Boštjan Napotnik

27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Konzum

Na začasnem delu v tujini

Weinkuchl (Hotel Loisium), Ehrenhausen, Avstrija

  • ocena: 3 / 5

Tatarski

Tatarski

Račje prsi

Račje prsi

Loisium Wine & Spa Resort
Am Schlossberg 1 a, Ehrenhausen, Avstrija
Tel.: +43 3453 28800
Loisiumov Weinkuchl je odprt vsak dan od 18. do 23. ure.

Ambient:
prostorna in svetla novogradnja, opremljena s kletkastimi regali za vina, ki so hkrati predelne stene

Napitki:
dobro založena in pregledno urejena vinska karta je v veliki večini sestavljena iz avstrijskih polnitev

Dostopnost:
veliko parkirišče, brez preprek za gibalno ovirane

Fino:
parfait iz piščančjih jeter s kumkvatom
ponudba sirov

Ne tako fino:
čebulna juha

Za vnaprej sestavljen štirihodni meni boste na južnoštajerski vinski cesti pustili 38 evrov.

»Ubožci vsi, ki imajo ta teden rojstni dan ali pa obletnico poroke,« je energijo sočutja po prostorih Konzumovega logistično-rezervacijskega centra začela razširjati njegova vodja, ko ji je končno postalo jasno, da ji bo v tistih dneh, ko večina slovenskih restavracij v neke vrste množičnem priljubljenem kupončkanju spusti cene, le stežka uspelo najti kakšen prazen stol za ekipo kaskaderjev, ki se po birtijah potika tudi, ko je treba plačati poln znesek. Rešitev je našla v prebiranju enega od številnih intervjujev s Slovenci, ki so se v teh zoprnih časih s trebuhom za kruhom podali v svet, in tako je bilo odločeno, naj to stori še inšpekcija in se napoti prek severne meje, v od Šentilja le kakšen kilometer oddaljen modernjakarski obrat, ki ga je tam pred dvema letoma odprl razvpiti avstrijski disneyland za vinoljubce, Loisium.

Štajerska izpostava je manj spektakularna od originalne in po primerjalnem ogledu vinoteke in spaja se zdi, da je pogon bolj kot vinskim navdušencem namenjen pregrevanju v savnah in prekladanju po ležalnikih, čeprav smo se zaradi zagnanosti hitro drobencljajočega natakarstva (kar od štirih mimobrzečih je bilo slišati zofort komt kolege!), frajerskih kletkastih, z magnumi napolnjenih regalov in številnega zadovoljnega občestva nadejali tudi odlične gastronomske izkušnje. Domačno vzdušje se je še ojačalo, ko smo po nekaj stavkih v nemščini in angleščini ugotovili, da je naš materni jezik tudi materinščina večine strežnega osebja, in hitro smo se domenili za šetnjo po eni od dveh predlaganih špur in tri jedi iz skrb zbujajoče skromne ponudbe po naročilu.

Kuharija v Loisuimu je prepoznavno štajerska z nekaj všečne sodobne nadgradnje, a jo bolj kot to definira, da je hotelska. To poleg precej nepozorne strežbe pomeni, da te ob ročno sekljanem, okusnem, sočnem, s kaviarjem iz pečenega jajčevca duhovito nadgrajenem govejem tatarcu neprijetno preseneti le po eni strani opečen (in zatorej po drugi neugledno gumast) kruh. Pomeni tudi, da francoska čebulna juha ni ne francoska in ne čebulna, ampak čisto korektna bistra mesna juha, v kateri bi namesto nekaj koščkov čebule in kock gratiniranega kruha pričakoval jetrni cmok. Krožnik za krožnikom je potrjeval tezo, ki smo jo postavili že pri vzporedno s tatarcem postreženem krasnem parfeju iz piščančjih jeter s popečenim briošem, slivovo marmelado in v slanico vloženim kumkvatom – da obstaja opazna razlika med jedmi iz prednastavljenega menija in onimi, pripravljenimi po naročilu. Slednje so bodisi bolj domišljene (v mehak biskvit zavit lešnikov parfe z ocvrtkom s tekočo čokoladno sredico, drobljencem in pikantnim mangovim čatnijem vs. zamorček v srajčki s cimetovim sladoledom in sladko smetano) bodisi natančneje pripravljene (sicer rožnate, a nič hrustljave rezine račjega fileja vs. nepozabno sočno, v panado iz bučnih semen odeto ocvrto pišče).

Južnoštajerski Loisium je brez dvoma zanimiv turistični objekt, ki pa bo do odličnosti moral odpraviti marsikatero površnost pri realizaciji obljubljenega.