Boštjan Napotnik

21. 10. 2016  |  Mladina 42  |  Konzum

Tapasizacija Slovenije

Istrian Tapas, Portorož

Kolekcija sedmih

Kolekcija sedmih

Razstavljeni bobiči

Razstavljeni bobiči

Restavracija Istrian Tapas
Obala 33,
Portorož
Tel.: 05 692 50 10
Istrske domislice je mogoče guštirati vsak dan od 12. do 23. ure.

Ambient: ogromen, skupaj s hotelom prenovljen prostor, ki mu kljub nekaterim elementom barske ljudomilosti ni uspelo razbiti hotelske sterilnosti

Napitki: dostojno sestavljena vinska karta s poudarkom na domači regiji; poleg nekaj velikofabriških pirov strežejo rokodelski Tektonik

Dostopnost: v hotelsko garažo te zgolj zavolj obiska restavracije ne bodo spustili, parkiraj kje na promenadi in plačaj; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino: 
bakalar v kornetu
cene tapasov

Ne tako fino:
veliko površnosti pri izvedbi

Kolekcija sedmih tapasov stane 12 (posamičen tapas približno 2), za večje, z jedilnika naročene jedi odštejete od 8 do 13, za sladice pa od 4 do 6 evrov.

»Ne le hotel, celotna država je potrebna temeljite prenove!« je na zadnjem sedežu v Portorož vozečega konzumobila udarniško vihal rokave najbolj zagnan član inšpektorskega moštva. Cilj poti je bil namreč v obnovljenem hotelu Slovenija. Ta je z restavracijo Istrian Tapas še eden v vrsti tistih, ki bi radi skrekali španski koncept bolj ali manj zanimivih, predvsem pa dostopnih malih prigrizkov in nanj cepili tipične jedi in sestavine svoje regije. No, če se tega loti sodoben trendovski hotel s petimi zvezdicami, je treba v enačbo vnesti vsaj še kakšen gram kreativnosti in prestiža.

Glede na pet zvezdic, ki jih nosi, je nenavadno, da je Istrian Tapasu uspelo duh tapasiranja ujeti na cenovni fronti – posamični prigrizek stane približno dva, zbirka sedmih po izbiri šefa kuhinje pa 12 evrov. Pohvalimo jih lahko tudi za trud pri izbiri številnih malih dobaviteljev surovin iz istrskega zaledja, ob razmeroma navadnih prigrizkih tipa na zobotrebec napičeni trije koleščki boškarinove klobase s kosom sušenega paradižnika ali kruh, namazan s papričnim maskarponejem in obložen z rezinami sušenega ombola, pa lahko kakšen palec dvignemo tudi za ustvarjalnost – recimo za sladoledu podoben kornet iz listnatega testa, napolnjen z odličnim kremastim bakalarjem in potresen s sušenimi olivami, ali za rezino jajčevca, v katero sta zavita krema z jajčevcem in slovenski tofu s peperončinom, ne moremo pa mimo precej površne izvedbe. Maščoba, ki je odtekala od 24 ur v olju mariniranih sardelnih filejev na čebulni marmeladi, je namastila pol deske, na kateri so postregli s tapasi, različnim kruhom v selekciji je bila skupna precejšnja, v nehrustljavosti odražajoča se zmatranost, ki je skupaj s podobno utrujenimi zelišči zbujala resne dvome o verodostojnosti natakarjevega zatrjevanja, da vse tapase pripravljajo sproti.

Poleg tapasov – ti, če želite pojesti malo več, opravijo vlogo predjedi – je na voljo še nekaj konkretnejše košte. Njoki z ragujem iz petelina so okusni, mehki in všečni – kaj več niti nočejo biti. Ambicioznejši krožnik je v mleku dušen file ciplja, vendar je bolehal za tipično boleznijo novoodprtih slovenskih restavracij, ki jim že nekaj mesecev po odprtju začne pojemati sapa in pri izvedbi zastavljenega jedilnika začnejo sekati bližnjice: namesto s prahom rdeče pese je bil postrežen kar s kuhanimi kosi tega gomolja, karpača cvetače pa med obiljem rukole in paradižnika tudi nismo našli. Podobno smo tudi v tukajšnji avtorski reinterpretaciji bobičev bolj kot dodelano jed našli le razmeroma zanimivo vajo v kreativnosti: kos počasi kuhanega in nato popečenega svinjskega flama je bil sicer mehak in sočen, a v kokice predelana koruza, spiriran fižol, pečen krompir in kuhana zelenjava bi potrebovali precej več omake, kot je je bilo v onem skoraj namazu vrh mesa. In sladke reči, ki so bile s klasičnim nizanjem obrtniško korektno pripravljenih krem, sladoledov, mering in drobljencev všečne, bi bilo nekako smiselno povezati bodisi s konceptom tapasov bodisi z Istro. Zdaj namreč niso ne eno ne drugo. Simpatično zasnovano, površno izpeljano.