Boštjan Napotnik

27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Konzum

Na lovorikah

Topolino, Bled

  • ocena: 3 / 5

Paštetke & sir

Paštetke & sir

Kapesante

Kapesante

Restavracija Topolino
Ljubljanska cesta 26, Bled
Tel.: 031 310 090
Topolino počiva ob torkih, vse druge dni pa obratuje od poldneva do enajste večerne.

Ambient:
od odprtja konec devetdesetih let se v Topolinu ni kaj veliko spreminjalo, prostor je še vedno dovolj udoben, takte muzike pa narekuje lokalni radio

Napitki:
v vinski vitrini se najde marsikaj zanimivega, a ob tri- do štirikratnikih nabavne cene velja biti previden pri izbiri

Dostopnost:
Topolino ima lastno parkirišče, tudi gibalno ovirani z dostopom ne bodo imeli težav

Fino:
prepeličja pašteta s sezamom
kapesante na grahovem pireju

Ne tako fino:
papardele s škampi
jagenjčkov file z melancaninim pirejem

Pet hodov obsegajoča špura je pri Topolinu ocenjena na 55 evrov.

»Zdaj, ko so dnevi temni in nam naravne lepote ne zamegljujejo ostrine pogleda na presojano gostinsko ponudbo, gremo lahko pa spet malo na Bled,« je popotovanje v kremšnitasto meko slovenskega turizma sugeriral neformalni vodja alternativam naklonjene frakcije Konzumovih inšpektorjev. Ker bi bili ob realizaciji tovrstne zamisli oproščeni španciranja ob jezeru, pletnanja, krmljenja labodov in drugih turističnih aktivnosti, so se povabljeni agentje radi odzvali vabilu in že pri črpalki na vrhu klančka jadrno zavili levo in parkirali na dvorišču zdaj že dodobra znanega in uveljavljenega Topolina. Ta je pred več kot desetletjem in pol začel blejsko kulinariko tiščati iz sivega povprečja navzgor in je bil svoje dni vrh objezerske kulinarike. A vmes je minilo kar nekaj let; prišli (in odšli) so Pungaršek, Volčič, Kuhar, Štefelin, Jagodic ... Topolino pa se je odločil stati inu obstati.

Je pa seveda tako, da stati inu obstati včasih ni dovolj, da se časi ter gostje (in njih znanje, razgledanost in pričakovanja) spreminjajo in da vsega, kar je bilo izjemno, korajžno, inovativno, odpičeno, dodelano konec devetdesetih, leta 2015 verjetno ne bomo mogli označiti z istimi pridevniki. Nekatere stvari pač: rezine mehkega in sočnega telečjega fileja, ki se na omaki iz gorgonzole izmenjujejo z rezinami dušene hruške, so še vedno frajerske in točno tako dobre kot pred desetimi leti, ko sem jih prvič poskusil. In otvoritvena krožnika, hladni z debelo rezino kremaste terine iz gosjih jeter, koleščkom lepo začinjene prepeličje paštete, povaljane v pop-kornastem sezamu, ter zloženko iz rdeče pese in karameliziranega mladega kozjega sira; ter topli, na katerem kraljujejo natančno pečene kapesante v španoviji z grahovim pirejem, parmezanovo kremo in limonino peno, sta oba izjemna. Žal pa potem Topolinovemu dvojcu klepetave strežne šefice in v ozadju operirajočega kuharskega mojstra začne rahlo pojemati sapa. Konkretneje: škampi v nedolžni (in presladki) paradižnikovi omaki bi se bolje podali k nežnejši testenini, kot so široke, debele in na hud zob kuhane papardele. In krožniki za glavne jedi bi – v tem letnem času še posebej – morali biti segreti, saj smo vse tri glavne jedi na mizo dobili skorajda mlačne. Da je bila teletina fina, bralec že ve, tudi z zelenjavo in rdečim vinom dolgo in počasi dušeča se govedina je bila okej (a bi nje količina skupaj s priloženimi osmimi žličniki kremaste polente zadostovala za samostojen obrok), popolnoma ponesrečen pa je bil krožnik s sicer pravilno pečenim jagenjčkovim filejem, pri katerem se je kuhar silno grenkobo gostega pireja iz jajčevcev odločil uravnoteževati z omako iz čokolade in kančka čilija – tu se res ni nič ujemalo z ničimer. Tako je korektni mini seriji sladic (najprepričljivejša je bila hruška v teranu s kostanjevim pirejem) preostala le še potrditev splošnega vtisa, da bo Topolino za titulo najboljšega na Bledu – kljub nekaterim izjemnim jedem in kljub zgoraj navedenim izseljencem – moral pokazati več.