Boštjan Napotnik

20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Konzum

Tako kot včasih

Pri stričku, Ljubljana

  • ocena: 4 / 5

Žolca & jezik

Žolca & jezik

Krvavica z opremo

Krvavica z opremo

Gostilna Pri stričku
Kodrova 8, Ljubljana
Tel.: 01 541 61 71
Pri stričku lahko iščete parking in odpenjate pas od ponedeljka do petka od 6. do 18. ure.

Ambient:
gostilna z lepo vzdrževano večgeneracijsko patino in domačnimi karirastimi prti; muzika je najboljša mogoča: ščebet polne sobe gostov

Napitki:
nekaj odprtih belin in rdečin, kakšna buteljka, med njimi tudi – ker smo ravno v tednu po martinovem – fleten Gaubejev prvenec 2015

Dostopnost:
v času kosila se lastna parkirna mesta kar hitro zapolnijo, zatorej se je treba znajti v okoliških ulicah; na gibalno ovirane ne prežijo hude zapreke

Fino:
žolca
krvavice
jetrca

Ne tako fino:
orehova rezina

Prišli smo štirje, pojedli obilo in plačali 18,5 evra na grlo.

»Šibek sem, nekaj se me loteva. A po mojem nič kaj takega, česar ne bi mogla pregnati dobra domača južina,« je bledega lica potarnal koordinator Konzumove zaledne podpore, upajoč, da je s pripombo dovolj jasno namignil, naj ga dežurna inšpekcija vzame s seboj na Kodrovo ulico. Tokratna naloga je bila namreč jasna: preveriti, ali je že od leta 1930 obratujoča gostilna Pri stričku še vedno vredna titule ene najbolj stabilnih, zaupanja in obiska vrednih postojank, ki ponujajo klasično ljubljansko košto.

Da bralstva ne bi po nepotrebnem utrujali z dramaturškim lokom umetno ustvarjenega suspenza, bomo kar takoj zapisali, da ja. Ker se je namreč tudi stričkovanje začelo že s prvim stikom, ko so nas za kratek čas, potreben za pripravo mize, prijazno napotili za šank. In se nadaljevalo z natakarjevim preglednim, sicer hitrim, a ne mehansko drdrajočim recitalom dnevne ponudbe (ki je bila po starošolsko – na roko – zapisana tudi na listu, vloženem v usnjeno mapo), med katerim je možak z vajenim očesom zapazil, v katero smer se nagibajo členi inšpekcijskega kvarteta. Verjetno smo se izdali s tem, da smo ga ustavili že pri kuhanem, tanko narezanem in z naribanim mladim sirom potresenem govejem jeziku in še za odtenek boljši žolci. Ta ni bila konfekcijska tlačenka, kupljena v kakšnem mesnopredelovalnem obratu, ampak resna, prava, krasno začinjena domača žolca, skupaj s korenjem in v nulo skuhanim jajcem nalita v skodele, nato pa zvrnjena na krožnik in pokapljana z bučnim oljem. Daleč od konfekcije sta bili tudi z impozantnim maščobnim robom opremljena kuhana šunka in sočna salama, vse te hladne delicije pa so bile še prepričljivejše zavoljo sproti ribanega hrena in črne redkve, hudobno okusnih, kompaktnih in dobro odcejenih vloženih lisičk in paprike. Ravno pozornost do takšnih detajlov jasno nakazuje, da se v stričkovi kuhinji ne ubirajo bližnjice, kot se tudi ne prižigajo plamenčki pod ovali. In se ne pretirava z dimenzijami porcij – jedci se od tu pač večinoma vračajo v pisarne in ne v rudnike ali jeklarne – ne komplicira niti ne kranclja krožnikov – ni hudič, da tudi to ne pripomore k temu, da je treba sredi dneva na mizo počakati kakšno minuto ali tri. Ampak, hej! Na tako sveža, mehka in sočna telečja jetrca bi bil zapisnikar voljan čakati še precej dlje. In na zanimivo, s cimetom lepo na sladko vižo začinjeno krvavico tudi, še posebej, če sta zraven priložena z ocvirki radodarno potresena in nič s prežganjem ali podmetom skvarjena kisla repa in kremast matevž. Da je meso v rahlo pikantnem golažu zmehčano do popolnosti, da njoki niso iz vrečke, da so kuhana rebra opremljena s krasno krompirjevo solato, pečena pa z zaftom, ki bi ga bilo vredno ne le s kruhom pomazati, ampak z jezikom polizati, so samo še dodatni kazalci, da je mogoče s pošteno starošolsko kuharijo napolniti oštarijo tudi v kvazisfensirani prestolnici. Zatorej, dragi striček, v receptu za orehovo rezino malo zmanjšaj količino cukra in putra, sicer pa, prosim, ne spreminjaj nič!