Boštjan Napotnik

1. 4. 2016  |  Mladina 13  |  Konzum

Monokultura

Pirc, Rova

  • ocena: 2 / 5

Štruklji

Štruklji

Bedrce

Bedrce

Gostilna Pirc
Žiška cesta 12, Radomlje
Tel.: 01 722 70 07
Pri Pircu ne kuhajo ob sredah in četrtkih, sicer pa ob ponedeljkih in torkih cvrejo od poldneva do polnoči, ob petkih in sobotah potegnejo do enih ponoči, ob nedeljah pa zaključijo ob osmih zvečer.

Ambient:
klasična slovenska gostilna stare šole, s krušno pečjo in božjimi podobicami na stenah, v zvočnikih igra ena od komercialnih radijskih postaj

Napitki:
cviček, refošk, belo štajersko in belo briško plus polsuha srebrna radgonska penina

Dostopnost:
veliko parkirišče, nekaj igral za deco in brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
ocvrti piščanec

Ne tako fino:
juhe
jabolčni zavitek

Ker je osnovna enota tu ocvrti piščanec, naj bo tako tudi pri določanju cenovnega okvira: kilogram pohanca je 22 evrov; porcija (bedrce, perutnička in kos fileja) pa 6 evrov in pol

»Frčalo bo perje, pripravite se!« je na prvi povelikonočni brifing Konzumove agencije za izvajanje terenskih merjenj privihral njen mastermind. V prostoru je za trenutek zavladala dramatična tišina, a ko je dotični izjavil, da sestavlja ekipo za obisk (še ene) izmed številnih slovenskih postojank, ki se pridušajo, da panirajo, cvrejo in strežejo najboljšega pohanega piščanca, smo le dojeli, da gre za poskus metaforičnega duhovičenja. Ki pa vendarle ni bil čisto neutemeljen: ko se je razvedelo, da gremo k Pircu v Rovo, smo od tako rekoč vsakega respondenta dobili odgovor: »A, na pohane piške!« Opravimo najprej kar z njimi: pri Pircu so pripravo cvrtih piščancev res doterali v nulo: s kosov precej majhnih piščet slečejo kožo, jo zamenjajo s klasično dunajsko panado in jih ocvrejo do popolnosti. Zlato rjavo zapečena skorja je hrustljava (in takšna ostane do zadnjega kosa), meso – tudi prsni, filejski kos, ki ga friteza marsikje drugje spremeni v ivernato suhobo – je čvrsto in sočno ter natančno ocvrto čisto do kosti. Res zgleden primerek ocvrtega piščanca, na katerega so lahko upravičeno ponosni. In tudi so, mogoče celo preveč – pri skoraj vsej drugi ponudbi, ki smo jo vzeli med zobe, se zdi, da se tu ukvarjajo samo še s cvrtjem pišk, vse preostale gostinske discipline pa odpravijo s hitrim zamahom leve roke. Okej, nekaj hudih mravljic, ki jih je vigred zelena iz luknjic zbezala na šetnjo po naši mizi, je zlahka spregledati, odkrušen kozarec za vodo in precejšnjo flekasto motnost slabo pomitih kozarcev za penino bi pa že moral kdo opaziti pred gosti, čeprav se s humorjem dveh hudih Jožetov navdahnjeni, dovtipov polni natakar zelo sproščeno vede do njih. Narezku res nismo mogli očitati pomanjkanja pestrosti – poleg fabriškega želodca, suhe klobase in salame so narezali tudi všečno kuhano klobaso, v kateri smo, če nas oko ne vara, zapazili proseno kašo –, gotovo pa velja opozoriti, da so narezali ne dovolj razsoljeno šunko, katere osrednji del je bil ves siv, pa tudi, da se je nekomu hudo zatresla roka pri soljenju s svežo čebulo podaljšane zaseke. Morebiti so količino soli želeli kompenzirati z nje odsotnostjo v gobovi juhi, ki je bila čisto prazna, še večje razočaranje pa je bila fižolova, pri kateri so v konzervi (rdečega?) fižola, zmleti v juho, plavali trije ali štirje razkuhani široki rezanci. Prehodno oceno si tako zaslužita le goveja juha pa na vroči plošči okej pečen, a preagresivno začesnan piščanec, od vseh prilog zgolj praženi krompir – ohrovtova zloženka je bila precej otožna, pomfrit pa sicer domač, a prav nič hrustljav, veliko manj kot žabji kraki, denimo. In čeprav so sirovi štruklji še malo dvignili razpoloženje, je preputrast, pre-mikro-žarčen jabolčni zavitek samo še zašpičil povzetek za bralca: če greš k Pircu, pojdi predvsem in samo zato, da boš jedel res dobrega ocvrtega piščanca. Potem se pa že neha.