Boštjan Napotnik

8. 5. 2015  |  Mladina 19  |  Konzum

Šef, ki se (še) išče

Mark, Šempeter pri Gorici

  • ocena: 3 / 5

Zelenjavna juha

Zelenjavna juha

Njoki z jelenom

Njoki z jelenom

Restavracija Mark
Markova pot 25, Šempeter pri Gorici
Tel.: 031 788 442
Na Marku ob ponedeljkih in četrtkih kuhajo od 12.00 do 22.30, od petka do nedelje od 12.00 do 23.30, ob torkih in sredah pa počivajo.

Ambient:
mastodontski, 80’s obrat, katerega grdoto so za silo prekrili z malenkostnimi intervencijami (bela pregrinjala za stole ipd.)

Napitki:
večina v vinskih vitrinah razstavljenih buteljk je, razumljivo, iz vipavskih in briških kleti

Dostopnost:
veliko lastno parkirišče, brez preprek za gibalno ovirane goste

Fino:
špinačni njoki
pašteta

Ne tako fino:
losos v škrniclju
osnove gostinstva: predstavitev ponudbe, odsotnost jedilnega lista ...

Za štirihodni skrivnostni meni smo odšteli 30 evrov, za sladico pa še dodatnih 5.

»Dajmo kaj resnega, da se bo vedelo, da smo se tudi med prazniki neutrudno polnili!« je na zadnjem sedežu uradnega Konzumovega inšpektormobila, še vedno poln florentincev, siriščnikov, pašt in sladoledov, ki jih je snedel na mednarodnem izobraževanju onstran zahodne meje, kibical šef-inšpektor. Marker je zato padel na obrat, ki ga na razgledni točki nad Šempetrom pri Gorici vodi od poplave fac v zdajšnjih realityjih tako rekoč že pozabljeni Binetov adut iz predzadnje sezone šefa iščoče gostilne.

No, zmagovalni Tomaž je medtem že našel oštarijo, v kateri je sam svoj gospodar, čeprav se zdi, da še vedno rad posedi na lovorikah stare slave. Dežurno zlopamtilo tokratne inšpekcije je prepričano, da je bilo prav takšno solato – na velik krožnik, premazan s paradižnikovo in sirovo kremo, naloženo raznobarvno solatje, dodatno plemeniteno z moussom iz rdeče pese in jogurta, s prahom iz olja in v mesni verziji kronano s tankimi rezinami hladne pečenke, v vodni pa s popečenim lososom in kozicami – in v pivo preoblečeno zelenjavno kremno juho s peno iz zelene mogoče videti v že omenjenem šovu. A bolj kot to je zagatno delovala začetna komunikacija: ob odsotnosti jedilnega lista smo bili bolj ali manj potisnjeni v kot, kjer sta ostajali le dve možnosti: mesna in ribja. Pa še ti dve sta bili zaviti v silno skrivnostnost, tako da do konca nismo vedeli niti, kaj bomo jedli, niti koliko nas bo to stalo. Kaskadersko, torej.

In nato tudi z mešanimi občutki pri ponujenem: všečna je bila v peteršiljevih drobtinah povaljana pašteta na (dualizem krem je očitno podpisna šefova fora) kremah iz belega in rdečega vina, zapredli smo tudi ob zelo dobrih in atraktivno živozelenih špinačnih njokih, barvno in teksturno presekanih s čipsom iz vijoličastega krompirja (tega v zadnjem času kuhajo tako pogosto, da se zdi, da vsi kuharji navijajo za Maribor), ki so jih v ribji verziji prekrivali na hitro opečeni kolutki lignjev, v mesni pa krasno zorjen in spečen jelenov file.

Glavna krožnika sta bila precej bolj ponesrečeni štoriji: sicer lepo pripravljena svinjska krača je bila s priloženim pečenim krompirjem, nekaj grahki in kolutki kuhanega korenja ter svojo dolgočasno navadnostjo v čisti diskrepanci z do tega trenutka demonstrirano ustvarjalno kuharijo, v škrniclju pripravljen lososov file z zelenjavo pa je bil sicer spektakularno prezentiran, a popolnoma prazen, brez dišav in brez okusa. Pri serviranju sladic – v kozarcu postreženi čokoladni kremi s sirupastim višnjevim kompotom in z modernistično želiranim mojitom na žlico – smo bili nato deležni še spektakelskega uparjanja suhega ledu, ki ga je šefe več kot očitno pobral na Zemonu.

Fino bi bilo, če bi se tam in/ali še kje drugje naučil še tega, da se gost veliko bolje počuti, če vsaj približno ve, kaj naj – vsebinsko in količinsko – pričakuje od obroka. Popolno prepuščanje je namreč rezervirano le za večkrat dokazane največje mojstre.