Boštjan Napotnik

31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Konzum

Ozeljanski voz

Žeja, Ozeljan

  • ocena: 4 / 5

Zobatec z granatnim jabolkom

Zobatec z granatnim jabolkom

Buzara z žajbljem

Buzara z žajbljem

Gostilna Žeja
Ozeljan 32i
Tel.: 05 308 84 59
Žeja teši lakoto od srede do sobote za kosilo (12.00–15.30) in večerjo (19.00–22.00), ob nedeljah samo za kosilo, ob ponedeljkih in torkih pa je na morju.

Ambient:
klasična, v začetku devetdesetih let stilirana vipavska birtija, tudi z vrtom pod trto in nevsiljivo muziko iz zvočnikov

Napitki:
lahka, v buteljke polnjena, dobro ohlajena hišna malvazija iz slovenske Istre je super spremljevalka za dolgotrajno ribjo špuro, na voljo tudi kar nekaj vipavskih polnitev

Dostopnost:
lastno parkirišče, za gibalno ovirane ni hudih zaprek

Fino:
surovo ribovje
buzara z žajbljem
brodet iz ugorja

Ne tako fino:
zobatec v krompirjevi skorjici

Za 23 (z besedo: triindvajset) postaj dolgo degustacijo smo odšteli 60 evrov.

»Ampak jaz nisem žejen, temveč lačen!« je ves drugačen z zadnjega sedeža zatečnaril mladi inšpektorski pripravnik na počitniški praksi, ki ga je Konzumova ekspedicija vzela s seboj onega soparnega julijskega večera. Vodja odprave mu je v roke brž potisnil vintage Ilovarjeva zapisnika iz Ozeljana in mladcu je še pred tradicionalnim Žejinim otvoritvenim opečenim koščkom kruha z namazom iz črnih oliv postalo jasno, da tu ne bo trpel ne žeje ne lakote.

Predvsem slednje – ko je namreč prisedel simpatično zgovorni gospodar in ob pomoči v beležnico zapisanega plonkca v pristni vipavski šprahi začel naštevati epizode degustacijskega menija, smo ga izgubili že tam nekje pri buzari, pa se je izkazalo, da ni še niti na polovici. Ob potihoma izraženi skepsi, da vsega mogoče ne bomo zmogli, je obljubil micene porcije, in ker se je v zadnjih letih Žeja očitno usmerila prvenstveno v morsko košto, smo se dali prepričati, da nas lahkotnost rib, školjk, rakov in mehkužcev že ne bo zafilala do konca.

Tako smo polni sladostrastnega pričakovanja sedli na ozeljansko verzijo leskovačkega postopnega grižljajskega guštiranja, kjer je najprej prišlo na vrsto razkazovanje z le nekaj olivca, popra in soli opremljene, brezprizivno popolnoma frišne surovine: na pol prerezan surov škamp, ročno sekljana orada, polcentimetrska rezina tuna in z nekaj zrni granatnega jabolka potresen, iz zobatca urezan karpačo.

Medtem ko je gospodar čebljaje polnil kozarce na mizah zdaj že dodobra zapolnjenega letnega vrta, je z južnih obronkov Trnovskega gozda zavel soparo parajoč vetrič, gospodinja pa je zanetila ogenj in na krožnike nalila izjemno, sladkasto, gosto juho iz rakovic in škampov, v katero je nato vložila še nekaj rezin bele ribe, minimalistično serijalko pa nadaljevala s kanastrelami in kapesantami na žaru, ki so se predvsem zavoljo preveč prilitega olja izkazale za manj prepričljiv del dolgega morjeslovnega niza. Mogoče pa se je tako le zdelo zaradi izjemne – ma, bom kar napisal, da je bila to najboljša buzara mojega ne ravno kratkega življenja – buzare, ki ji je – poleg prvovrstne mešanice školjk in kozic – značaj dajal žajbelj, ki ga med skalovjem na Cresu vsak teden sproti natrga gazda. Res, kakšna buzara. Vau efekt big time! In nato še brodet – ugorja denejo iz kože, ga narežejo na kotlete, te nato na hitro opečejo – le toliko, da meso lažje odluščijo od kosti – nato ga do na posamična vlakna razpadajoče mehkobe zdušijo v paradajzasto-ribji osnovi in postrežejo s kocko opečene polente. Super! Izpostave so vredni vsaj še drobni njokci z morskim pajkom in tartufi pa špageti z rarogom, recept za file ribe, pečen v skorji, sestavljeni iz tankih rezin krompirja, pa bo treba še dodelati – file je bil presušen, krompir pa na nekaterih mestih močno hrustljav, drugod pa komajda kuhan.

Kar pa – ob celi plejadi sladkih sorbetov, moussov, zmrzlin, biskvitov in polivk ne more spremeniti dejstva, da je Žeja zaradi kuharice s posluhom za prvovrstne sestavine in zaradi birta klasične (žal izumirajoče) šole ena najboljših ribjih restavracij v državi.