Boštjan Napotnik

13. 5. 2011  |  Mladina 19  |  Konzum

Pri levu, Ljubljana

Z levo roko

  • ocena: 1 / 5

sufle z omako iz pese

sufle z omako iz pese
foto: Boštjan Napotnik

rezanci z račko in dekoracijo

rezanci z račko in dekoracijo
foto: Boštjan Napotnik

Restavracija Pri levu
Vošnjakova ulica 1, Ljubljana
Tel.: 01 432 70 89
www.prilevu.si

Pri levu kuhajo vsak dan. Od ponedeljka do sobote od 11.30 do 23.30, ob nedeljah in praznikih pa od poldneva do 22.00

Fino:
gosja jetra
tonkin brule

Ne tako fino:
rižota s škampi in radičem
široki rezanci z račko
overall površnost ni vinske karte

Večerni obisk pri kralju živali bo vsakega lačnega udeleženca stal približno 55 evrov.

Dajva, dragi bralec, kar zdajle, še preden boš tole prebral do konca, narediva en mali eksperiment! Če si za, potem svojemu sočloveku, kar tistemu, ki ti je zdajle najbližje, postavi tole vprašanje: A si že kdaj šel na večerjo v kakšno slovensko hotelsko restavracijo? Če boš (kar verjetno boš) deležen blago telečjega pogleda, bodi v svoji čudaškosti neomajen in dodaj še dodaten pogoj: Pri čemer ne velja, da v tem hotelu prenočuješ. Se pravi, samo na večerjo! Ja, priznajva si: tisti pogled je pomenil kategorični ne - se pravi, da Slovenci v slovenskih hotelih spimo, ne pa tudi jemo. In zakaj ne? »Ker so slovenske hotelske restavracije za en drek!« se večinoma glasi odgovor. Pa ni čisto nujno res, ane? Namreč: pred leti, ko sta se skoraj sočasno odpirala hotela Mons in (takrat še) Domina, sta oba imela zelo dobri a la carte restavraciji, na Bledu ima dobro Park, odlično pa Triglav in v Ljubljani, kot smo ugotovili pred meseci, hotel Union s svojim Smrekarjevim hramom tudi meri visoko. Pa mit dodatno razbijmo z obiskom še ene, po glasinah sodeč osvežene in čisto spodobne ljubljanske hotelske restavracije - Pri levu, v petzvezdični stolpnici hotela Lev.

Začelo se je res čisto v redu, jedilni list ni preveč obsežen, nekatere kreacije se berejo prav vabljivo, zmoti edinole podatek na zadnji strani, češ da je bil menu sestavljen ob koncu leta 2009, kar verjetno pomeni, da Pri levu ne prakticirajo kakšnih velikih sezonskih sprememb. Tudi iz kuhinje poslani prigrizek - med dva kvaderčka lubenice položena rezina fete - je zanimiv, le da bi v hotelu s petimi zvezdici pričakoval, da bodo odstranili one peške iz lubenice. Če ne pa ne, nismo zamerili. Zamerimo pa - in to zelo -, da nimajo vinske karte. Mislim, halo?! V vseh osvetljenih nišah v stenah imajo naložene flaše, nimajo pa seznama vin s cenami!? Leta 2011, v hotelu s petimi zvezdicami, v restavraciji, ki nosi znak ljubljanske kakovosti v kategoriji vrhunske restavracije?! Neverjetno, res. Zdi pa se, da karte nimajo zato, da lahko potem natakar vztrajno, ne glede na to, da se večkrat jasno opredelimo za kakšno bolj karakterno, strukturno, mogoče celo macerirano belo vino, ponuja lahek, svež sivi pinot iz kleti Gornja Radgona. In to čeprav ima, kar smo videli šele ob odhodu domov, razstavljen Mlečnikov chardonnay 2000. Ma, okej, bi preživeli tudi to, ampak da se potem, ko tatar modroplavutega tuna z brizganim domačim kruhom naročimo le zaradi slednjega, ob dveh posojanih žličnikih tuna pojavi navaden popečen industrijski toast, je že znak za preplah. Sploh, ker po korektnem zelenjavnem sufleju z odlično pesino omako slabe novice kar ne nehajo prihajati na mizo. Talitelini (ja, tako piše na jedilnem listu, v resnici gre za široke rezance alias tagliatelle) z račko so natančno samo to: med široke rezance zamešani koščki pečene račke. No, to plus eno stebelce drobnjaka. Da se ja ne bi kdo slučajno pomujal s kakšno omako. In da ne bi kdo slučajno pazil, da rižota s škampi in radičem (16, z besedo šestnajst evrov) ne bi postala lepljiva brezokusna menzasta gmota. Razen, če menijo, da tako mora biti. Ampak upam, da ne. Priložnost za popravo vtisa imata potem dva confita: jagnječji z zeliščnim cmočkom je okusen in sočen, a kaj, ko omake iz rdeče paprike zmanjka že pri drugem zalogaju. Perutninski je okusen, a presuh (piščančji file v confitu - risky business), priložen zelenjavno-zeliščni žele bolj spominja na gosto čorbo z jušno zelenjavo. Še en popravec: odlična, ravno prav pečena gosja jetra, domiselno postrežena s pomarančnim sorbetom in skorajda že verjamemo, da se tukaj vse le ne naredi z levo roko. Pa nato čokoladni sufle sploh ni narasel, v sredini pa je bil še mrzel, tonkin brule, ujet v čokolado z žametno glazuro, pa je tudi bolj hype kot pa izjemna sladica. Vse skupaj je komaj dovolj za ugotovitev, da je jesti Pri levu še vedno bolje, kot da bi lev pojedel tebe. Za kaj več se bo pa treba potruditi z obema rokama.