Boštjan Napotnik

18. 9. 2015  |  Mladina 38  |  Konzum

Razlika med teorijo in prakso

Hotel Slon, Ljubljana

  • ocena: 2 / 5

Repki kozic

Repki kozic

Volovski rep

Volovski rep

Restavracija hotela Slon
Slovenska 34
Tel.: 01 470 11 81
Slonov bar in restavracija obratujeta vsak dan: od ponedeljka do sobote od 8. do 24. ure, ob nedeljah in praznikih pa začenjajo uro kasneje. Zadnjo uro – od 23. do 24. ure – strežejo poseben nočni meni.

Ambient:
Na Čopovo in Slovensko z velikimi okni odprt prostor, ki je tudi bar; sproščeno bistrojsko ozračje

Napitki:
vinske karte nam ni bilo dano videti, na izust pa je bilo mogoče kar nekaj – predvsem primorskih – vin dobiti na kozarec

Dostopnost:
če se hočeš pripeljati čisto do vrat, je še najboljša opcija LPP – seveda le iz južne smeri, s severa je trenutno popoln kaos; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
kozice s hrustljavo slanino

Ne tako fino:
tunov stejk
volovski rep

Niz hladne in tople predjedi, glavne jedi in sladice vas bo sredi ljubljanske dnevne sobe stal nekaj več kot 40 evrov.

»Spet ta šiht! Najraje bi dal noge na mizico in lepo ostal doma,« je, ko je pri deljenju delovnih obveznosti spet prišel na vrsto za terensko delo, zajavkal predstavnik sindikata Konzumovih inšpektorjev. Pa so mu sotrudniki hitro razložili, da je to popolnoma mogoče, saj župan Zoki Slovensko cesto ljubkovalno imenuje dnevna soba, poleg tega so lokali, ki so bili vse leto zagrajeni z gradbiščnimi ograjami, kar vzbrsteli ob v psihedelični vzorec položenem tlaku.

Pa smo tako sedli na trolo in po res dolgi dobi nepremičnosti tam pri Nami ugotovili, da to nikamor ne pelje in da nam bo zagotovo bolje v zastekljenem multifunkcijskem vogalu hotela Slon, od koder se da lepo špegati na ulični utrip vedno bolj turistom namenjenega središča. Jedilni list, ki ga je prinesel fino brundajoč, za dovtipe razpoložen natakar stare hotelske šole, je bil debel kot kakšna resna knjiga, a je debelino treba pripisati predvsem usnju, ne pa toliko na petih ali šestih straneh predstavljeni sicer kar zanimivi in razmeroma sodobni ponudbi hrane.

Seveda sta teorija in lepo oblikovan jedilni list nekaj, krožniki in nanje postavljena hrana pa nekaj drugega, in manjša ko je razlika med njima, boljše je. Pri Slonovih se je začelo kar obetavno: čez tanke rezine iz Južne Tirolske pripeljanega mangaličinega pršuta je lepo sekal pikanten sir taleggio, vse skupaj pa je zaokrožal še med s tartufi. Smo pa takoj dvignili obrv, ko smo namesto rezin surovega mesa, ki smo jih pričakovali ob naročilu srninega karpača, dobili nekaj, kar je še najbolj spominjalo na rezine hladne pečenke. Ampak tudi prav – z rezinami hruške, orehi in nastrganim parmezanom je bila reč čisto okej. Všeč – zelo všeč, pravzaprav – nam je bila tudi preprosta jed s pirejem iz belega fižola, na katerega so bili položeni sladkasti, res lepo pripravljeni repki kozic, vse skupaj pa so spremljale do popolne hrustljavosti zapečene tanke rezine slanine. Mar y muntagna big time! Se je pa tu veselje počasi že končevalo: olivnega pateja, ki naj bi bil spremljal kos v lanenih semenih povaljane pečene tunine, ni bilo, nadomestili so ga kupčki wasabijaste kreme – s čimer v osnovi ni nič narobe, ampak naročili smo nekaj drugega. Tako kot smo nekaj drugega – citiram jedilni list: volovski rep v vinu z zeleno in kolerabnim žličnikom – precej bolj elegantnega (v še kar nobel hotelu sredi metropole srednjeevropske države smo bili) pričakovali od glavnega mesnega krožnika, dobili pa smo epsko razčofotanino, v kateri je štimala le mehkoba mesa in v kateri so še največ okusa od sebe dajali razkuhani koščki kolerabe. Tudi tunov stejk s kakavovimi semeni in sotirano zelenjavo je bil precej otožna brezznačajna epizoda, za nameček pa večinoma še do konca prepečen. Površnost in pišmevuhovstvo sta se potem dokončno potrdila s trisom domačih sladoledov, ki pa so bili tako stopljeni, da že skorajda krema niso bili več. Škoda – namesto fletnega mestnega bistroja imamo še en prostor, ki je zastavil ambiciozno, potem pa se je hitro spustil v sivo cono.