Izak Košir

8. 2. 2018  |  Družba

Nič več svinjine na Gimnaziji Vič

Fake news kot raziskovalna naloga na gimnaziji. O eksperimentu, ki je vključeval tudi lažno stran spletne Mladine, sta spregovorila dijak Urban Lečnik Spaić in profesor Matjaž Poljanšek. 

Lažna spletna stran Mladine

Lažna spletna stran Mladine
© Urban Lečnik Spaić

Če ste prejšnji teden na spletu zasledili članek z naslovom Nič več svinjine na Gimnaziji Vič, kjer je pisalo, da želi vodstvo šole dijakom in dijakinjam muslimanske vere olajšati razmere, ste mu, če niste bili pozorni, po vsej verjetnosti verjeli, saj naj bi bil objavljen na spletni strani Mladine. A spletna stran, na kateri je bil objavljen, ni bila www.mladina.si, temveč www.mladina.eu.

Glede lažne spletne strani nas je opozoril bralec, spletno stran pa je izginila. Kasneje smo izvedeli, da ni šlo za fake news z namenom širjenja nestrpnosti, temveč za raziskovalno nalogo dijaka, ki je svoj projekt poimenoval »Fake news v informacijskem neredu«. Naloga je bil narejena pod mentorstvom profesorja Matjaža Poljanška, za vzor pa jim je služil nedavni medijski eksperiment umetnika Mihe Artnaka, ki si je z lažno novico o prodaji svojega umetniškega dela za bajno vsoto privoščil nekaj slovenskih medijev, za vir pa je uporabil lažno spletno stran, ki je bila zrcalna slika časnika The Guardian.

Profesor Poljanšek in dijak Urban Lečnik Spaić sta se tako odločila, da se dotakneta dveh tem – religije in nacionalne identitete, saj smo, kot sta pojasnila, v času t.i. begunske krize zaznali veliko strahu pred islamizacijo Evrope. Zato je bila za raziskovalno nalogo izbrana tema kultura prehranjevanja. In ker smo v Mladini pred časom pisali o prilagoditvi prehrane muslimanom, sta se odločila, da pripravita članek, ki bi bil aktualen in bi ljudi pripeljal do nereflektirane emocionalne reakcije. Zapis je govoril o tem, da so na Gimnaziji Vič poskusno ukinili svinjino v vseh obrokih, meso pa ob petkih v celoti.

Avtorja projekta o lažnih novicah: dijak Urban Lečnik Spaić in profesor Matjaž Poljanšek

Avtorja projekta o lažnih novicah: dijak Urban Lečnik Spaić in profesor Matjaž Poljanšek
© Mladina

Zakaj sta se odločila prav za raziskovanje fejk njuza oz. lažnih novic, kje sta prvič zasledila ta izraz?

Urban Lečnik Spaić (ULS): Za raziskovanje »fejk njuza« sem se odločil, ker je to trenutno zelo aktualen medijski fenomen, kjer je vsak po svoje strokovnjak, a še vedno nimamo definicije in razčiščenih pojmov. Še večji problem tako imenovanih lažnih novic pa je, da smo jih začeli normalizirati. V kopici informacij, ki nas obkrožajo vsak dan, so ti postali le še ena ovira do iskanja »čistih« informacij. Prvič sem zasledil izraz ob Trumpovi kampanji v letu 2016.

prof. Matjaž Poljanšek (MP): Ko je Urban prišel do mene s temo raziskovalne naloge, sem mentorstvo z veseljem sprejel. Čeprav so medijske laži in manipulacije stare kot mediji sami, dobivajo z novimi tehnologijami in pristopi tudi nove razsežnosti, ki močno vplivajo pa demokratične procese sodobnih družb. Sam sem se s pojavom medijsko odmevne lažne novice srečal še kot najstnik, ko sem slišal za radijsko igro Orsona Wellsa »Vojna svetov«. Določen delež poslušalcev, predvsem tistih, ki so k poslušanju radijskega prenosa napada Nezemljanov na Zemljo pristopili nekoliko kasneje, je Wellsovemu poročanju verjel, ljudje so bili osupli. V kontekstu lažnih novic pa je bolj zanimivo medijsko dogajanje, ki je sledilo naslednji dan, ko so časopisi objavljali naslove Fake Radio War in poročali o stotisočih ali celo milijonih ljudi, ki jih se zajela panika, ljudje naj bi množično bežali na podeželje, delali samomore itd. Dejstvo je, da je oddajo spremljalo le dva odstotka takratnih radijskih poslušalcev in še to večina od samega začetka, na katerem je bilo pojasnjeno, da gre za radijsko igro. V boju za medijski tržni delež so časopisi stopili v odprt boj proti radiu kot novemu mediju in ga poskušali diskreditirati. Kot vedno pri »fake news« je šlo za vprašanje interesa. Zanimivo se mi zdi, da je še danes, osemdeset let po Wellsovi uprizoritvi, precej razširjen mit o učinkih te radijske igre, ki so ga kot lažno novico ustvarili časopisi.

"Dijaki se zavedajo problema lažnih in zavajajočih informacij, postali so bolj kritični, preverjajo podatke in se s pomočjo interneta bolje znajdejo s kopico informacij, a se ne zavedajo razsežnosti problema."

Kako dijaki, srednješolci vidijo fake news – se ga zavedajo, so do njega kritični, ali lažne novice zlahka prodirajo tudi v vsakdan t.i. »internetne generacije«?

ULS: Dijaki se zavedajo problema lažnih in zavajajočih informacij, postali so bolj kritični, preverjajo podatke in se s pomočjo interneta bolje znajdejo s kopico informacij, a se ne zavedajo razsežnosti problema. Vsakič, ko delijo zavajajočo, lažno, prirejeno, žaljivo novico povečujejo njen doseg in število ljudi, ki se jih ta novica dotakne. Največ lažnih novic prispe do mladih preko mreže prijateljev na Facebooku. Ker sami odločajo, koga bodo sprejeli in dodali, se ustvarjajo tako imenovani mehurčki, ki nas le zapirajo v kroge ljudi s podobnimi interesi in nam ustvarjajo zamegljeno predstavo o svetu.

MP: Mladi se do določene mere zavedajo prisotnosti lažnih novic, težko pa bi rekel, da so ravno medijsko pismeni. Zgolj obvladovanje uporabe Facebooka in Instagrama ni rešitev, je prej del problema. Tudi zato smo na naši šoli organizirali nekaj ur pouka namenjenega medijskemu opismenjevanju, h kateremu smo povabili dobrega poznavalca medijev Domna Saviča. Učinek enostranskih ali v celoti lažnih novic mi je bil jasen ob debatah, ko smo pri urah sociologije razpravljali o predvolilni kampanji ameriških volitev. Pridobivanje informacij iz omrežja podobno mislečih, je bilo več kot očitno.

Lažna spletna stran Gimnazije Vič

Lažna spletna stran Gimnazije Vič
© Urban Lečnik Spaić

Ali med dijaki, srednješolci zaznavate veliko (ali pa porast) nestrpnosti do migrantov, beguncev, muslimanov, tujcev?

ULS: Ne. Je pa čutiti veliko etnične distance, saj se mladi ne vključujejo toliko v dogajanja, kjer bi lahko spoznavali kulturo teh ljudi. Čuti se odprtost in sprejemanje, a vseeno se raje družijo s prijatelji podobne kulture. Na naši šoli prirejamo veliko dejavnosti, s katerimi želimo približati mladim ostale, še nepoznane kulture.

MP: Tudi sam ne zaznavam porasta, nasploh je tovrstna stališča v institucionalnem prostoru, ki na načelni ravni zavrača ksenofobijo, islamofobijo itd, nekoliko težje zaznati. Nenazadnje vemo, da so tudi anketna merjenja socialne distance vedno pokazala manj le-te do različnih družbenih manjšin kot se jo je izmerilo z drugimi metodološkimi pristopi.

"Zanimivo reakcijo pa smo prejeli od profesorja, ki si je trudi preprečiti širjenje novice, saj ni vedel, da gre za eksperiment in smo mu s tem pokvarili vikend."

Ste imeli zaradi neobveščanja vodstva šole glede vašega projekta kakšne težave? Se vam zdi, da so projekt razumeli oz. ali jim niste povedali vnaprej, ker ste se bali, da ga ne bi razumeli? Kako je bila raziskovalna naloga sprejeta med drugimi dijaki/dijakinjami, profesorji/profesoricami?

ULS: Zaradi ciljev eksperimenta vodstva šole nismo obvestili, da bi tako dobili realnejše podatke. Ker o eksperimentu vodstvo šole ni vedelo, smo tisti dan prejeli kar nekaj klicev in sporočil. Na njihovo željo smo eksperiment tudi predčasno zaključili, a če bi ga pustili dlje, verjamemo, da bi novica dosegla še veliko več ljudi. Raziskovalna naloga je bila med profesorji in dijaki zelo dobro sprejeta. Zaradi primernega časa in vsebine eksperimenta, se jim je ta zdel še toliko bolj atraktiven in zanimiv. Ravnateljici je bil eksperiment zelo všeč, saj je poudarjal varnost na spletu, zaradi njene funkcije pa je morala paziti na ugled šole. Zanimivo reakcijo pa smo prejeli od profesorja, ki si je trudi preprečiti širjenje novice, saj ni vedel, da gre za eksperiment in smo mu s tem pokvarili vikend.

MP: Odločitev, da vodstva šole in kolegov ne obvestiva o eksperimentu, ni bila lahka. Na koncu sva se tako odločila zato, da eksperiment izvedeva brez omejitev in zaznava učinek delovanja take novice. Večina kolegov je eksperiment pozdravila, tudi ravnateljica, ki je zelo naklonjena raziskovalnemu delu dijakov.

Kateri je glavni vir novic dijakov in dijakinj – koliko novic in »novic« najdejo na Facebooku in koliko v klasičnih, tradicionalnih medijih? Poznajo razliko, jim je samoumevna, ali se je ta ločnica zabrisala?

ULS: Večino novic mladi vidijo in preberejo na Facebooku preko mobilnih telefonov (kar je pokazal tudi eksperiment, kjer je 70 odstotkov obiskovalcev prišlo na stran preko telefona). Njihov stik s svetom in mediji so postala družbena omrežja, kjer pa tudi spremljajo tradicionalne medije (na njihovih Facebook straneh, z deljenjem njihovih člankov, itd). S procesom digitalizacije tradicionalnih medijev se je ločnica zabrisala.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.