teden za le devetsto evrov neto plače, ker je fakulteta v času rektorja Dušana Rebolja znižala obračunsko vrednost ure. Na vrhu pa je zelo ozek sloj ljudi, ki z ekscesnimi honorarji mečejo slabo luč na celoten sektor.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.