Boštjan Napotnik

6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Konzum

Na približno

5–6 kg, Ljubljana

  • ocena: 3 / 5

Pica

Pica

Kračica & rebra

Kračica & rebra

Gostilnica 5–6 kg
Gornji trg 33, Ljubljana
Tel.: 01 320 08 04
V 5 do 6 kil pečejo vsak dan od 11. do 23. ure.

Ambient:
obnovljena in čisto všečno opremljena gostilna, ki niti ne bi potrebovala pomanjševalnice v imenu; ob našem obisku so sukali simpatičen francoski gipsy jazz

Napitki:
vinske karte nam niso kazali, so pa – sodeč po kozarcih in priporočenih vinih –tesno povezani z briško zadružno kletjo

Dostopnost:
po Stari Ljubljani boš na peš ali z biciklom, z ulice pa direkt noter, brez kakšnih velikih zaprek

Fino:
pica
notranjska klobasa

Ne tako fino:
pečena krača
gratinirana sivkina polenta

Kvartet konzumentov je po obisku skupno pridobil približno 5–6 kg teže, za hrano pa je vsak prispeval 25 evrov.

»Že dolgo nisem bil okusil slasti hrustljavo zapečene odojkove kože, upam, da se je bom najedel tukaj!« se je, že varno poseden na klopco ob steni gornjetrške, menda za nedoletno svinjino specializirane birtije, hrustanja pod zobmi nadejal predstavnik veteranske sekcije Konzumovih terenskih delavcev. Ali se je njegova srčna želja uresničila? Berite naprej!

Ko se je omenjeni lokal hecnega imena v začetku leta odprl, so njegovi tvorci in skrbniki poimenovanje referirali na težo s Sardinije uvoženih mlečnih odojkov, ki naj bi bili – poleg v krušni peči pečenih je-ni-gostilnice-brez-picice – glavni generator obiska in novcev. Zatorej si je tudi naša inšpektorska četvorka, takoj ko je zasedla pozicije med turističnimi obedovalci, izgovorila eno relativno nedolžno, poleg pelatov in sira le s pršutom obloženo pico in bralstvu lahko z veseljem sporočimo, da tile fantje znajo dobro zakuriti peč, da pice ne maličijo s preobilnim oblaganjem in da znajo zamesiti po napolitanskih šegah tanko testo, ki ga krasno zapečejo, da se ob robovih lepo zamehuri, a se kljub temu ne spremeni v pretrdo skorjo, temveč ostane voljno. Fino. A se takoj pojavi vprašanje, zakaj tega kvašenega znanja ne prenesejo še na domači kruh, saj je ta zbit in skoraj čisto neslan. Razmisliti bi veljalo tudi, da bi zamenjali dobavitelja salam, kajti trenutne zbite gumaste kajle kar preveč obremenijo žvekalne mišice; ko pa smo že pri dobaviteljih, pripominjamo še, da bi veljalo razmisliti tudi o kom, ki bi zmogel dostavljati bolj karakteren pršut, hkrati pa pohvaliti onega majstra na Notranjskem, pri katerem nabavljajo lepo odišavljene, sočne in okusne nizkoprofilne kožarice.

S tem, kar kuhajo in pečejo sami pet-do-šest-kilaši, je pa tako: skuhati polento v s sivko odišavljeni vodi, jo nato ohladiti, narezati, oviti v pršut in gratinirati s sirom, je pohvalna zamisel, če bi pojačali okus sivke in vodo za polento malo bolj osolili, pa bi bilo vse vkup še boljše; preko fletnih, ravno prav mehkih njokov preliti okusni ragu iz divje svinje je super, še posebej, če je svinja malo bolj divja, kot je bila ta, ki smo jo jedli mi. Pozorni bralec je do zdaj naštel že dve omembi pomanjkanja soli (kruh & polenta), in kot da bi kdo v kuhinji slišal naše zabavljanje, češ da jim hrano soli ministrica za zdravje (ali pa nam je hotel prodati še kakšno buteljko sicer krasnega merlota bagueri 2011), je za kontro s ta veliko merico posolil pečeno mesovje. V naboru tega zmago – le kako je ne bi? – odnese kračka mlečnega odojka, s tesno prednostjo pred rebri iste živalce in z veliko razliko do večje svinjske krače, saj je ta do nas prišla že precej presušena. Dualizem dobro-švoh se je vlekel tudi v tem, kar je bilo mesu priloženo: z ocvirki pražen krompir je kar špica, ono rdeče zelje, ki ni bilo niti surovo, niti dušeno, niti pečeno, pa res ne. In čeprav so bili pehtranovi štruklji dobri in lepo zabeljeni z mešanico medu, masla in drobtin, bi se vseeno spodobilo imeti v ponudbi kakšno sladico več. In odojkovo skorjo zapeči bolj hrustljavo.