Boštjan Napotnik

10. 4. 2015  |  Mladina 15  |  Konzum

Vse po spisku

Kmetija Milič, Zagradec (Italija)

  • ocena: 4 / 5

Pršut z izolacijo

Pršut z izolacijo

Krožnik toplih

Krožnik toplih

Turistična kmetija Milič Zagrski
Zagradec 2, Zgonik (Italija)
Tel.: +39 040 229 38
Vse po spisku lahko pri Miličevih naročite vsak petek, soboto in nedeljo od 9. do 24. ure.

Ambient:
Velika primorska domačija z veliko glavno salo, šankom in krasnim razgledom na Tržaški zaliv.

Napitki:
vse lastno; v buteljkah super mineralna, skorajda že slana vitovska, zanimiv, netipičen teran in malvazija, odprto belo in rdeče

Dostopnost:
s parkiranjem ne boste imeli težav, gibalno ovirani tudi ne z dostopom v pritlično obednico

Fino:
komplet narezek, še posebej oba pršuta
komplet pašte, še posebej njoki
jetra na žaru

Ne tako fino:
najmanj prepričljive so bile sladice

Ker smo imeli oči skoraj večje od kapacitet, smo pri Miličevih pustili 25 evrov na jedca.

»To je narodna zavest in ponos, ne pa kopičenje novih praznikov!« je na seansi s flašo resnice eksplicitno poudarjal referent za odnose z onstran zahodne meje naseljenimi sonarodnjaki. Njegova izjava se je nanašala na krepko odtisnjeno strešico na koncu priimka Milič, s katero je družina v čezmejnem Zagradcu (blizu Zgonika) opremila ne le etikete svojih krasnih treh vin, ampak tudi štampiljko, ki jo na koncu pritisnejo na – glede na postreženo več kot ugoden – zbirni račun. Sicer pa vam bo pri Miličevih najprej (poleg konkretno dimenzioniranih živinorejskih kapacitet) v oko padel razgled – izpred domačije se vidi daleč tja noter v Tržaški zaliv in ekspedicijski trio se je šele po sončnem zahodu in nekaj sunkih zoprno mrzle sape dal zvabiti v domačno, s knjigami, časopisjem in ljubiteljskimi portreti domačih deklet opremljeno jedilnico. No, še o tehle dekletih je treba kakšno reči: bliža se prva petletka, odkar se zdajšnja garnitura konzumentov svaljka po oštarijah, a tako gajstne, preprosto duhovite in naravno simpatične kelnarice nam še niso bile stregle. Hecanje se začne že, ko tamlada na mizo prinese prazen list, v zgornji desni kot nariše srček, vanj napiše »carro« in omizje pozove, naj na list napiše vse, kar želi naročiti z drugega lista, na katerem je zapisana ponudba. Ta je močna v vseh kategorijah, od suhih mesnin, skut in sirov prek pašt in pastičev, mimo klobas, krač, steakov in grila (čevapčiči & pleskavica inkluziv) do sladkih zaključkov, in oni prazni list se je kaj hitro polnil. Mi pa z njim: najprej smo na dvofazno (najprej kuhanje v pari, nato dopeka tik pred serviranjem) pripravljen kruh mazali z malvazijo zmešano kremasto skuto, prelito z bučnim oljem, pikali s svežimi zelišči prešpikan mladi sir in nato – preden smo ga z dolžno spoštljivo počasnostjo použili – najprej nekaj minut odprtih ust zrli v izjemno izolacijsko plast 18 mesecev zorenega pršuta. Dekleta pa so se urno sukala naprej in že smo se čutili dolžne zapeti hvalnico drugemu pršutu: s kuhane cele noge na roko odrezanim rezinam, ki so jih pred serviranjem še na hitro opekli na vroči plošči. Izjemno, i-z-j-e-m-n-o! To velja tudi za najbolj v nulo skuhan ješprenj vseh časov, ozaljšan z na hitro opraženim porom, nepremagljivo paradajzasto mesno salso, prelito prek kruhovega cmoka, in mehke, rumenkaste, nezgrešljivo domače (kar, upam, da se razumemo, velja za vso robo pri Miličih) njoke. Že res, da sta potem tempo in všečnost postreženega rahlo padla, tako da je ta pripomnil, da je v teranu skuhan kotekin premalo kompakten, in oni, da so rebrca malo preveč pečena, sta pa družno pritegnila tretjemu, da so na žaru spečena jetra redko, v malvaziji kuhana klobasa pa še redkeje srečan približek perfekciji, da Miličevi kisajo krasno repo in zelje, tenstajo dober krompir in da v pepelu (res!) spravljajo krasno, sočno polsuho salamo. Za še kar na hojladri narejena jabolčno-orehova podobnika, ki sta slišala na ime štruklji in potica, pa nam je bilo na koncu pravzaprav že vseeno – Miličev komplet iskrenega gostoljubja, domače košte, vina in ambienta je pač prehud, da bi nas pustil ravnodušne. Krasno!