Marjan Horvat

12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Družba

Potvarjanje medvojnih dogajanj v revirjih

Trboveljski knapi kot sredstvo za ideološko zasmrajevanje 

Praznovanje 1. maja v Trbovljah pred delavskim domom leta 1941

Praznovanje 1. maja v Trbovljah pred delavskim domom leta 1941
© Milan Cerinšek, Zasavski muzej Trbovlje

V zadnjih dveh tednih smo lahko v nekaterih medijih z desnega političnega pola prebrali tezo, da naj bi v Trbovljah – tam je bila 26. aprila osrednja državna proslava dneva boja proti okupatorju – leta 1941 na prvomajskem praznovanju »skupaj ’žurali’ nacisti in komunisti«. Avtor članka na portalu Nova24 piše, da v prvih dveh mesecih po nemški okupaciji Slovenije (6. aprila 1941) »slovenski komunisti niso na noben način nasprotovali nacističnemu okupacijskemu režimu, temveč so ga marsikdaj celo podpirali«. Vse to naj bi se spremenilo šele z napadom Hitlerja na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941. Podobno »tezo« je v Demokraciji zapisal tudi Miran Černec, in sicer da so komunisti »vkorakanje Nemcev v duhu pakta Hitler-Stalin videli kot prihod zaveznikov in kot priložnost, da se enkrat za vselej znebijo osovraženih domačih ’farjev’, podjetnikov in kmečkih veleposestnikov«. Avtorja svoje zapise še podkrepita s trditvijo, da so komunisti navdušeno pozdravljali nemško okupacijo tudi zato, ker je z njo 1. maj postal uradno praznik dela. Rudarji iz »rdečih« revirjev, zlasti v Trbovljah, naj bi zato navdušeno vzklikali Hitlerjevemu zastopniku, ko jih je obiskal na zborovanju. »Po vojni se je proslavljanje praznika dela v Sloveniji seveda ohranilo, vključno s postavljanjem mlajev, simbole enega totalitarizma so le zamenjali simboli drugega,« zapiše Černec.

Zgodovina je seveda bolj kompleksna. Dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino zanika, da bi nacisti in komunisti leta 1941 v Trbovljah »na ta način skupaj praznovali 1. maj«. Res pa je, da »so ga rudarji praznovali javno, saj je bil v primerjavi s ’staro’ Jugoslavijo razglašen za praznik. Prej so ga praznovali pollegalno«. Sicer pa je iz njenega prispevka na nekem simpoziju, ki nam ga je poslala, vidno, da je bilo predvojno dogajanje v »rdečih revirjih« (Trbovlje, Zagorje, Hrastnik) zapleteno.

Aprila 1941, ob nemški okupaciji, je v njem delovala močna ilegalna komunistična partija, ki ji je uspelo v času množičnega odpuščanja rudarjev, padca mezd in vse večje revščine organizirati več stavk, vendar revirji (sprva) niso bili eno izmed žarišč upora, ki ga je zasnovala komunistična partija v okviru OF. Nemške okupacijske oblasti, ki so se zavedale pomena rudnikov za svoje gospodarstvo, so po zgradbah izobesile svoje (rdeče) zastave, razglasile 1. maj za praznik dela in 24. aprila zaposlile za polni delovni čas vse brezposelne rudarje, Himmler pa je teden prej izdal navodilo, da za časa vojne rudarji in njihove družine ne bodo izgnani. »Pri velikem delu revirskih rudarjev je tako, kljub poskusom komunistov, da jih prepričajo o dejanskih namenih okupatorja, prevladal socialni moment. Prva dva meseca so okupatorske oblasti poročale, da jim je prebivalstvo naklonjeno,« piše dr. Nevenka Troha. Že v drugi polovici leta 1941, ko se je OF razširila tudi v rudarskih središčih, so se rudarji začeli množično vključevati v partizanske enote, zaradi svoje delavskosocialne opredelitve pa so bili tudi vse bolj naklonjeni »socialni revoluciji«, ki jo je obljubljala nova oblast.

Tudi širša zgodovinska slika tedanjega dogajanja v Evropi ne potrjuje teze o »zgodnjem« sodelovanju komunistov in nacistov. Res je sicer, pravi zgodovinar Božo Repe s Filozofske fakultete, da so maja 1941 komunisti še zagovarjali tezo o imperialističnemu značaju vojne, »a so bili hkrati dvomi in konflikti pri nacionalnih komunističnih partijah zaradi te teze, ki je bila posledica pakta Hitler-Stalin«. Dr. Repe namreč pravi, da so se že tedaj številni komunisti skrivali pred nacisti, prvi sestanki o odporu so bili pred ustanovitvijo OF 27. aprila 1941, prve partizanske enote pa so zares nastale pred napadom Hitlerja na Sovjetsko zvezo. Po njegovem je mogoče, da je po okupaciji kje obstajalo kratko sodelovanje med nacisti in komunisti, o čemer imamo nekaj posrednih pričevanj (denimo zapisi Janka Mačkovška), ne pa dokumentov. »Oboji so slavili prvi maj (nacionalsocializem je seveda poudarjal delavstvo) in nemška socialna demagogija je bila močna, vendar v celotnem zgodovinskem kontekstu to ni primerljivo s kolaboracijo in priznavanjem debelacije (stališče, da Jugoslavija ne obstaja in je ni mogoče obnoviti) še preden je prišlo do kakršnegakoli odpora«.

Po njegovem pa ta zgodnja »kolaboracija« med nacisti in komunisti ni primerljiva z dogovarjanjem takratnih vodilnih slovenskih politikov o statusu Slovenije v obliki protektorata po slovaškem vzoru, kar je z NDH dobila tudi Hrvaška. Tudi ne z ravnanjem tedanjih slovenskih političnih strank, ki so z vzhičenjem sprejele odločitev o vključitvi dela slovenskega ozemlja v Italijo in pozno poleti, ko so ugotovile, da Jugoslavija ostaja mednarodna priznana država, začele igrati na trojno karto: kolaboracije, atentizma (čakanja na osvoboditev od zunaj) in protipartizanskega boja. »Okupacija, kolaboracija, odpor in revolucija – to je pač temeljni redosled takratnega dogajanja,« poudarja dr. Božo Repe.

Možno je, da je leta 1941 na prvomajsko praznovanje v Trbovljah »zašel« tudi kakšen komunist, vendar je bila »linija« tedanje KPS jasno opredeljena že jeseni 1940: neizprosen boj proti okupatorju.

Tudi dr. Bojan Godeša, zgodovinar mlajše generacije, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino in avtor odmevne študije medvojnega dogajanja z naslovom Čas odločitev, zavrača tezo, da naj bi leta 1941 v Trbovljah nacisti in komunisti skupaj praznovali praznik dela. Poudarja, da besedila v uvodoma navedenih časnikih »ne ponujajo nobenega dokaza, da so pri tem sodelovali tudi komunisti! … Poleg tega pa enačenje delavcev s komunisti nima nobene historično avtentične podlage,« pravi dr. Godeša. Po njegovem so takšna namigovanja o »kolaboraciji« komunistov z nacisti zasnovana na podlagi pogodbe o prijateljstvu in nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo (Ribbentrop-Molotov), podpisane 23. avgusta 1939, ki je bila v prvih mesecih po okupaciji Slovenije, torej do Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo, še veljavna. Ta pogodba, nastala je na podlagi geopolitičnega merjenja moči med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, je danes za nekatere »dokaz«, da sta komunizem in nacizem v osnovi podobni (totalitarni) ideologiji, skupen pa naj bi jima bil boj proti imperializmu in etabliranemu političnemu redu.

Alternativna resnica na Novi24 TV

Alternativna resnica na Novi24 TV

Res je, da je na podlagi te pogodbe Moskva komunističnim partijam v Evropi naročila prekinitev ljudskofrontnega povezovanja in čez noč so izginili protifašistični poudarki. Zamenjala so jih razredno in idejno obarvana gesla, v katerih je vojna označena kot spopad enakovrednih imperialističnih blokov, ki se borita za svetovno prevlado. »Tega časa se komunisti nikjer po Evropi po 2. svetovni vojni niso prav radi spominjali,« piše dr. Godeša. Toda iz njegovih analiz, ki nam jih je poslal, je vidno, da so nacionalne komunistične partije, zlasti jugoslovanska, že tedaj z dvomom in skepso gledale na to pogodbo. Vodstvo KPJ se je že jeseni 1940 oddaljilo od takšnega vzorca delovanja komunističnih strank in svojo dejavnost usmerilo tudi v boj proti fašističnim silam, kar je aprila naslednje leto vodilo do ustanovitve Osvobodilne fronte (OF). Začetek tega procesa, piše dr. Godeša, je treba iskati v sklepih, sprejetih na peti državni konferenci Komunistične partije Jugoslavije, ki je potekala od 1. do 3. oktobra 1940 v zagrebškem predmestju Dubrova. Mednje so jugoslovanski komunisti posredno vključili tudi protifašistično stališče, vendar so ga zaradi sovjetsko-nemške pogodbe zavili v bolj nedoločen izraz o »nevarnosti totalitarnih držav«. Kljub tej previdnosti, piše Godeša, so tako stališče KPJ v nemškem veleposlaništvu v Beogradu razumeli kot »napoved boja proti politiki sil osi«.

Po konferenci v Zagrebu so jugoslovanski komunisti, v nasprotju z dotedanjim ravnanjem, začeli navezovati stike z opozicijskimi skupinami meščanskih strank; seveda tistimi, ki niso tako ali drugače »napovedovale« kolaboracije z okupatorji. KPS je stopila v stik s Tonetom Fajfarjem iz krščanskosocialističnega sindikata JSZ, nato še s tedanjim formalnim predstavnikom Sokola Josipom Rusom, z obema skupinama pa so komunisti sklenili akcijske sporazume in ju vključili v dejavnost Društva prijateljev Sovjetske zveze, ustanovljenim 24. junija 1940. Komunistom, katoliški skupini in slovensko usmerjenemu delu Sokola, torej jedru nastajajoče OF, so se pridružili še kulturni delavci in okoli deset plenumskih skupin. Te skupine so 26. aprila v Ljubljani ustanovile »Osvobodilno fronto« kot krovni organ za boj proti tujim agresorjem.

Nekateri navajajo kot »dokaz«, da je bil osvobodilni boj Slovencev že od vsega začetka tudi ideološki boj za revolucijo, poimenovanje tega boja s »Protiimperialistično fronto«. Podrobne raziskave, ki jih je opravil dr. Godeša, pa v nasprotju s temi trditvami jasno kažejo, da se »Osvobodilna fronta« omenja pred »Protiimperialistično«. Tudi udeleženci ustanovnega sestanka, denimo sokol Josip Rus, so vedno trdili, da je bilo na njem govor le o »Osvobodilni fronti«. Šele kasneje, sklepa Godeša, naj bi na pobudo Edvarda Kardelja, ki ga na ustanovnem sestanku ni bilo, Osvobodilno fronto preimenovali v Protiimperialistično. Takšno poimenovanje se je kasneje ustalilo, vendar je OF bila – vsaj do Dolomitske izjave o enotnosti OF, podpisane februarja 1943 – v osnovi odprto gibanje, ki je v boju proti okupatorju združevalo različne struje.

En narod – en voditelj: Delavska kolonija Njiva v Trbovljah 1. maja 1941

En narod – en voditelj: Delavska kolonija Njiva v Trbovljah 1. maja 1941
© fototeka Zasavski muzej Trbovlje

Sočasno narodnoosvobodilnemu vrenju pod okriljem OF pa so tedaj najmočnejše politične stranke na Slovenskem iz liberalnega in klerikalnega tabora kar tekmovale med seboj v udinjanju okupatorjem. Dr. Godeša ugotavlja, da je bila v Sloveniji dejansko kolaboracija že pred okupacijo. Tedanji vodji SLS dr. Fran Kukovec in dr. Miha Krek sta – sledeč politični usmeritvi, ki jo je določil dolgoletni karizmatični vodja SLS Anton Korošec – že 5. aprila 1941, torej dan pred nacistično okupacijo Slovenije, poslala v Berlin sporočilo in v njem predlagala ustanovitev samostojne Slovenije ali pa iz Slovenije in Hrvaške oblikovano skupno državo. Zavzela sta se za podobno rešitev, kakršno so dobili Hrvati z ustaško tvorbo NDH, ki jo je legendarni ljubljanski župan Ivan Hribar takoj označil za »črno izdajstvo Hrvatov«. Tedanje SLS ni skrbel dokončni zaton parlamentarne demokracije in tržnega gospodarstva, temveč so v teh procesih videli priložnost za »uveljavitev korporativnega družbenega modela, ki bi temeljil na papeških okrožnicah ter na cerkvenem nauku«, piše Godeša. »S poudarjanjem korporativizma, antiliberalizma, antikomunizma, nasprotovanja prostozidarstvu, predvsem pa z izpostavljanjem agresivnega antisemitizma, ki je pomenil na simbolni ravni najpomembnejšo ’vstopnico’ v svet totalitarnega in rasističnega ’novega reda’, je Korošec pošiljal Berlinu sporočila, da so se takšni ureditvi pripravljeni brez predsodkov in prostovoljno prilagoditi, če bo pri tem ostal neokrnjen vpliv Cerkve.« Protikomunizem (OF se je enačila s komunisti) pa je bil kljub okupacijskim razmeram in kritikam zaradi kolaboracije »osrednja točka meščanske politike in politike škofa Rožmana, pomembnejši kot etnocidna okupacijska politika«, dodaja dr. Repe. Nastajanje protipartizanskih enot, najprej MVAC in že spomladi 1942 vaških straž, ki so jih opremili Italijani, je bila po Repetu »načrtovana akcija, spodbujena iz Ljubljane in organizirana s pomočjo raznih ’emisarjev’«. MVAC, kakor so Italijani poimenovali te enote, sestavljene iz Slovencev, so bile kolaboracionistična vojska fašističnih okupatorjev. »Subjektivno so njeni pripadniki najbrž verjeli, da se borijo za domovino in vero… v resnici pa so se – pred vojno podobno revni izkoriščani kot partizani – v bratomorni vojni na strani okupatorjev borili proti osvobodilni vojski, za ohranitev predvojnih elit in položaja katoliške cerkve. In to je največja tragika tedanjega dogajanja! Domobranci, še zlasti Rupnikov krog, so bili zgolj nadgraditev politike SLS, slovenska inačica nacifašizma,« piše Repe.

Takšna kolaboracija z okupatorjem, ki jo je celotno vojno zaradi sebičnih interesov podpihovala tedanja ljubljanska škofija in očitno za stoletje (ali več) sprla slovenski narod, pa je seveda neprimerljiva z veseljem trboveljskih knapov, ki so si leta 1941 zaradi težkih gmotnih razmer, zanje so bile z zagovarjanjem trde kapitalistične ureditve krive tudi tedanje etablirane stranke, vzeli dan oddiha, da bi praznovali svoj praznik. Možno je, da je na prvomajsko praznovanje v Trbovljah »zašel« tudi kakšen komunist, vendar je bila »linija« tedanje KPS jasno opredeljena že jeseni 1940: neizprosen boj proti okupatorju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.