Boštjan Napotnik

7. 10. 2016  |  Mladina 40  |  Konzum

Pri odloženih motorkah

Mašun, Mašun

  • ocena: 4 / 5

Medo

Medo

Rezanci z mavrahi/golaž z njoki

Rezanci z mavrahi/golaž z njoki

Gostišče Mašun
Mašun 1, Knežak
Tel.: 051 661 611

Ambient: prostorna gostilna, v kateri je tudi knjižnica, pred njo pa zbirališče odsluženih motornih žag; radio je – neverjetno, a resnično – predvajal program Ars

Napitki: ne pričakujte preveč – poleg piva in odprtega vina se je našla buteljka cabernet sauvignona iz briške kleti

Dostopnost: po vijugah iz knežaške ali loške smeri, parkirnih mest je dovolj, gibalno ovirane čaka nekaj stopnic

Fino:
široki rezanci z mavrahi
jelenov hrbet

Ne tako fino: 
merjaščevi kotleti

Mešani narezek in rezanci z mavrahi stanejo po 7, divjačinski golaž z njoki 5, glavne jedi od 16 do 22, sladice pa od 3 do 4 evre.

»Ta je pa lovska!« je na sestanku Konzumovih enot za specialne zadeve zašuštelo po dvorani, ko je bilo oznanjeno, da se bomo odpravili na Notranjsko, se na poti od Knežaka proti Snežniku dvignili na višino 1024 metrov nad morjem in se tam ustavili v gostišču Mašun. Za oštarijo na tako neobljudenem koncu je pravo čudo, da obratuje vsak dan od zgodnjega jutra do poznega večera, a ko smo pred njo ugledali dve tako rekoč umetniški inštalaciji z odsluženimi motornimi žagami v glavni vlogi, na poti od šanka do jedilnice čisto pravo profi knjižno omaro, polno literature za knjižnično izposojo, po stenah pa nemalo zahval in posvetil, nam je počasi postajalo jasno, da Mašun ni le gostišče – ampak tudi stičišče na tistem koncu živečih in obiskujočih ga občanov.

Ti tu sicer niso deležni kakšne vzhičene dobrodošlice, zato pa se ta toliko bolj izkazuje na praktično vseh krožnikih, ki jih znosijo na mizo. Da se stvari lotevajo resno, je nakazala že deska, na kateri so bile tri sorte divjačinske salame: merjaščeva, jelenova in medvedova ter ločeno od njih – takih delicij, kot so omenjene tri salame, pač ne gre maličiti s kakšnimi hudimi dodatki – še krasne, velike in čvrste v kis vložene lisičke. Njih gniloživi sorodniki so kmalu zatem suvereno odnesli titulo jedi večera: obilje s krepko omako ozaljšanih mavrahov (a.k.a. užitnih smrčkov) na domačih, kompaktnih, natančno na zob kuhanih širokih rezancih je bilo nekaj najbolj preprosto okusnega, kar smo med zobmi zmleli v

zadnjem času. Bravo! V globoki senci te mojstrovine so tako obstali sicer čisto všečni (poudarek, da gre za res domačo robo, verjetno ni potreben) njoki s šolskim primerkom kreftnega golaža z dodobra zmehčanimi koščki divjačine, ki so odprli tris glavnih jedi. Ker je tu pač divjačinska cona, smo puške po lovsko še drugič namerili na tri predstavnike žanra, vse opremljene z enakim kvartetom: v obliki jurčka izrezanim krompirjem, kruhovim cmokom, zelenjavnim štrukljem in dušeno špinačo. Sicer pa tako: medvedova pečenka (bolje rečeno dušenka) se je kopala v naturalni omaki, meso je bilo mehko in sočno, a ga zavoljo specifičnega močnega okusa nežnim dušicam vendarle le pogojno priporočimo. Na medaljone narezan kare divjega prašiča je bil – le kako ob popečenem pršutu in tartufih ne bi bil? – po okusu zelo všečen, a zaradi prepečenosti vendarle presuh. V troboju je tako presenetljivo zmagal jelenov hrbet – presenetljivo zaradi tega, ker je bil (ob ocvrtih prepeličjih jajcih) pripravljen s slanimi fileji, ki pa so v neki alkimistični konstelaciji z mesom in omako izgubili ribjost in jedi prispevali le močan umamijast push. Še en bravo.

V finalu smo s flambirano breskvijo pogledali v osemdeseta leta, s korektnim jabolčnim zavitkom in okusnimi, lepo in natančno zrolanimi ajdovimi štruklji z orehi še dlje v preteklost ter z okusom po preveč naparfumanem brinjevcu v ustih še enkrat prešteli motorke in se zadovoljni spustili v dolino.