Borut Mekina  |  foto: Borut Krajnc

11. 3. 2016  |  Mladina 10  |  Politika

Učinek domine

Ministrica za notranje zadeve bi nadzorovala in shranjevala vse vaše dejavnosti na družbenih omrežjih, zbirala bi prstne odtise in DNK-material, nenehno bi snemala registrske tablice, z radarji bi kukala v stanovanja

Iste represivne policijske standarde, ki jih ni uspelo uzakoniti prvi Janševi vladi, želi zdaj uzakoniti ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar

Iste represivne policijske standarde, ki jih ni uspelo uzakoniti prvi Janševi vladi, želi zdaj uzakoniti ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar

Potem ko je zaradi migrantske krize »policijska« pooblastila dobila vojska, bo zdaj zaradi terorističnih groženj policija dobila »vojaška« pooblastila. Na notranjem ministrstvu pravkar končujejo predlog sprememb zakona o pooblastilih policije, ki ga tudi varstvoslovni strokovnjaki ocenjujejo za enega od najbolj »represivnih« doslej. Poleg že javno razkrite namere pri uvajanju električnih paralizatorjev želi namreč policija po novem uporabljati opremo in orožje Slovenske vojske, oklepnike, morda celo patrie, protioklepno orožje, helikopterje in pehotno orožje, namenjeno boju v mestih. Predvsem pa si policija želi, da bi s pomočjo novih tehnologij okrepila množični nadzor nad ljudmi.

Če bo zakon, ki je zdaj še v medresorskem usklajevanju, sprejet, bo policija lahko povsem zakonito »snemala« in hranila vse zapise na družbenih omrežjih, kot sta Facebook in Twitter. Policija bo lahko snemala in hranila tudi registrske tablice na vseh vozilih, ki se bodo znašla na avtocestah. Tako kot policija zdaj popisuje imena in priimke ljudi, bo po novem lahko »popisovala« in na zalogo hranila biometrične podatke, kot so fotografije ali zapisi DNK. Teh podatkov policija ne bo zbirala le z vato na palčki ali s fotoaparati, ampak tudi z brezpilotnimi letali, droni, termovizijskimi kamerami in »radarskimi sistemi za detekcijo navzočnosti oziroma premikov skozi stene …« Za »kukanje« skozi zidove je bilo doslej potrebno soglasje sodišča. Za uporabo teh novih predlaganih metod pa naj soglasje po predlogu zakone ne bi bilo več nujno. Poleg tega želi ministrica Györkös Žnidarjeva omogočiti še javno-zasebna partnerstva s podjetji. Torej da bi te storitve za policijo lahko opravljala zasebna podjetja.

Velja se spomniti zgodbe o mariborskih hitrostnih radarjih, v kateri je župan Franc Kangler sklenil javno-zasebno partnerstvo med mestnim redarstvom in zasebnim podjetjem pri avtomatski izterjavi kazni za prehitro vožnjo. Prav to si v imenu prenove »poslovnih procesov« želijo na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ). A ne na področju prekrškov, kot je to storil Kangler, temveč pri uvajanju avtomatskega tiskanja kazenskih ovadb. Sedaj je v Sloveniji avtomatizirana priprava kazenskih ovadb še prepovedana. Za vsako ovadbo mora stati policist iz mesa in krvi. Po novem bodo lahko to vlogo opravljali računalniki, ki bodo s pomočjo kombinacije različnih zbirk policijskih evidenc iskali kazniva dejanja in sestavljali kazenske ovadbe. Noro? Ne – poceni. Na ministrstvu menijo, da bodo s tem veliko privarčevali: »Avtomatizirana obdelava podatkov je v današnjem času temelj poslovnih procesov, njen namen pa je, da isto delo opravimo v krajšem času z manjšimi človeškimi resursi in nižjimi stroški,« pravijo.

Policija bo dobila nova pooblastila, ki jih je težko nadzorovati. Zaupate policistom, da s temi novimi instrumenti ne bodo izpeljali kakšnih solo akcij?

Za vsako od omenjenih sprememb imajo na MNZ seveda svoje utemeljitve in razloge. Po njihovi oceni z aktom spodbujajo »najvišje standarde policijskega dela«. Opremo in oborožitev Slovenske vojske naj bi recimo uporabljala predvsem specialna enota policije pri svojih potencialnih bojih s teroristi. Omenjajo primer iz Avstrije, ko so morali policisti proti nekemu napadalcu uporabiti tank, v Belgiji pa lani posebno orožje za uničevanje bunkerjev. Avtomatizirano preverjanje in 30-dnevno hranjenje vseh registrskih tablic na slovenskih avtocestah in s tem preverjanje »drugih okoliščin, ki terjajo izvedbo določenih ukrepov,« naj bi bilo nujno zaradi dejstva, da na avtocestah ni mogoče »izvajanje klasičnega policijskega nadzora«, torej ustavljanja vozil. Javno-zasebna partnerstva naj bi bila nujna zaradi uporabe kamer v lasti Darsa, množično zbiranje podatkov z npr. Facebooka ali Twitterja pa naj bi bilo že zdaj dovoljeno, določba naj bi bila potrebna zgolj zaradi »zaznanih dvomov«, menijo na MNZ.

Morda utegnejo koga ti konkretni primeri uporabe novih policijskih pooblastil še celo prepričati, a v zakonu so določila napisana na splošno. Ne samo, da bo policija lahko uporabljala kamere Darsa, kakšno podjetje bo lahko policijska vozila brezplačno opremilo s senzorji za optično prepoznavo registrskih tablic, v zameno za provizijo pri iskanju in izterjavi kazni. Gre za dejanski primer iz ZDA. Strokovnjak za policijsko pravo Miroslav Žaberl s Fakultete za varnostne vede pravi, da gre »večina vsebinskih predlaganih sprememb v smeri večje represivnosti policije, kar je z vidika policijske učinkovitosti pričakovano, z vidika varstva človekovih pravic in pogleda strogega testa sorazmernosti, predvsem segmenta nujne potrebnosti, pa vprašljivo«. Žaberl meni, da je število predlaganih sprememb po zgolj dveh letih od uveljavitve nove policijske zakonodaje pretirano, kritičen je tudi do uporabe oborožitve Slovenske vojske v mirnodobnem času.

Predlog zakona kaže, koliko so v zadnjem času skrbi glede varnosti prevladale nad varstvom človekovih pravic. Tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je zgrožena. Opozarja, »da policija ni upravičena na zalogo in na splošno vršiti nadzora vseh javnih virov, še zlasti ne objav na družbenih omrežjih, forumih in podobnih spletnih straneh z uporabniško generirano vsebino«, ampak mora svoje delo omejiti na postopke v zvezi s konkretnimi osumljenci. Neselektiven, stalno prisoten, množični nadzor 24 ur na dan je zanjo »značilen za policijske države«. Prelesnikova pravi, da tveganja in nevarnosti, ki jih prinaša družba nenehnega, vseprisotnega in neselektivnega nadzora vseh, »v praksi ne vodijo v družbo varnosti in zato pretehtajo nad morebitnim neuspehom posamezne preiskave«. A čeprav so v uradu informacijske pooblaščenke ministrstvo na spornost množičnega nadzora, recimo glede ne dovolj določenega popisovanja registrskih tablic, opozorili že avgusta lani, notranje ministrstvo pod vodstvom Vesne Györkös Žnidar pri rešitvah vztraja.

Konkretne dileme sicer res niso lahke. Recimo: junija leta 2009 je prišlo do homofobnega napada skupine mladcev na Mitjo Blažiča pred nekdanjim lokalom Cafe open v Ljubljani. Policija je storilca odkrila s pomočjo sledi DNK, a vrhovno sodišče je leta 2014 v postopku varstva zakonitosti obsodilno sodbo razveljavilo, ker si je policija pri identifikaciji storilca pomagala z njegovim profilom iz evidence DNK-preiskav, ki bi moral biti izbrisan. Po poročanju portala Slo-tech ima slovenska policija v svoji bazi že okrog 25 tisoč profilov DNK, na podlagi katerih na leto rešijo po 600 primerov. A ta baza je deloma nezakonita. V skladu z odločbami Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice bi morala slovenska policija del teh DNK profilov izbrisati, ker so kazniva dejanja že zastarala, predvsem pa ne bi smela hraniti profilov nikoli pravnomočno obsojenih oseb. A policija tega ne želi. Kljub opozorilom informacijskega pooblaščenca želi policija to bazo hraniti več kot 50 let.

Pa res lahko policija hrani te podatke kar na zalogo? Si lahko policija dovoli zbiranje podatkov DNK, slik, naših lokacij, naših zapisov na družbenih omrežjih v imenu večje učinkovitosti? Aleš Završnik z inštituta za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani pravi, da so najbolj sporna pooblastila tista, ki se nanašajo na vnaprej nedoločen krog oseb: »Pravno gledano je vnaprejšnje zbiranje osebnih podatkov, in to proti nedoločenemu krogu oseb, absolutno sporno.« Glavni problem vnaprejšnjega zbiranja osebnih podatkov »na zalogo«, ki sicer povečuje učinkovitost policije, je, da sčasoma te prakse dosežejo ravno nasprotne učinke od želenih. Završnik citira eno od sodb strasbourškega sodišča, v kateri to opozarja, da takšne policijske prakse pri prebivalcih ustvarjajo občutek nenehnega nadzora. Z drugimi besedami, policija res postaja vse bolj učinkovita, a s tem ne zagotavlja večje varnosti. V nekem trenutku vsi ugotovimo, da živimo v zaporu.

Odgovor na omenjeno dilemo je še jasnejši, če pogledamo širšo sliko. Policija v zadnjih letih kopiči nova pooblastila, zbira vse več podatkov, ki jih je enostavno hraniti, šele seštevek vseh primerov pa kaže na zastrašujočo moč, ki jo dobivajo organi pregona. Danes lahko recimo policija locira pogrešane osebe brez odredbe sodišča, če domneva, da sta ogroženi njihovo življenje in telo. Policija lahko danes uporablja t. i. prikrite preiskovalne ukrepe tudi proti tretjim, nedolžnim osebam. Podtika lahko GPS-naprave brez odločitve sodišča. Policija lahko danes s pomočjo t. i. IMSI-catcherjev prisluškuje mobilnemu telefonskemu omrežju brez odredbe sodišča, saj teh naprav ne razume kot izvedbe »prikritih preiskovalnih ukrepov«. Učinkovitega nadzora nad temi praksami ni. Nekoč je moralo sodišče ukazati Telekomu, da omogoči prisluškovanje. Danes zgolj policisti vedo, kdaj so vklopili ali izklopili napravo za snemanje mobilnega prometa v okolici. Ali naj policistom zaupamo, da s temi novimi instrumenti ne bodo izpeljali kakšne solo akcije?

Kje danes smo, ponazarja naslednji primer: pred natančno desetimi leti, marca 2006, so bili mnogi v Sloveniji presenečeni nad idejo notranjega ministrstva, ki je želelo, da bi policija zaradi preprečevanja potencialnih kaznivih dejanj »usmerjeno zbirala podatke in obvestila o osebah«. Šlo naj bi za »diskretno« zbiranje, evidentiranje in preverjanje podatkov o nedolžnih osebah, o njihovih prijateljih ali potovanjih, o predmetih, ki jih tovorijo s seboj, in za katere obstaja utemeljen razlog za sum, da nameravajo storiti (težje) kaznivo dejanje. V Mladini je tedaj Ali Žerdin pisal o policijski državi. Spomnil se je pesmi Petra Lovšina, ki jo je ta izvajal v času komunizma z naslovom »Nadzorovani, kontrolirani«. Časopis Dnevnik je tedaj opozoril, da predlog zakona policiji pušča proste roke, saj bi »usmerjeno zbiranje podatkov« o neki osebi odobril kar šef kriminalistov, kar pomeni, da nad ustvarjanjem dosjejev ne bi bilo zunanje kontrole tožilstva ali preiskovalnega sodnika. »Sogovorniki, ki so predlog zakona že videli, ne želijo pa biti imenovani, pravijo, da se z njim Slovenija približuje definiciji policijske države,« so tedaj pisali v Dnevniku.

Notranje ministrstvo pod vodstvom Dragutina Mateja, tedaj še iz SDS, je potem popustilo. Načrt, po katerem bi policijski vohljači vohljali za ljudmi, ki bodo kaznivo dejanje menda storili v prihodnosti, je padel v vodo. V zakonodajo so na ministrstvu zaradi schengenskih pravil sicer uvedli institut usmerjenega zbiranja podatkov pod imenom »prikrit nadzor«, ki pa ga lahko zdaj dovoli le državni tožilec na podlagi utemeljenega predloga policije. In kje smo zdaj? Spet na istem: v novem predlogu zakona se notranje ministrstvo pod vodstvom Vesne Györkös Žnidar vrača k izhodiščnemu predlogu prve vlade Janeza Janše. Predlagajo, da bi prikrit nadzor po novem dovolila kar »notranja organizacijska enota generalne policijske uprave in policijske uprave, pristojne za zatiranje kriminalitete«, torej ne več tožilec. Poleg tega bi za uvedbo prikritega nadzora po novem zadostoval zgolj sum in ne več utemeljen sum. To so seveda represivni standardi, ki jih EU od Slovenije ne zahteva – čeprav se ministrstvo sklicuje na evropske direktive. Na to, nesprejemljivo višanje policijskih pooblastil so ministrico v zadnjih mesecih že opozorili strokovnjaki s Fakultete za varnostne vede. A se na MNZ ne dajo.

Novi predlog sprememb zakona o pooblastilih policije, ki nastaja na notranjem ministrstvu, še celo varstvoslovni strokovnjaki ocenjujejo za enega od najbolj represivnih.

Vesna Györkös Žnidar seveda ne bi smela biti policijska ministrica, ampak ministrica, ki vrši civilni nadzor nad organom pregona. Morala bi biti oseba, ki brzda policijske apetite, ne pa ministrica, ki nekritično napihuje policijska pooblastila. Ko je leta 1990 položaj notranjega ministra prevzel Igor Bavčar, v mladosti krajši čas miličnik, so mnogi potezo kritizirali, češ da ni najbolj primerno, če notranje ministrstvo vodi oseba, ki je krajši čas patruljirala v policijski uniformi. Ko je prva Janševa vlada na mesto notranjega ministrstva imenovala Dragutina Mateja, bivšega vojaškega atašeja v Sarajevu, so mnogi opozarjali, da so osebe z visokimi vojaškimi čini notranje ministrstvo vodile v drugi polovici štiridesetih let. Vesna Györkös Žnidar sicer nima vojaškega čina, niti ni bila nikoli v miličniški uniformi. A kljub temu sedaj postaja policijska ministrica z vojaškimi pooblastili.

To svojo neprimerno, represivno vlogo je Györkös Žnidarjeva pokazala tudi prejšnji teden. V parlament je namreč v vzdušju splošne histerije poslala zakon o mednarodni zaščiti, v katerega so poslanci SMC v parlamentarni proceduri vpisali določilo, po katerem se zavrže prošnja za azil tistim, ki prihajajo iz držav EU. To bi seveda pomenilo, kot so nekateri šaljivo pripomnili, da bi Slovenija mednarodno zaščito zagotavljala le beguncem, ki bi v to državo skočili s padalom. K sreči so se tudi poslanci SMC temu določilu, ki je povsem očitno v nasprotju z mednarodnimi konvencijami in slovensko ustavo, odpovedali. Ne pa Györkös Žnidarjeva, ki je »rešitev« zagovarjala do konca. Še po tem, ko sta se proti njej postavila pravosodni minister Goran Klemenčič in predsednik vlade Miro Cerar.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Vesna Mitrić, Služba za odnose z javnostmi, Ministrstvo za notranje zadeve

    Učinek domine

    V tedniku Mladina ste 11. 3. 2016, str. 19–21, objavili članek z naslovom Učinek Domine, ki zavajajoče in tendenciozno predstavlja vsebinske predloge spremenjenega Zakona o pooblastilih policije. Skladno z 42. členom Zakona o medijih zahtevamo objavo odgovora, s katerim želimo zagotoviti objektivno informiranost javnosti. Več

  • Borut Mekina, Mladina

    Učinek domine

    Spoštovana ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar, Več