Boštjan Napotnik

28. 8. 2015  |  Mladina 35  |  Konzum

Vrhunski prebliski

Rudolfswerth, Novo mesto

  • ocena: 3 / 5

krapova terina

krapova terina

žita s potočnimi raki

žita s potočnimi raki

Oštarija Rudolfswerth
Kandijska 35, Novo mesto
tel.: 07/33 23 335
Rudolfswerth je odprt od ponedeljka do sobote. Podkuri zgodaj – že ob sedmih, malice streže že ob devetih, pice od enajstih, resnejšo košto pa od poldneva naprej. Zapira ob 22. uri.

Ambient:
lokacija med bloki ne obeta, a je lokal vendarle prijetno opremljen – pozor na bakrene lestence in ročno narejen papir za jedilni list

Napitki:
dovolj zanimiva vinska karta, precej vin točijo na kozarec, predvsem pa vrzite oko na kakšne razvpite polnitve, ki so tu na voljo z bagatelnim pribitkom

Dostopnost:
s parkirnim mestom ne bi smeli imeti težav, jih bodo pa gibalno ovirani imeli z dolgim stopniščem

Fino:
pašteta iz dimljenega krapa
ajdov štrukelj z orehi

Ne tako fino:
svinjska ribica
limonina pita z mandljevim sladoledom

Za hladno in toplo predjed, glavno jed in sladico smo v Rudolfovem pustili 40 evrov.

»A kdo ve, kaj se je zgodilo z nemško-francoskim vlakom?« je, listajoč fotokranjčev prezidentski koledar, zamomljal Konzumov komisar za evropske integracije. Kmalu se je izkazalo, da o znameniti vlakovni kompoziciji nihče nima pojma, da pa je naš dolenjski ogleduh nedaleč od Renaultove tovarne zapazil nemško zveneč gostinski izvesek Rudolfswerth. Ta označuje lepo urejen obrat, ki – kot marsikateri njegov slovenski podobnik – želi na enem mestu zadovoljiti apetite dopoldanskih malicarjev, sredidnevnih kosilarjev in picojedcev, zvečer pa z ambicioznejšim jedilnikom napolniti še golt kakšnega gastronavta.

Tako je naš inšpektorat – takoj za tem, ko mu je v oko padla hudo ugodna marža na Movijino veliko belo 2007 – zlahka našel dovolj zanimivosti, da si je sestavil dve štirihodni špuri. In če bi se večer nadaljeval, tako kot se je začel – s triom krasnih kruhkov iz krušne peči (konopljin, polnozrnatec in beli s sirom), ročno sekljanim jelenovim tatarskim, ki ga je lepo mastila z jurčki ojačana majoneza in sladile rezine vloženih orehov ter s terino iz dimljenega krapa z blagim jabolčnim čatnijem in hrenom –, potem bi naša maskota mirne duše odložila zobotrebec in si okrog vratu zavezala prtiček. A ob močno pretrdih, iz pirine moke zamesenih njokov, med katerimi se je poslednjič kopala všečno močno dimljena postrv, in ob gumastih potočnih rakih, ki so dajali štih iz različnih žitaric skuhani kvazi rižoti, se je vendarle začelo dozdevati, da bo začeten prepričljiv show precej bolj kot kuharska sekcija zmogel držati prijazen in pozoren natakar.

Kuharju sicer rečemo evo ruka za lepo zorjen in po šolsko natančno do (priznam, picajzlasto) zahtevane malo manj kot medium stopnje zapečenosti, a jo potem hitro umaknemo, saj je bila omaka z modro frankinjo precej prekisla, glede na letni čas pa bi se mesu tudi šikalo namesto zlajnanega korenja in cvetače priložiti kakšno drugo zelenjad, priporočamo pa tudi, da naj z rezinami pocenskega približka siru ne kazi lepo pripravljenega kosa mesa. Na drugem krožniku je bila (razen korenja in cvetače) slika obratna: pehtranova omaka je bila dišeča, lahkotna, nezagatna, svinjska ribica pa presušena kot dobro drenažirana njiva sredi avgusta.

Potem pa spet presenečenje: sočen, okusen, z obiljem orehov polnjen ajdov štrukelj s podlito angleško kremo, ki se je dičil še s suho slivo v čokoladi in lahkotno sifonsko peno, odišavljeno z isto vrsto sadja, je bil ena najboljših vaj v štrukljastem slogu, kar jih pomnimo v zadnjem letu – bravo, res! Ko bi si bili vzeli še malo več časa za doteravanje limonine pite (presuha, preveč testa, premalo limonasta) in mandljevega sladoleda (razpadajoč, grudast), bi bil Rudolfswerth krasna in rednega obiskovanja vredna novomeška postojanka. Kar sicer morda še vedno je – hudir je le v tem, da je treba imeti srečo in naročiti ta dobre reči. Z malo več pozornosti in razmisleka pa bo – upajmo – teh vedno več.