Jure Trampuš  |  foto: Borut Krajnc

13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Politika

»Če bo prevladal strah, bi bilo to najboljše zagotovilo za zmago ali prevlado fašizma«

ddr. Rudi Rizman

sociolog

Zaradi ZUJF-a Rudi Rizman na Univerzi v Ljubljani ne poučuje več, a še vedno predava, zdaj je profesor na Univerzi v Bologni. Rudi Rizman je doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti in na znamenitem Harvardu, bil je član uglednega Russllovega razsodišča, je eden od ustanoviteljev ljubljanskega Mirovnega inštituta, predvsem pa že vso akademsko kariero zagovarja človekove pravice in demokracijo. Četudi je obojega vedno manj, se je za oboje treba vseskozi boriti, sicer privolimo v svet brez alternativ. V svetu brez alternativ življenje pač ni svobodno.

Kriza z begunci se je napovedovala, visela je v zraku, čakala je, da se bo zgodila. Evropa je sedaj presenečena. Od kod ta množica, se sprašuje, kje je bila prej? Evropa je seveda imela dovolj časa, da bi se pripravila, gre za sprenevedanje.

To je glavna značilnost sodobne evropske in nacionalne politike. Deluje kratkoročno, od volitev do volitev, težave rešuje šele po tistem, ko ji začne teči voda v grlo. Stvari so še hujše, če pomisliva, kako nepripravljeni sta bili nacionalna in »globalna« (nadnacionalna) politika na izbruh finančne krize pred sedmimi leti in da se ta še vedno »rešuje« z neoliberalnimi ideološkimi in ekonomskimi recepti, ki so pripeljali do nje. Begunska kriza ni v tem pogledu nič drugačna od gospodarske, če ekološke, ki vodi v planetarno katastrofo, ne omenjam.

Če se kdo opre na razvpito taksonomijo (ne)vedenja nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda, ki ga je mogoče zaradi agresivnih vojn v Afganistanu in na Bližnjem vzhodu uvrstiti najmanj med soodgovorne za sedanjo begunsko krizo, lahko hitro ugotovi, da politiki ne izpolnjujejo niti prvega pogoja, se pravi tistega, kar ljudje vemo (known knowns), kaj šele, da bi prestopili prag tistega, za kar vemo, da še ne vemo (known unknowns), ali celo tistega, o čemer niti ne vemo, da ne vemo (unknown unknowns).

Evropa je soodgovorna za razmere na Bližnjem vzhodu in širše, celo nekdanji britanski premier Tony Blair priznava, da je šlo pri napadu na Irak za »napako«.

To, kar 12 let po začetku agresivne (nepravične) vojne v Iraku spoznava Blair, ki je bil skupaj z Bushem njen povzročitelj, je deset milijonov ljudi vedelo, še preden se je ta napad začel, vedelo in izrazilo z demonstracijami v številnih velikih mestih po svetu …

… če vskočim, vedelo je tudi veliko ljudi v Ljubljani, ki so protestirali proti vdoru, a jih nihče, niti domači politiki, ni želel slišati.

S priznanjem, da je šlo za napako, se Blair ne more izogniti dosti hujši zgodovinski sodbi: na nürnberškem sojenju nacističnim voditeljem je bila odgovornost za vojno opredeljena kot največji zločin, danes je to veljavna norma v mednarodnem pravu. O tem, zakaj mednarodno kazensko sodišče zahodnih in ruskih (Čečenija, priključitev Krima) voditeljev ne pokliče na odgovornost, ni treba ugibati.

Paradoks je, da na dolgi rok učinkujejo slabo zamišljene in sprejete odločitve politike. Tu ne mislim toliko na navadne vojne, temveč na gospodarske vojne, ki jih razvite države, še posebej Evropa, vodijo proti nerazvitim, predvsem v Afriki. Te vrste vojn poleg ekološkega opustošenja planeta generirajo državljanske vojne, spopade v zvezi s surovinami in posledično velike begunske valove. Gre za še en paradoks, da veliki zagovorniki proste trgovine z njo ne mislijo resno, ko gre za zavarovanje gospodarskih koristi najrazvitejših držav. Še več: prevladujoča neoliberalna politika ni verodostojna, ko na eni strani zagovarja deregulacijo, tj. deregulacijo (umik države) v korist prevlade zasebne pobude, pri odnosih z Afriko pa tega kreda ne prakticira. Predvsem Zahod s subvencioniranjem kmetijskih presežkov že desetletja onemogoča afriškim državam dostop do svojih trgov in tako uničuje tamkajšnja gospodarstva.

Na nürnberškem sojenju nacističnim voditeljem je bila odgovornost za sproženo vojno opredeljena kot največji zločin, danes je to veljavna norma v mednarodnem pravu.

Izvor beguncev je v bistvu neenakost.

Britanski ekonomist in avtor knjige Eksodus (2013) Paul Collier že dalj časa – že od devetdesetih let – opozarja na nevzdržno človeško ceno, ki jo povzroča čedalje globlji prepad, kar zadeva zaslužke, med Afriko in preostalim svetom. To, da Evropa z milijardami evrov subvencionira svoje kmetijstvo in ga varuje s carinami, ni le ekonomsko in politično kratkovidno, temveč tudi nesprejemljivo z moralnega vidika. Konec koncev ne udari le Afričanov, temveč dvakratno tudi evropske državljane – kot davkoplačevalce in potrošnike. Begunska tragedija, ki poteka pred našimi očmi in tudi na naših tleh, je bila programirana že pred desetletji. Danes žanjemo njene sadove. Že na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so nove in samozavestno usmerjene države v razvoju od OZN zahtevale sklic konference o trgovini in razvoju (UNCTAD), od Zahoda pa so namesto »pomoči« zahtevale trgovino, vendar jih ta ni hotel uslišati. Evropa se je odtlej še bolj spreminjala v trgovinsko »trdnjavo«.

V zadnjih dobrih 40 letih je Zahod »uspešno« zadrževal Afriko zunaj mednarodne trgovine in 20 let pozneje, na začetku devetdesetih let, doživljal prihode Afričanov iz Maroka proti Španiji v čolnih. Malo pred tem je Mednarodni denarni sklad afriškim državam odsvetoval industrializacijo, s čimer so se kritično zmanjšale tamkajšnje potrebe po delovni sili, to pa je pripeljalo do tega, da so začele afriške države uvažati celo surovine. Zgleden primer je sladkor, ki ga je Evropa, zaradi državnih subvencij, začela sama proizvajati, to pa je potem spodrinilo uvoz sladkornega trsa iz tropskih krajev. Da je Evropa lahko še bolj bogatela, je morala Afrika prevzeti vlogo »berača«. Toliko o »ekonomskih« migrantih, ki so žrtev političnih izbir po okusu in interesu bogate in »krščanske« Evrope …

Vrniva se k ljudem, ki prihajajo. Evropejce je strah, da to pomeni konec Evrope krščanskih korenin. Ampak ali ne velja nasprotno, to bi bil lahko začetek nove Evrope, novo rojstvo, ne zaradi demografskih zakonitosti, ampak ker ima Evropa pred sabo popravni izpit.

Žal veliko članic, predvsem v Srednji in Vzhodni Evropi, ni kos temu novemu izzivu, kar bo samo še bolj zmanjšalo težo Evropske unije kot globalnega igralca. Države (in z njimi njihove državljane), ki bodo zaradi preživitvenih interesov politične elite še naprej obsedene z varovanjem in zavarovanjem – tudi z bodečo žico, če bo treba – svoje primarne (nacionalne ali ozko konfesionalno razumljene) identitete, ne da bi to navezale ali vpele v širši okvir sodobne družbene in globalne transformacije, čaka nazadovanje v kulturnem in gospodarskem pogledu.

Ob sedanjem begunskem valu z Bližnjega vzhoda pozabljamo na »begunce« iz perifernih in polperifernih članic EU, tudi iz Slovenije, ki se množično in najverjetneje za vedno odpravljajo v države, ki poleg »identitete« ponujajo tudi osebno in družbeno prosperiteto. Takih imigrantskih članic v EU ni veliko, morda komajda tretjina, vendar utegne tudi tak referendum »z odhajanjem« vplivati na dosedanji kritični demografski manko v preostalih dveh tretjinah. Med sirskimi in »našimi« migranti so številne podobnosti: mladi, ambiciozni, izobraženi, globalno odprti …

 

Kako razumete nemški obrat? Še včeraj je bila Nemčija egoistična država, ki je dušila Grčijo, danes jo postavljamo za zgled.

Nemški obrat je zanimiv z dveh vidikov: najprej se je treba spomniti, na kolikšno podporo v EU je lahko računala stroga trdoliberalistična nemška politika do Grčije, njena sedanja odprta in dobronamerna (»krščanska«) politika do migrantov pa je prej ko ne osamljena. Ker smo pri nemški drži do Grčije z njo obremenjeni, je razumljivo, da politika Angele Merkle do migrantov preseneča. V resnici pa je treba povedati, da v tem primeru nemška politika vztraja pri kontinuiteti, ki jo prepoznamo v t. i. novejši izdaji politike »drugega obrata« (die zweite Wende), prvi se je nanašal na ponovno združitev Nemčije.

Če posebej ne omenjamo prejšnjih let, naj bi Nemčija letos sprejela več kot 800 tisoč migrantov (beguncev), v prihodnjih letih pa naj bi njihovo število po besedah podkanclerja Sigmarja Gabriela znašalo okoli pol milijona. Kanclerka Merklova priznava, da gre za precedens, ki bo spremenil nemško družbo. Pomembno je, da kanclerka na migrante ne gleda samo kot na »delovno silo«, ki jo potrebujejo zaradi demografskega primanjkljaja, temveč kot na ljudi, ki bodo prispevali k preoblikovanju Nemčije in seveda tudi samih sebe. Nemčija ima večdesetletne izkušnje s kar nekaj valovi migrantov, začenši z Italijani, Jugoslovani in Turki, zato navkljub odporu desničarskih in nacionalističnih skrajnežev njihova razmeroma uspešna integracija v nemško družbo ne preseneča toliko. Vsakoletni »integrationbarometer«, ki ga pripravlja strokovni svet pri nemški ustanovi za migracijo in integracijo, praviloma ugotavlja pragmatična in naklonjena stališča, nanašajoča se na migracijo in integracijo, med Nemci in samimi migranti. Seveda pa je integracija migrantov v tej državi, pa tudi drugod zelo kompleksna in odvisna od številnih dejavnikov: izobrazbe, dolžine bivanja, vrste zaposlitve, članstva v družbenih omrežjih, zaslužka in drugega.

Koliko solidarnosti je še v Evropi? Spomnimo se, koliko milijard evrov smo dali za reševanje »grških« bank, sedaj so težave z nekaj milijardami evrov pomoči Turčiji za begunska taborišča.

Gre za logično nadaljevanje erozije solidarnosti do lastnih državljanov – s postopnim odpravljanjem socialne države. Moram pa tudi opozoriti, da solidarnost ni le moralna kategorija, temveč navsezadnje tudi ekonomska, če politične ne poudarjam posebej. To z drugimi besedami pomeni, da bo nazadnje poleg moralnega izstavljen tudi ekonomski račun, ki bo pogosto višji od sredstev, s katerimi bi bilo mogoče to težavo reševati danes.

Obojega, moralne odgovornosti in ekonomskih razlogov za sprejemanje beguncev, se na srečo dobro zavedajo nemška kanclerka Merklova in tudi nekateri izmed skandinavskih vodilnih politikov. Drugi, v Vzhodni in Srednji Evropi, s slovensko uradno politiko vred, se prej zgledujejo po Orbanovi Madžarski. Politično kratkovidno in za Evropo (EU) potencialno katastrofalno je, če bo ta del Evrope v času globalizacije hotel ostati etnično še naprej homogeniziran – kar je seveda »zasluga« ali posledica etničnega čiščenja med drugo svetovno vojno in po njej –, vlogo etnično raznolikih (multikulturnih) skupnosti pa bo prepustil zahodnim državam, v katere se iz Vzhodne in Srednje Evrope izseljuje najbolj izobražena in mlada generacija. Takega očitno »asimetričnega« političnega sprenevedanja se sprejemne (imigrantske) zahodne države verjetno ne bodo dolgo šle.

Begunska tragedija, ki poteka pred našimi očmi in tudi na naših tleh, je bila programirana že pred desetletji. Danes žanjemo njene sadove.

Polovica Evrope govori, da nas bodo rešile ograje, da ne gre za Berlinski zid, ampak za »ograje, ki varujejo svobodo«. Ne potrebuješ veliko zgodovinskega spomina, da se spomniš hladne vojne.

Evropa se vrača v tisti zgodovinski čas, ki ga je irski pesnik, dramatik in politik Yeats prepoznal v tem, da »najboljšim manjka sleherna prepričanost, a najslabši so polni besne vneme«. Pri tem ne gre le za odnos do beguncev ali migrantov, temveč za zrcalno razmerje, tj., da smo se znotraj teh ograj – ali če hočete bodeče žice – znašli tudi sami. Ograje nimajo nič skupnega s svobodo, temveč so najprej simbolna, na naslednji stopnji pa tudi realna napoved vladanja s trdo roko in v pričakovanju neizbežnega upora ljudi vzpostavljanja varnostne države kot nadomestka za izginjajočo socialno državo, srednji razred in demokracijo.

Lahko rečemo, če nas seveda ni povsem zapustil zgodovinski spomin, da je politični razred v Evropi, ki je sam nehal verjeti v (Schumpetrovo) kreativno destrukcijo oziroma mutacijo kapitalizma, z izgovarjanjem na prebežnike in v interesu svojega političnega preživetja pod pretvezo reševanja pred begunci napovedal latentno vojno lastnim državljanom.

Jezik »ograj« je prej, kot si je bilo mogoče misliti, pozabil na leto »1989«; to mu je danes v resnici samo še v breme. Avtentični disidenti iz tistih let so slutili prihod take zgodovinske digresije, kakor zadnje čase opozarja Adam Michnik in v tej zvezi omenja Vaclava Havla, za katerega je bilo sprejemanje tistih, ki bežijo pred vojno, revščino in trpljenjem, temeljni imperativ univerzalne človeške solidarnosti.

Upam, da večina državljanov, ki mislijo s svojo glavo in imajo vsaj kanček zgodovinskega spomina, vseeno ne bo nasedla vsiljenemu političnemu novoreku, ki bi v imenu svobode slavil »bodečo žico« ali na primer zatrjeval, da je vojna v resnici mir, in še kaj podobnega, kar poznamo iz Orwellovega repertoarja in rasistične desničarske politike.

Vrniva se k izvoru begunske krize. Zahodni svet je raje podpiral totalitarne sekularne vladarje na Bližnjem vzhodu, kot da bi podprl demokratična vrenja ali, bog ne daj, že prej socialistični arabski nacionalni eksperiment. In ko se je ta ideja zlomila, so se ljudje namesto k nacionalnim raje zatekli k verskim identitetam. Zdaj smo, kjer smo, razpadle države, razpadli družbeni sistemi, islam je postal islamizem, ne versko, pač pa politično, v radikalni različici tudi totalitarno gibanje.

Tako politiko so narekovali interesi, dobički korporacij (nafta, surovine itn.) in ne dolgoročni interesi za skupno dobro ljudi v teh državah in mednarodne skupnosti kot celote. Ogroža nas naša lastna politika (Zahoda) v preteklosti in, žal, tudi današnja. Ali ni absurd, da nas strašijo z islamizacijo, češ da ogroža »krščansko« Evropo, pri čemer ima »krščanski« svet (predvsem ZDA) nekaj sto vojaških oporišč v islamskem svetu, ta pa ne premore niti enega samega v našem svetu? Kdo je v resnici ogrožen? Če obrnemo to razmerje, utegnemo bolje razumeti strahove drugih, čeprav nisem prepričan, da je »strah« dobra naložba v politiki in nasploh v medcivilizacijskih razmerjih.

Ni treba, da imamo o zahodni civilizaciji previsoko mnenje. Gandi je imel prav, ko jo je označil za odlično idejo in sočasno obžaloval, da se tako redko uporablja v praksi. Žal bodo morali slej ko prej, če še niso, to spoznati tudi begunci. Pravzaprav to ta čas že spoznava kakih tri tisoč beguncev v Calaisu, katerih življenjske razmere Univerza v Birminghamu in organizacija Zdravniki sveta imenujeta »diabolične«. V šotorih ti nesrečneži že mesece »so-bivajo« s podganami, pijejo vodo, ki je kontaminirana s fekalijami, številni bolehajo za tuberkulozo. Eden od njih je novinarju povedal, da je tako živel v Darfurju in da si nikoli ni predstavljal, da bi ga lahko kaj takega čakalo kjerkoli v Evropi.

Imate prav, ko omenjate strahove, ti so neracionalni, politika pa svari pred milijonom ali dvema beguncev, čeprav v Evropi živi več kot 500 milijonov ljudi.

Kot je te dni opozoril Jeffrey Sachs, si je treba priznati realno dejstvo, da ni preprostega odgovora na vprašanje migrantov. Oba skrajna odgovora: da jih je mogoče ustaviti pred mejami in ograjami ali da jih lahko Evropa sprejme v neomejenem številu, ne zadovoljujeta. Vendar Evropa še ni na točki, ko jih ne bi mogla spreje(ma)ti.

Skrajna desnica v Evropi (EU), žal ne le ta, v času krize ta problem izkorišča za pridobivanje političnih točk, tudi moči in vpliva, ki že tako ni majhen. Gre za politiko, če spomnimo na Theodorja Adorna, protidemokratične propagande, pri kateri ne gre za racionalne interese, temveč za emocionalne potrebe, najpogosteje pa za najbolj primitivne in iracionalne želje in strahove. Taka politika nas oddaljuje od rešitev in pomnožuje težave. Njen največji neuspeh bi bila uspešna integracija, pri čemer bo, opirajoč se na njej naklonjene in od tega živeče medije, do skrajnosti napihnila posamezne zlorabe begunskega statusa oziroma incidente, povezane z begunci.

Evropa se vrača v tisti zgodovinski čas, ki ga je irski pesnik Yeats prepoznal v tem, da »najboljšim manjka sleherna prepričanost, a najslabši so polni besne vneme«.

Se bojite fašizma? Pojav »tujcev« je vedno odlična priložnost za mobilizacijo skrajnosti.

Če bo prevladal strah, bi bilo to najboljše zagotovilo za zmago ali prevlado fašizma. Prebežniki oziroma begunci so razlog, da ga lahko celo prej prepozna(va)mo in odvrnemo. Ne bi bilo prvič v novejši evropski zgodovini. Naj pa še dodam, da pri tem odpor oziroma rezistenca sama po sebi ne zadostuje, da potrebujemo alternativno zamisel družbe. Pri tem je najnevarnejša, kot jo je poimenoval J. K. Galbraith, »kultura vztrajanja pri samozadovoljstvu«, češ da stvari niti niso tako slabe, ker bi lahko bilo še slabše.

Kar se dogaja z Orbanom, me ne preseneča, celo požigi azilnih domov me ne presenečajo, preseneča me, da je najbolj »leva« političarka v Evropi Angela Merkel.

Kar se tiče Orbana in njegovih posnemovalcev v politični regiji, bo zanesljivo prišel tudi dan, ko bo gospodarska politika skupaj z njegovim avtoritarnim vodenjem Madžarske doživela poraz. Ni dolgo, kar so njeni državljani izrazili odločno nasprotovanje njegovi politiki, a ga je temu politiku z instrumentalizacijo begunske krize uspelo za nekaj časa nevtralizirati. Orban, ki ga ima ameriški senator John McCain (ali je to slovenska desnica slišala?) za »neofašističnega diktatorja«, izkorišča obe krizi (finančno in begunsko) za zgodovinsko enkratno zamisel Evrope: uničenje »liberalne identitete« (demokracije) in zamenjavo te z nacionalno oziroma »krščansko« identiteto. V tem okviru je skrajno sporno njegovo govorjenje o »ukradeni tradiciji«, pri čemer bolj ali manj izrecno obtožuje EU in demagoško nasprotuje neoliberalni »financializaciji« evropskega in svetovnega gospodarstva.

Žal se po letu 1989 »evtanazirana« evropska levica še ni prepričljivo postavila proti takim pogubnim in skrajno avtoritarnim zamislim, še manj pa, da bi se skupaj z drugimi progresivnimi evropskimi političnimi akterji in civilno družbo domislila česa, kar bi spominjalo na nasprotovanje radikalnemu in kameleonskemu populizmu z oblikovanjem »ljudskih front« v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Pojma desnice in levice sta preživeta, natančneje bi bilo reči, da imamo na eni stani skupino, ki malo bolj sodeluje s finančnim kapitalom, na drugi pa tisto, ki z njim sodeluje malo manj. Koliko je sploh demokracije v Evropi, koliko je prave izbire? Trdim, da so težave, s katerimi se spoprijema Jeremy Corbyn, dokaz tega. Pa je to dovolj za upanje?

Pravzaprav je res levica tista, ki je v bistveno bolj kritičnem stanju, čeprav je zadnje čase nekaj zgodnjih »lastovk«, ki napovedujejo, da se utegne prebuditi iz »kome« (v Veliki Britaniji – Corbyn, v Kanadi – Trudeau). Žal je takih izbir še premalo, vendar bolje pozno in čeprav zamujeno. Upanje, ki je samo po sebi tudi premalo, pa mora vendarle ostati, četudi rešitve krize iz leta 2008 še ni na vidiku in ugledni ekonomisti v svetu napovedujejo skorajšnji izbruh nove. Več izbire oziroma nabora alternativnih zamisli in praks, ki se postopno akumulirajo, vidim pri tistih ekonomistih, ki vidijo onkraj ortodoksnega neoliberalizma in ki ne častijo »božanstva« trga za vsako ceno (Piketty, Krugman, Stiglitz, Skidelsky in številni drugi). Ker pa sta izbira in udejanjanje alternativ odvisna od realno obstoječe ali neobstoječe demokracije, to, da imamo še vedno opraviti s hegemonijo idej, ki so zabredle v krizo, veliko pove o njenem kritičnem deficitu ali bolje – realnem stanju politične distopije.

Ali v tem postdemokratičnem svetu res potrebujemo revolucijo, da bomo dosegli pravičnejše urejanje družbenih odnosov?

Prenicljivejši družboslovni pisci in politični prognostiki so si edini v tem, da stvari ne morejo iti naprej tako kot doslej, da je sedanji model (neoliberalnega) kapitalizma nevzdržen in tako rekoč uničuje samega sebe (Joseph Stiglitz in drugi). Tako razklane kapitalistične družbe dosedanja zgodovina človeštva še ni poznala: še naprej in navkljub globoki krizi se materialne razlike med ljudmi poglabljajo. Bolj skeptični med njimi omenjajo poleg revolucije še drugo izbiro – vojno. Obe imata seveda težave z »demokracijo«, vojna še najbolj.

Vendar je hkrati tudi res, čeprav ju absolutno ne zagovarjam, da sta gospodarska kriza in vojna (kriza pred dobrimi 85 leti) pripeljali do znosnejšega kapitalizma: na primer bogati in korporacije so »priznavali« družbo in so plačevali dosti večje davke kot danes. Danes se zaradi oportunizma (interesov) politične elite korporacije postavljajo nad pravno državo. Če ne bo prevladal razum, ki zahteva takojšnje in radikalne strukturne reforme, seveda (pre)ostajajo revolucije, ki si jih v tem trenutku niti ne znamo niti ne moremo predstavljati. Kapitalizem se sam po sebi ne bo in se ni nikoli, tako kot noben družbeni sistem v zgodovini pred njim, spreminjal. Kapitalizem nima vgrajenega česa takega, čemur bi lahko rekli samokorektivni mehanizem. Dodajmo še besede ameriškega državnika Johna Adamsa, »… da ne pozna demokracije, ki ni kdaj napravila samomora nad samo seboj«.

Podobno bi lahko rekli za tipično levičarsko pričakovanje, da krize same po sebi, samodejno, pripeljejo do sprememb. Če je torej po začetku krize pred sedmimi leti kdo pričakoval družbene spremembe – preobrat –, se je globoko (z)motil. Neoliberalni režim ne le da je ostal nedotaknjen, temveč so njegove politično-finančne elite le še intenzivneje izkoristile krizo za nadaljnje prisvajanje (redistribucijo) družbenega bogastva in erodiranje demokracije, slabljenje delavskih pravic in socialne države. Zgodovina ne pozna tako velikega transfera javnih virov v korist zasebnikov in bank, kot smo mu bili priča po zadnji krizi.

Živimo v avtoritarnem svetu kapitalizma. Kje prepoznavate to avtoritarnost?

Če odmislim skandinavske družbe, smo danes priča dovolj prepoznavni konvergenci realno obstoječega kapitalizma z avtoritarno politiko. V času življenja državnih socialističnih sistemov je zahodni kapitalizem zaradi ugleda postavljal v ospredje demokracijo v paketu s človekovimi pravicami. Danes te potrebe ni, čeprav države, ki imajo same težave z demokracijo, ne da bi trenile z očesom, s sklicevanjem nanjo upravičujejo svoje vojaško posredovanje v surovinsko ali kako drugače geopolitično »zanimivih« državah (Afganistan, Irak, Libija, Ukrajina, Sirija itd.).

Avtoritarnost je mogoče prepoznati na različne načine: v delovanju mednarodnih finančnih ustanov (Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, tudi t. i. trojke), pri velikih korporacijah in finančnem kompleksu (financializacija, nekateri omenjajo tudi pred kratkim uvedeno »finančno represijo«), ki čedalje bolj marginalizirajo vlogo držav s tem, ko vplivajo na izbiro politikov na oblasti in ne plačujejo davkov, nadalje s »tajnimi« sporazumi (eklatanten primer je TTIP), ki grejo še dlje in podarjajo korporacijam pristojnosti nad nacionalnimi državami. Vidi se tudi recimo pri vodilni vlogi edine stranke v usmerjanju kapitalizma na Kitajskem ali pa v vlogi politične elite v navezavi s tajkunskim omrežjem v Rusiji …

Različno ideološko »podkovani« kapitalizmi upravičujejo marginalizacijo demokracije oziroma uveljavljanje avtoritarnosti tudi s tem, da v času globalizacije, za katero je značilna radikalna kompresija prostora in časa, preprosto ni več časa za večnivojsko in časovno zapravljivo odločanje, povrhu vsega pa demokracija menda slabi konkurenčne prednosti.

Ograje nimajo nič skupnega s svobodo, temveč so najprej simbolna, nato pa tudi realna napoved vladanja s trdo roko.

Vse to je res, a kriviti kapitalizem za tokratno postavljanje zidov, je preveč preprosto. Neoliberalizem k temu prispeva, ni pa edini razlog.

Imate prav, stvari niso tako preproste in krivec je, odvisno od pogleda, vedno drugi. Omenimo, da, ko že govorimo o Orbanu, ta politik, ki ni kak marksistični ideolog, govori ravno o globalnem kapitalizmu kot o krivcu za migracije in obenem kot o sistemu, ki se zvija v smrtnem krču. Seveda ni dvoma, da bi rad ta politik skupaj z drugimi avtoritarnimi pajdaši (Le Pen, Farage in druga gibanja) po Evropi in svetu na mestu navadnega kapitalizma ustoličil nekaj, kar je dosti slabše od njega. Morda navsezadnje tudi v zgodovini že videno »darfurizacijo« svoje države, če že ne kar vse Evrope.

Kako nenavadno, a na srečo imamo vsaj Nemčijo.

Če bi šla Nemčija po poti, ki jo danes zagovarja Orban, ki se ima za »zadnjega branilca Evrope«, bi morala revidirati vso svojo povojno politično zgodovino in se namesto spoprijemanja z resničnimi globalnimi izzivi in vztrajanja pri bolj ali manj proevropski smeri oprijeti avtoritarne in etnično (nemško) izključujoče politike.

Za zdaj je težko verjeti, da bi se kaj takega lahko zgodilo v bližnji prihodnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.