Boštjan Napotnik

8. 4. 2016  |  Mladina 14  |  Konzum

Preverjeni kadri

Štalca pri Vodniku, Ljubljana

  • ocena: 4 / 5

Črna rižota

Črna rižota

Biftek

Biftek

Gostilna Štalca pri Vodniku
Vodnikova 65 a, Ljubljana
Tel.: 01 505 59 07
Ob Vodnikovi domačiji kuhajo in strežejo vsak dan – začenjajo ob 7. in zaključujejo ob 22. uri, razen ob nedeljah, ko končajo ob 17. uri.

Ambient:
impresivno opečnato obokan prostor z veliko masivnega lesa; muzika je lahko tudi po tihem, Greta nam je sukala stare Avsenike in smo zdržali

Napitki:
fleten in pravilno natočen ležak iz kranjske pivovarne, dovolj resna selekcija dobrih buteljčnih polnitev, predvsem s primorskega konca in s približno stoodstotnim cenovnim pribitkom

Dostopnost:
parkirna mesta so narisana ob Vodnikovi cesti, za gibalno ovirane ni velikih preprek

Fino:
črna rižota
biftek s poprom

Ne tako fino:
solnograški žličnik

Ker smo kar fino odpeli pasove, smo za hrano plačali 40 evrov na osebo, siti pa bi lahko bili tudi za 10 evrov manj.

»Krajnz! toja sémla je sdráva, / Sa pridne njé léga najpráva, / Polje, vinograd, / Góra, morjé, / Rúda, kupzhía, / Tebe redé,« je z recitacijo Vodnikove pesmi Konzumove gostilniške agente pred kanaliziranjem dobičkov v davčne oaze skušal domovinsko ozavestiti njihov pravni pooblaščenec. In ker je že dolgo jasno, da pri pravem gostilniškem agentu en samcat okusen grižljaj zaleže več kot tisoč besed, je možak razpisal še obvezno ekspedicijo v zanesljivejšega od dveh ljubljanskih lokalov, ki nosita Vodnikovo ime. V ob Vodnikovo šišensko domačijo postavljeno Štalco sta se pred nekaj leti naselila preverjena gostilniška patrona – Mirko Bodiroža iz najboljše gorenjske ribje restavracije Tabor in gospa Greta s tridesetletnim kelnarskim stažem v legendarnem Brinju.

Poreklo obeh glavnih protagonistov špiči tudi trenutno inkarnacijo Vodnikove – to pomeni, da vam bo Greta z že skoraj štirideset let isto energijo, no-nonsense argumenti in prijazno mamovsko avtoritativnostjo povedala, kaj je ta dan najboljše, kaj bi naročila ona, česa nimajo itd. Po drugi strani pa to, da je klasična ljubljanska oštarijska špura nadgrajena z resnimi morskimi intervencijami: črna rižota, denimo, na katero v kuhinji poveznejo še nekaj nežno, le z malo parmezana gratiniranih kanastrel, se lahko ob bok postavi najbolj rasno grajenim dalmatinskim primerkom te jedi – skuhana natančno na zob, okusna, sočna, z dovolj – a ne preveč – kosi mehkužcev in z ne preveč – a dovolj – sipine tinte. Tudi v solato zrezana hobotnica je bila prepričljiva in všečna, in če ne bi vedeli, da smo pod Šišenskim hribom, bi zlahka verjeli, da smo blizu nežno pljuskajočih valov.

A če hoče oštarija stati inu obstati sredi kontinentalnega dela domovine, mora na mizo postavljati tudi resno pripravljene kontinentalne jedi. Pašteta iz piščančjih jeter je delo opravila bolj napol – bila je okusna, vendar preredka, skorajda že kašasta, in če že mahamo s pripombami, dajemo še eno na sladiški solnograški žličnik, ki je bil znotraj čisto premalo pečen, skoraj še surov – kar hudo zgrešen timing pečenja. Mimo tega pa je v Štalci pri Vodniku super: mehka telečja jetra z obiljem lepo prepražene čebule so kot iz Valentinovih kuharskih bukev, počasi dušena teletina s praženim krompirjem je mehka in zaradi kraftnega zafta tudi sočna, široki rezanci se bahajo z radodarno odmerjenimi jurčki, dišečo omako in frajersko hrustljavo zapečenimi koščki pršuta, v kategoriji starošolskih otmenih klasik pa je tokrat zakraljeval visokoprofilni, debelo odrezani, pravilno zoreni in lepo spečeni biftek z zelenim poprom, ob katerem bi kratko potegnil marsikateri izdelek trendovskih mesopeških obratov v prestolnici. Zaključni klepet z gospo Greto smo po zadnjih požirkih krasnega Krapeževega merlota opravili ob sočni rezini jabolčnega zavitka (bravo za to, da ga niso mikrovalovili) ter dveh obilnih rezinah bogato naloženih sirovih štrukljev. Bralcu svetujemo, da kaj podobnega ušpiči tudi on. In to čim prej: Greta pravi, da gre letos v penzijo.