Boštjan Napotnik

4. 3. 2016  |  Mladina 9  |  Konzum

Domača kvota

Pr’ Katr, Dovje

  • ocena: 3 / 5

Krapi

Krapi

Ambient

Ambient

Hiša Pr’ Katr
Dovje 31a
Tel.: 041 708 793
V zimskem času hiša obratuje le za konec tedna: ob petkih od 15. do 22., ob sobotah in nedeljah pa od 12. do 22. ure.

Ambient:
prijetno obnovo v starem kmetskem slogu nadgrajuje fleten kamin (bi v njem kdaj kaj opekli?) in kazi ogromen televizor na steni

Napitki:
vinsko precej švohotno, le po eno belo in rdeče rinfuzno; iz pivske pipe teče fleten hirter

Dostopnost:
po kratkem vijuganju med dovškimi domačijami se Pr’ Katr najde tudi nekaj parkirnih mest; gibalno ovirane čaka precej stopnic in vogalov

Fino:
ajdovi žganci s kislim mlekom
krapi z ocvirki

Ne tako fino:
kuhana klobasa

15 evrov je dovolj za jedca in staniolpaket za domov.

»Naš dolgoletni boj za domače kvote je končno blizu realizacije!« je na plenarnem zasedanju vseh stilskih odborov Konzumovega nadzorništva radostno nazdravil predsednik domačijske oštarijske sekcije, računajoč, da bo tudi naša vrhuška ponotranjila ministričin befel in na spored uvrščala vedno več domačih oštarij. Česar sicer ne gre čisto izključiti, a če se bo dogajalo, ne bo posledica zapovedanih kvot, ampak – kot do sedaj – zaupanja vrednih informacij lastne informacijske mreže. Ta je, denimo, oni dan zaznala in sporočila, da na Dovjem na mizo dajejo ene bolj kredibilnih primerkov z ocvirki potresenih krapov (ki na tem koncu niso niti zamaščene mirnovodne ribe niti – kot smo jim rekli v Savinjski dolini – krofi), kar je takoj podžgalo našo domačijsko zavest in nas mimo Aljaževega spomenika, ki je kazal nekam gor v oblak, pripeljalo do v muzealskem slogu obnovljene Hiše Pr’ Katr.

Kljub dobrim namenom je muzealskost tu vendarle vzeta z rezervo; ekspedicijo je pozdravil Urban Laurenčič, ki je iz ogromnega, na steno privijačenega televizorja domače razpoloženje skušal pričarati s kričavim napovedovanjem startne številke 32. Čeprav je nismo nosili mi, smo začeli obed. Domača zaseka z na koleščke narezano suho klobaso je bila okusna, bolj mesnate kot špehnate sorte, odmerjena pa tako radodarno, da bi nahranila polovico onih superveleslalomistov. Ti bi se brez dvoma razveselili tudi dišečih, prhkih ajdovih žgancev, vrh katerih je kraljeval kupček krasnih, na roko rezanih in natančno pocvrtih ocvirkov, s spremno skodelo kislega mleka pa si je ta del obeda prislužil brezprizivno titulo malica prvakov.

V nadaljevanju našega posedanja v zgornjem levem kotu domovine se je vedno bolj izkazovalo, da so Pr’ Katr najboljši in najbolj suvereni, kadar se držijo tu udomačenih zicerjev in kadar stvari delajo sami. Že omenjeni krapi so res dobri – mehko testo, sveže skutno polnilo in še en radodaren odmerek ocvirkaste hrustarije, ki se je znašla še na izjemni, po načelih stare šole pripravljeni porciji kislega zelja. Rustikalno debele kajle sočnih sirovih štrukljev prelijejo s sicer preveč zgoščeno svetlo omako, v kateri pa je bil cel kup lepo dišečih divjih gob. Potem pa ga pihnejo in v krožnik širokih rezancev, ki smo jih naročili ob – ja, tudi tu! – pomanjkanju kar nekaj na jedilniku navedene zanimive robe – med druge sire vmešajo že žlico nachota, ne preveč prepričljivi trdljikavi in gumasti kuhani prekajeni klobasi pa poleg gorčice pridajo žlico najbolj generičnega štacunskega hrena – mar bi bili ribali ostro, svežo korenino! In mar bi v sadno kupo narezali jabolka in hruške (pa čeprav suhe), ne pa cukrobo iz bog ve kje zapakirane piksne, dovško kepo – fantazijsko ime za v sirup namočen biskvit – pa okrancljali s kakšnim kubikom smetane manj.

Skratka: kar je Pr’ Katr res domače, je res dobro. Ampak tega bi lahko bilo več.