Boštjan Napotnik

12. 8. 2016  |  Mladina 32  |  Konzum

Na pravi poti

Piranski ribič, Piran

© Vongole v buzari

© Ravioli z orado

Piranski ribič, Piran
Gortanova 1, Piran
Tel.: 05 993 91 25
Ribiči, kuharji in natakarji sredi Pirana obratujejo vsak dan od 10. do 24. ure.

Ambient: pri vratih Marciana je postavljenih nekaj miz, sicer pa je na voljo tudi notranja, od devetdesetih let še nič kaj predelana jedilnica; v zvočnikih poje komercialec s kvotami

Napitki: spodobno in pitno hišno Korenikovo malvazijo točijo za evro/dl, v vitrini je tudi nekaj bricev, po številu polnitev prednjači Kristančič (Pavo)

Dostopnost: iz katere od piranskih garaž se peš odpravite v piranske labirinte; arhitekturnih ovir za gibalno ovirane ni

Fino: 
vongole v buzari
hobotnica z bučnim (!) oljem in radičem

Ne tako fino: 
riba iz pečice
oprema njokov, polnjenih z brancinom

Za poker hladnih predjedi, raviole in polnjene njoke smo plačali po 12, frito misto 15, vongole 14, polkilsko ribo 20, sladice pa po 3 evre in pol.

»A lahko s seboj vzamemo še Beara Gryllsa?« je zapečkarski del Konzumove odprave napovedano sobotno vožnjo proti slovenskemu obalnemu pasu primerjal z ekstremno divjimi razmerami, v katerih se po navadi pusti snemati najznamenitejši svetovalec za preživetje. Drugi člani ekspedicije so pot videli bolj v luči treninga v potrpežljivosti in fatalizmu, obojega pa je zmanjkalo malo pred Strunjanom, ko smo se proti Belemu Križu in zgornji piranski garaži pognali po divjih ridah via Pacug in se nato ustavili pri prvi oštariji z relativno zanimivo vsebino na pri vratih obešenih tablah. Te so namreč z nekaterimi alinejami jasno nakazale, da tu obratujoče pobe – poleg prikaza polne pripravljenosti na mednarodno zasedbo gostov z uvodnim vprašanjem What language? – žene ambicija po biti malo drugačen od ribe na žar plošči z blitvo s krompirjem. Ta ambicija v nekaterih poskusih odzvanja prav simpatično – le kdo, recimo, bi si mislil, da se bo kombinacija hobotnice z drobno narezanim radičem in bučnim oljem v ustih obnašala tako lepo, da bo na mešanem krožniku hladnih predjedi posekala tudi nadstandardne sardone na šavor in na za grižljaj velik kos polente na debelo namazan bakalar? Je pa seveda res, da aromatske igrarije prinašajo tudi riziko: koščki sipe iz iste kolekcije so se v obilju agresivnega žajblja in drobnjaka, v katerega so bili vmešani, popolnoma izgubili.

Mešane sreče smo (ali pa so) bili tudi pri toplih predjedeh. V obeh primerih je šlo za polnjeni testenini, z orado polnjeni ravioli so bili sicer malo premalo kuhani, a zelo okusni v minimalistični naturel omaki s hrustljavimi mandlji, v osnovi dobro zamišljena jed – v krompirjevo testo zaprti koščki brancina –, pa je bila obložena s preobiljem vsega: preprosto paradižnikovo omako so najprej napumpali s sladko smetano, potem pa prek vsega skupaj nanizali še ducat rezin precej kreftnega sira. In okus po ribi prekrili do konca.

Morska nedolžnost je tako bolj sekala ven v klasičnih jadranskih krožnikih – v fletni, nezagatni, lahkotni buzari, ki so ji sladkasto bazo dajale res sveže vongole, in v krasnem, osvežilnem malvazijsko-ribjem zaftu, ki smo ga točili z dna ponvice, v katero so po peki v pečici prestavili orado z zelenjavo in krompirjem. Škoda le, da je ta v pečici preživel premalo časa in bil tako precej bolj podoben kuhanemu kot pa dobro zapečenemu krompirju. Lepo je pod zobmi hrustljala tudi panada mešanega cvrtja, v katerem pa smo glede na ceno vendarle pričakovali kakšen košček mehkega morskega življa več in kakšen neuporaben škampji oklep manj.

Jedilni postanek pri renesančnih vratih Marciana iz leta 1534 je kljub kakšnemu spodrsljaju – še posebej, če ta ni plod šalabajzarstva, ampak ambicije – čisto simpatično doživetje; tudi z zaključnim grizljanjem domače mini krostate, polnjene z gosto, temno čokoladno kremo, ali oblizovanjem žličke z rahlim jagodnim moussom. Če bodo fantje vztrajali pri začrtani ne-čisto-klasični špuri in se znali pri kakšni stvari potegniti malo nazaj, se jim ni bati za pozicijo med najboljšimi piranskimi birtijami.