Boštjan Napotnik

24. 7. 2015  |  Mladina 30  |  Konzum

Vroče ta hip

Sorbara, Ljubljana

  • ocena: 4 / 5

Odprti raviol

Odprti raviol

Tatarski

Tatarski

Steakhouse Sorbara
Gallusovo nabrežje 31
Tel.: 01 425 42 51
Pod ameriškim govedom in ostalim mesovjem ob Ljubljanici kurijo vsak dan od poldneva. Ognje po navadi pogasijo ob 23. uri, ob nedeljah pa uro prej.

Ambient:
kamen, les, ravne linije in odrček s kar nekaj mizami na nabrežju Ljubljanice

Napitki:
vinska karta navaja predvsem polnitve briške prve in ekstra lige z za Ljubljano in lokacijo čisto zmernimi pribitki na cene, za pivopije se daje kolekcija wajduskih Reservoir Dogs

Dostopnost:
od avta do lokacije bo treba kar peš, za gibalno ovirane ni hudih zaprek

Fino:
stejki
terina iz gosjih jeter s pistacijevim kruhom
pečena hobotnica

Ne tako fino:
tatarski biftek

Cene za stejke so kar dobro navite (florentinca dajejo po 60 € za kilogram), za druge reči pa niti ne preveč, še posebej v času kosila med 12. in 16. uro. Naš kaskaderski tim je za obilno večerjo odštel po 40 evrov na glavo.

»Spravite me do najbližje vode – in ta, ki mi teče po sredi hrbta navzdol, ne velja!« je sicer v senci – a hudo osoparjeni, zgoraj od sonca, spodaj pa od betona – med pahljanjem z rdečo knjižico Konzum 2010–2014 (nekaj izvodov must-have oštarijskega usmerjevalca je še vedno na voljo v trgovini nizkonakladnika) zarentačil vodja Konzumovega centralnoplanskega odseka. In ni minilo niti pol ducata ur, ko je kot del inšpektorske četvorke na Gallusovem nabrežju začel loviti nizdol Ljubljaničinega korita nežno dihajoče osvežilne sapice in se nadejal sočnega stejkovja, ki naj bi ga šele dobro četrtletje odprta postojanka Sorbara uvažala z ameriških pašnikov in ga tudi rezala in pripravljala po šegah ameriških stejkhausov. Pa to čakanje lagodno-lenivskemu letnemu času navkljub ni minilo čisto brez skrbi: že res, da je bila steklenica Jakončičeve sveže rebule močno ohlajena; da so bili kvadrčki karamelizirane terine iz gosjih jeter krasni in za nameček pospremljeni še s koščki atraktivnega živo zelenega pistacijevega biskvita; da je dovolj šarma in elegance premogel tudi na drobno nakockan surov tun, a Sorbarin tatarski biftek je bil precejšnje razočaranje: takšno predvsem z gorčico, pa tudi s papriko v prahu in ostalimi kondimenti preobilno naphano različico bi pričakovali v kakšnem placu, ki skuša zamaskirati slabšo kakovost mesa, ne pa v lokalnem svetišču, katerega osrednji oltar je posvečen premium amerikanskemu angusu.

A na srečo se je potem v glavnem poglavju, na oglenem žaru pečenem bržolnem in florentinskem stejku, ki so ju namenili našemu omizju, izkazalo, da je prenabuzdeni tatarec le minorna konceptualna zabloda in da se meso tu vendarle obdeluje, kot se šika; še posebej cenimo, da komu ni prišlo na misel iz debelo odrezanih kosov mesa odrezovati slastnih maščobnih oblog in pečenih stejkov oblagati s kakšnim wannabe zeliščnim maslom, pa tudi nabor dodatkov – pečena zelenjava, pire krompir s tartufi, osvežilna bbq omaka in zrnata, z gozdnimi sadeži zmešana gorčica – lepo opravi službo nespakljive spremljave.

Dejstvo, da se kuharski šef pri stejkih pohvalno disciplinirano drži nazaj, pa Sorbari daje nepričakovano ustvarjalno dimenzijo pri drugih krožnikih, predvsem pri sladicah. Pri solati s tunovim stejkom, pečeni jadranski hobotnici s kremama iz dimljenega belega fižola in mocarele, citronasti paprični salsi in rezinah mariniranega rostbifa ter pri odprtih raviolih z jagenjčkovim ragujem in grahovim pirejem gre predvsem za skladno zlaganje pričakovanih kombinacij okusov, sladice pa so očitno kreativni poligon za kuharsko ekipo. Pri cukriranju je silno korajžna, prekmursko gibanico, recimo, všečno razstavi na skutni žepek, makov cruble, orehov sladoled in kocke jabolčnega želeja, jo pa potem pri sladoledu iz črnega česna z mangovim ganachem, tapioko s pasijonko, želejem iz češenj in portovca ter pečeno čokolado vendarle odnese malo predaleč. A nič hudega – da se le nismo spet znašli pred zlato panakota-čokosufle-tiramisu lajno slovenskega kvazifensi gostinstva.