Boštjan Napotnik

15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Konzum

Pod težo visokih pričakovanj

Altroke, Ljubljana

  • ocena: 3 / 5

Morski šugo

Morski šugo

Roastbeef

Roastbeef

Istrski tapas bar Altroke
Stari trg 19, Ljubljana
Tel.: 08 205 52 82
Altroke roka od ponedeljka do sobote od 10. dopoldanske do prve polnočne ure.

Ambient:
močno posodobljena bivša konoba z nekaj starega kamna, novega lesa, nekaj visokimi in nekaj nizkimi mizami ter lounge soundtrackom

Napitki:
poleg celotne gospodarjeve (Čok) kolekcije še precej drugih zvezdniških primorcev, tudi Gravner, vse z ne previsokimi (za Staro LJ pa sploh ne) maržami

Dostopnost:
Stara Ljubljana je špancir cona, dostop tudi za gibalno ovirane ne bi smel pomeniti prehude frke

Fino:
morski šugo
cheesecake

Ne tako fino:
rdeča pesa z roquefortom
bakalar

Hladna juha je stala 4,5 evra, rdeča pesa z roquefortom 6, morski šugo 5,5, roastbeef 8,5 in cheescake 3,5 evra.

»To pa mene tudi zanima, ravno sem v NUK-u prelistaval starodavno revijo Dom in svet!« si je Konzumov referent za mednarodne izmenjave skušal prigovoriti mesto v izvidniški ekipi, katere naloga je bila preveriti, kako se je na Starem trgu v regularno delovanje utiril novi, iz ištrijanske tradicije in baskovskega šolanja rojeni tapas bar Altroke. Odkar se je namreč razvedelo, da bo tu za šporhertom stal v dveh svetovnošpičnih restavracijah (sansebastianskem Arzaku in modenski Osterii Francescani) izšolani pob, je bilo odprtje v bivših prostorih Konobe obratujočega lokala za dobro obveščene gastro odjemalce eden najteže pričakovanih dogodkov.

Iz nule štartati s tako obremenjujočim hypom je seveda težko, še posebej, ker Altroke ni koncipiran kot restavracija, ampak bolj kot prostor, kjer ob sproščenem čvekanju, čohljanju telefona ali opazovanju turisttransverzale kaj prigrizneš in posrebaš. Je pa hkrati res, da je mogoče tudi pri preprostih in razmeroma poceni prigrizkih pokazati ustvarjalnost in tehnično kuharsko znanje. V Altrokeju je to žal potisnjeno v drugi plan. Prvega trdno drži v rokah konvencionalnejša špura – velika večina hladnih predjedi so narezki istrskih mesnin, v katerih bolj kot kuhar zasijeta mesar in pek (v tem primeru vrhunska lokalna pekarna Osem). Kar se je zdelo avtorsko, je bil bakalar (sicer okusen, a premasten, saj se kar nekaj olja ni emulgiralo) in frajersko osvežilna, svilnata, močno okusna hladna paradižnikova juha.

Solate so posebno poglavje – recimo, da tisti iz hobotnice nimamo kaj konkretnega očitati, razen da smo pričakovali kaj bolj avtorskega kot pa na list radiča položene koščke sicer mehke hobotnice z nekaj koleščki čebule, malo nasekljanega peteršilja in prerezanim češnjevcem; popolno razočaranje so bili štirje listi špinače, nekaj rezin rdeče pese, malo nadrobljenega roqueforta in nekaj orehovih jedrc, ki jih – brez dresinga, začimb, ideje, česarkoli – v promet spravljajo za – aj šit ju not – šest evrov. Kar je v popolni diskrepanci s tem, da za pol evra manj strežejo krasen kremast, zelo šmeki brodet iz lignjev s popečenimi repki kozic in kockami popečene polente. Za dva evra in pol več pa lep kos natančno pečenega roastbeefa z ocvrtim prepeličjim jajcem, zeliščnim pestom in super okusnim čebulnim konfitom – kar je vse skupaj spet čisto lepo in okusno, a vendarle preveč ziheraško sredinsko in navadno. Sploh če si mlad, energičen, ustvarjalen kuhar, ki je pred tem dve leti kuhal z Arzakom in Botturo.

Zaključek je bil potem vendarle fin – skutna torta brez testa je kremasta in sočna kot hudir in limonina pita je osvežilna in dobra in vse –, kljub temu pa nam je v ustih ostal grenak priokus, da bi v Altrokeju lahko pokazali veliko več korajže in ustvarjalnosti in na noge postavili sodoben, inovativen bistro. Tako pa imamo v Stari Ljubljani še en ziheraški moram-pazit-kaj-delam-da-bom-vsem-všeč lokal (s premalo jedilnimi listi, natisnjenimi v slovenščini).