Boštjan Napotnik

24. 6. 2016  |  Mladina 25  |  Konzum

Rog preobilja

Sova, Lesce

  • ocena: 3 / 5

Telečja pašteta

Telečja pašteta

Jagenjčkova krača

Jagenjčkova krača

Restavracija Sova
Alpska cesta 46, Lesce
tel.: 04 620 03 44
Sova bedi in kuha vsak dan: od ponedeljka do petka od 11. do 22.; ob sobotah od 12. do 22. in ob nedeljah od 12. do 20. ure

Ambient:
mrakobne obokane sobe z nekaj modernističnega šmeka, masivnimi mizami in umirjeno muziko v zvočnikih

Napitki:
fina vinska karta, z dobrim naborom vin iz vseh slovenskih vinorodnih koncev, široko opcijo vin na kozarec in ne preveč navitimi cenami

Dostopnost:
v Sovo se vstopi praktično s ceste, pazite (tudi gibalno ovirani) na stopnico takoj za vhodom

Fino:
rižota z zelenjavnim pestom
telečja pašteta

Ne tako fino:
čokoladna bomba
preveč vsega na glavnih krožnikih

Za hladno predjed, pašto ali rižoto, glavno jed in sladico boste v Sovi pustili približno 30 evrov.

»Ma kakšna špijonaža – sove sodijo med najbolj ogledovane živali na internetu!« je misli ekipe terenskih delavcev od varnostno-obveščevalnih tem k bolj užitnim in prebavljivim temam skušal preusmeriti idejni vodja tokratne odprave jedočega zmaja. Pri tem se je poslužil argumentacije s pomočjo priporočilnih pisem, ki da si jih je nova ekipa v stari leški gostilni bila pridobila v uglednih kuhinjah širom po Evropi, celo pri perfekcionističnem pariškem obsedencu Joëlu Robuchonu. Izkušnje seveda kažejo, da tovrstne reference same po sebi še niso zadosten razlog za vrhunsko kulinarično izkušnjo, je pa res, da privzdignejo pričakovanja in priostrijo izkustvene aparate.

Ti so najprej zaznali, da so v Sovi poskrbeli za izkušenost v strežbi, saj je natakar v nulo poznal pohvalno razdelano vinsko karto, pa tudi priporočila z nje so se izkazala za dobra, predvsem Isteničeva letniška penina prestige je vrhunsko odprla večer, ki se je nadaljeval z edinima (poleg narezka s toskanskim pršutom) hladnima predjedema s Sovinega jedilnika, ki pa sta obe zasnovani na isti platformi: pašteta + rezine mesa + osvežilec. Na ribji strani je bila to pašteta iz dimljenega brancina, ki je aromatsko pregazila tako nežne rezine surovega tuna kot kremo rdeče pese in ingverja; na mesnem oddelku pa telečja pašteta s črnimi tartufi, ki so ji dostojneje parirale rezine dimljenih gosjih prsi in s pomarančo marinirane šalotke. Ponudba v ostalih oddelkih je bogata – vrsta rižot, ki jih pripravljajo, je dolga (in zelenjavna, sveže zeleno obarvana z zeliščnim pestom, polna fino nakockane sveže zelenjave in ojačana z na žaru popečenim mladim sirom, je bila izvrstna), še obsežnejši je nabor testenin, pri čemer pa pljukanci z močno, temno mesno omako, sušenimi paradižniki, govejim filejem in zelenim poprom že nakazujejo neko drugo hibo, za katero boleha Sova: pomanjkanje elegance. V želji po močnih, bogatih, velikih okusih se namreč pobje v kuhinji ne znajo ustaviti pravi čas in jim nato kakšne redukcije in koncentrirani okusi uidejo izpod nadzora, kar potem v kombinaciji s preobilnim porcioniranjem – na glavne krožnike naložijo vsaj dvakrat preveč sicer dobro pripravljene hrane – za želodce jedcev bolj kot užitek pomeni breme. Še posebej, ker kombinacije že same po sebi niso lahke – pri počasi kuhanih telečjih ličkih, panceti in kajmaku, redukciji barola in maslenem krompirjevem pireju je namreč hitro česa preveč; podobno velja za štiri velike kvadre razkoščenih svinjskih rebrc, zaradi velikosti kosa mesa pa tudi za jagenjčkovo kračo in pečen krompir.

Ideje, sestavine in tehnike razkazujejo tudi pri sladicah, a smo pri obilju borovničeve marmelade v palačinkah, ogromnem (in preveč pečenem) čokoladnem sufleju s tartufovim sladoledom in hruškovo kremo nekako še dihali, pri »čokoladni bombi z zgodbico« (citat iz jedilnega lista) pa nam je sapo vzela pod čokolado, smetano, sladoled, pražene mandlje, sveže maline in malinovo omako skrita rezina ananasa iz piksne. Ki ni sodila niti v to sladico, še manj pa v restavracijo, kakršna želi biti Sova.