Boštjan Napotnik  |  foto: Miha Bratina

30. 10. 2015  |  Mladina 44  |  Konzum

Dramaturško doterani komplet

Saksida, Zalošče

  • ocena: 5 / 5

skutni sufle

skutni sufle

jabolčni zavitek

jabolčni zavitek

Vinarstvo in turistična kmetija Saksida
Zalošče 12
tel.: 051 444 850
Pri Saksidovih nimajo fiksno zakoličenega odpiralnega časa – svojo namero po obisku le korajžno najavite po telefonu.

Ambient:
resno restavracijsko opremljena novogradnja z veliko tu nastalimi slikarijami na stenah

Napitki:
v vinski hiši smo, zatorej se pijejo tu pridelana vina – od penine, prek raznotelesnih belcev in barber do kreftnih rdečin

Dostopnost:
z avtom se lahko pripeljete čisto blizu, tudi gibalno ovirani z dostopom ne bodo imeli kakšnih posebnih težav

Fino:
bučna juha
njoki s štorovkami
vinska špura

Ne tako fino:
kakšna malenkost, recimo temperatura zelenjave ob glavni jedi, nas ni čisto prepričala

Za pet riht (+ pozdravni prigrizek) dolgo degustacijsko špuro smo Saksidovim rade volje pustili 32 evrov.

»A je kdo prebral EHM-jevo reportažo o kmetovalcih z Dravskega polja? No, če je niste, jo le dajte. Sicer pa povzetek: neposredni kmetijski proizvajalci že dolgo in sploh niso več taki, kot so v naših glavah,« je mesečno druženje Konzumovega bralnega kluba s spiskom obveznega domačega čtiva provokativno zaključil moderator. Čemur je urno in v en glas začela pritrjevati petorka, ki se je vrnila z misije v Vipavski dolini in bila še vedno pod silnim vtisom gastroenološkega doživetja, ki ga je bila izkusila v Zaloščah. Da namreč Saksidova kmetija sploh ne izgleda kot kmetija (niti turistična ne) in da bila pravšnja oznaka za ambient, prte, urno in pozorno strežbo, kozarce, posodje, vinsko spremljavo, predvsem pa za to, kar je na krožnikih, restavracija; v nekaterih elementih celo s pridevnikom vrhunska. Koj po prihodu k Saksidovim se ti v rokah znajde kozarec rožnate, v pookusu lepo sadne penine, ko sedeš k mizi, ti na krožnik iz enega štamprleta že nalijejo olivno olje s koščki oliv in zelišči, iz drugega pa z žličko zajemaš na majonezni hren položene kocke jabolka. Učinkovit in všečen štart, ki ga je takoj nadgradila bučna juha. Ta bi lahko bila – in velikokrat ter marsikje tudi je – precej dolgocajtno poglavje, a se je izkazala za vse kaj drugega: postrežejo jo v emajliranem lončku, na dnu katerega je ohlajena plast kostanjevega pireja, obložena z redkvicami, pečenim testenim zvitkom s skuto in s kapucinkinim listom. Na to nalijejo gosto, svilnato bučno juho, in ko poješ oni krasno hrustljavi zvitek in nekaj redkvic, si misliš, da boš zdaj tolkel dosado do konca župe, a se ti, ko prodiraš proti dnu, začne v ustih pojavljati še okus po kostanju – tisti pire se je namreč segrel in zmehčal in celotnemu krožniku dodal novo dimenzijo. Dramaturško doterano! Naslednji krožnik nas je fasciniral z barvo: tako živo zelene špinačno-zeliščne salse, dopolnjene z rumeno kapucinko in barvno nežnejšimi rožnato-belimi progami pancete ter v rjavo-zlati kombinaciji krasnega, v nulo pečenega skutnega sufleja pač še ni uzrlo naše oko. Pa spet nova, tokrat teksturna fascinacija ob naslednji jedi: iz kozarčka za vlaganje se pokadi dim, da se ve, da smo v hosti, nato pa se med miniaturnimi njokci s štorovkami kopljejo še koščki pancete in med zobmi škripajoči ultrahrustljavi koščki svinjske kože. Zdaj nas ima gospodar, ki je vso to robo pošiljal iz kuhinje, že na tri četrt na hrbtu, ko pa k ultimativnim – mehkim, sočnim, nič jetrastim, okusnim – počasi kuhanim svinjskim ličnicam, položenim na sladki pire iz rumenega krompirja gospodarica nalije še močan rdeči cuvee carisma, smo skončani.

Navkljub temu, da se sprašujemo, ali je priložena zelenjava hladna po nesreči ali namenoma (slednje, chef pravi, da je kontrast med toplim in hladnim ena najpomembnejših reči v kuhinji), in da se v šmekersko rožico zdizajniran jabolčni zavitek s krokantom, drobljencem in tiramisujsko kremo ni vsem (nekaterim pač ja) zdel na ravni prej okušane košte, namreč ugotavljamo, da za tak denar že dolgo nismo okušali tako dobre, zanimive in vrhunsko pripravljene hrane. Živeli!