Boštjan Napotnik

15. 1. 2016  |  Mladina 2  |  Konzum

Preveč šminke

Capra, Koper

  • ocena: 3 / 5

Kozice, brie in radič

Kozice, brie in radič

Biftek overload

Biftek overload

Restavracija Capra
Pristaniška 3, Koper
Tel.: 041 602 030
Capra dehidrira buče vsak dan od 10. do 22. ure, ob petkih in sobotah pa še uro dlje, do 23. ure.

Ambient:
potpuri minimalističnih linij, ovčjih kož, pisanih blazin in antikvarnih lestencev in svečnikov ter preglasna elevatorska žolca v zvočnikih

Napitki:
dovolj zanimiva vinska (in pivska) karta, a le ščepec nje je ponujen na kozarce, pa še te polnijo daleč od oči gosta

Dostopnost:
parkirajte na parkirišču ob morju in nato do lokala odslalomirajte med palmami; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pečena hobotnica
odprta lazanja mare e monti

Ne tako fino:
resno preobložen biftek
ponavljanje istih elementov jedi

Za obilne porcije predjedi, pašte, glavne jedi in sladice smo odšteli približno 45 evrov na jedca.

»Toplo je!« je radostno vzkliknil šofer dežurne Konzumove terenske ekipe, ko se je skozi hud naliv na Vrhniškem klancu, serijo bočnih sunkov vetra na Ravbarkomandi in mimo temno sive Nanosove kape prebil do črnokalskega klanca in kar med vožnjo potisnil prst skozi avtomobilsko okno ter preveril temperaturo ozračja. Ko se je na Cimosu izpisala še velika rdeča številka 17 in smo po vrsti znamenitih rondojev kruznili mimo še znamenitejših Popovičevih palm, smo se v res toplem ozračju dali skuštrati prezentnemu jugozahodniku, nato pa vstopili v ogromen, ambiciozno prenovljen in hipertrendovsko dekoriran prostor, ki že skorajda leto nosi ime Capra in je v enem delu bar, v drugem pa bistro, kakršen bi lahko stal v kateremkoli mestu na planetu.

Identifikacijska točka bi tako morala biti hrana – in nominalno tudi je. Poleg očitno v tej državi neizogibnega angusiranja in burgeriranja so na jedilniku zapisane reči klasičnega sredozemskega sloga, predvsem paštice in morskosadežni artikli. V resnici pa se potem izkaže, da Caprini hrani umanjkata osnovna atributa sredozemske kuharije: preprostost in lahkotnost. Sardele, denimo, napolnijo z mešanico maskarponeja in ovčjega sira, po dunajsko spanirajo in ocvrejo, postrežejo pa z ocvrto zelenjavo in na majonezi temelječo pomako. Težka roba, a isto velja tudi za gambere: ti so resda preprosto popečeni, toda postavljeni na veliki rezini brieja, ti na popečeno glavico rdečega radiča, ta na težko omako iz bučnega olja, vse skupaj pa stoji na pecljatem tortnem krožniku, tako da je konzumacija s čisto skrčenimi rokami precej neudobna. In to je druga zamerica Capri – da se bolj kot z vsebino ukvarja s formo; in to na ravni ponudbe lokala in pri ustvarjanju krožnikov.

Tretja je groundhogdayevsko ponavljanje istih elementov. Laske dehidrirane rumene buče (namesto v jedilniku navedenih hrustljavih bučnih semen) postavijo na vrh prej opisane gamberske strukture, dodajo jih sicer dišeči in okusni razmontirani lazanji z jurčki, gamberi in tartufi, anemični rižoti z rikoto in nadrobljenim popečenim pršutom, opazili smo jih na solatah in, seveda, pri bifteku na način šefice, za katerega se zdi, da je na njem, pod njim in ob njem vse, kar se najde v kuhinji – gomila parmezanovih rezin, kepica rikote (znane že iz rižote), stebla drobnjaka, motovilec, pinjole, smetanasta omaka in marmelada iz granatnega jabolka. Škoda, pa tako lepo zoren in pečen biftek je bil. In škoda, ker se da obvladovanje sodobnih kuharskih tehnik dokazati tudi v preprostih rečeh: hobotnica, ki so jo skuhali v vakuumu, nato pa končali pod čripnjo nad odprtim ognjem, je bila res krasna – popolnoma zmehčana, vsi polipi nedotaknjeni, zunanjost pa hrustljavo zapečena in rahlo dimastega okusa. Na takih rečeh naj gradijo, sladice oblagajo z manj karamelnih oklepov, vina natakajo pri mizi ter utišajo (in razgibajo) muziko, pa bodo dolgo živeli in jim bo dobro na zemlji. In morju.