Boštjan Napotnik

11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Konzum

Lačnga pa zdravga!

Praznični sejem, Stara Ljubljana

  • ocena: 1 / 5

Istrske žganice (Kongresni trg)

Istrske žganice (Kongresni trg)

Zelje z rebri (Pogačarjev trg)

Zelje z rebri (Pogačarjev trg)

Gostinske stojnice v Stari Ljubljani
Prešernov, Kongresni in Pogačarjev trg ter Breg in Cankarjevo nabrežje
Ljubljanske praznične stojnice bodo do 3. januarja 2016 segrevale vino in pekle mleto meso vsak dan od 10. do 24. ure.

Ambient:
Modičeva bolj ali manj posrečena razsvetljava, zelene lesene hiške in večinoma jingle-bells/turbo/harmonikarsko zvočenje

Napitki:
klasičnim kuhancem in medicam se pridružujejo segreti viskiji, punči in žganice, pa tudi pivo, celo čisto fleten točeni božični temni kratochwill

Dostopnost:
parkirajte, kjer je prosto, nato pa na špancir po granitnih kockah

Fino:
da vedno srečaš koga, ki ga poznaš

Ne tako fino:
monotonost in kakovost ponujene hrane
občutek praznične molže

Kuhanci večinoma stanejo okrog 1,8 evra, prigrizki pa se začnejo severno od treh evrov.

»Ne le da živimo in delamo v najlepšem mestu na svetu; živimo in v vrstah stojimo tudi v mestu, kjer december traja kar 36 dni!« je 27. novembra popoldne, preklinjajoč v z javnim prižiganjem okrasnih brlivk povzročenem zastoju, bentila izvidniška trojka ter soglasno sprejela sklep, da bo v izogib podobnim blokadam od zdaj natančneje spremljala koledarske akrobacije mestne vrhuške. Ker je bilo težko verjeti, da so vse te množice prišle v mesto le gledat lučke, je bil soglasno sprejet še en sklep: pod drobnogled bomo vzeli, kakšen živež in napitke prestolničarji ponujajo na prazničnih stojnicah. Glede na bliskovit razvoj uličnega guštiranja, ki smo mu bili z Odprto kuhno na čelu priča zadnja leta, smo se nadejali obilja zanimivih prigrizkov tudi v ekstenzivnem prazničnem veselovanju. In dejansko se nam je na prvi postaji, v lopi, postavljeni pri maketi na Prešercu, zdelo, da bo fino, saj so na obsežnem jedilnem listu ponujali celo popečeni kruh z zaseko in zapečeno polento s pršutno-radičnim točem. Juhej! Ampak samo, dokler ne dobiš krožnika: oboje, polento in kruh, popekajo le kakšnih 15 sekund, nato pa prvo takoj zalijejo s točem, drugega pa premažejo z gorenjsko tankim slojem gorenjske zaseke. Druga ponudba na Prešernovem trgu je skoraj izključno čevapčičarsko-klobasarska, kar še bolj velja za stojnice na Pogačarjevem trgu, kjer ob grmadah že dolgo pečenih plesk in kombinacije brezokusno gumastih dimljenih reber ter preplozanega kislega zelja glasno strežejo še i-tebe-sam-sit-kafano soundtrack.

Na drugem koncu sejma je scena mirnejša – glomazni Kongresni trg je dom le treh ali štirih stojnic – pri eni smo se mučili s hrenovko v presuhi in pretrdi francoski štruci, pri drugi, Istrska hiša ji je ime, pa smo končno našli malo zanimivejši nabor in prezentacijo napitkov – kolekcija žganic in likerjev je simpatična in vredna obiska. Tudi zato, ker se odmika od siceršnje klasike rdečih in belih kuhančkov – oziroma bolj ali manj pocukranih, naparfumanih in razredčenih vodno-vinskih mešanic ter silno blagih medic in punčev.

Na levem bregu Ljubljanice je Breg namenjen jasličarjem, Dedkom Mrazom, Božičkom in drugim šopingerjem, okrepčevalniško gledano je to bolj ali manj pustinja. Na Cankarjevem nabrežju je drugače – tam pač pod grelci obratuje veliko lokalov in večina jih stojnic niti ni odprla. Od tistih, ki so jih, pa velja pohvaliti Staro Mačko, ki streže čisto dostojen sendvič z belo bombeto in nacufanim račjim mesom, ter grajati Aromo, pri kateri bi bilo treba na štiri ocvrte perutničke – in to pri prazni stojnici – čakati 15 minut. Že res, da je ljubljanski december dolg, ampak toliko časa pa tudi nimamo …

Gastronomska ponudba ljubljanskega prazničnega sejma je, če uporabim najmilejši mogoči izraz, dolgočasna. Če pa odvržem volnene rokavičke: gre za brezidejen profiterski konglomerat ponudnikov, ki – z redkimi izjemami – ponujajo ceneno in površno pripravljeno hrano in pijačo in ki jim ne bi moglo biti bolj vseeno za goste. Ti bodo pač prišli. Zmeraj pridejo.