Boštjan Napotnik

8. 4. 2011  |  Mladina 14  |  Konzum

C'era una volta, Trst

Nekoč ...

  • ocena: 4 / 5

scenografija

scenografija
foto: Boštjan Napotnik

detajl

detajl
foto: Boštjan Napotnik

C'era una volta
Via Giarizzole 8, Trst
Tel.: +39 040 827 346

V C'era una volta obratujejo po italijanskih običajih: od ponedeljka do sobote od 12.00 do 15.00 in od 19.30 do 23.00.

fino:
mesovje v vseh pojavnih oblikah s kremo iz artičok polnjeni njoki
jogurtov mousse

ne tako fino:
začebuljena omaka za makarone s klobaso

Štirihodni italijanski obrok s poudarkom na izvrstnem mesnem programu vas ne bo stal kaj prida več od ugodnih 35 evrov na komplet brbončic.

Pravljice, tiste s srečnim in one s travmatičnim koncem, se po navadi začenjajo z besedo »nekoč«. Nekoč je tudi dobra štartna beseda, s katero začenjajo diskusije obujevalci starih, pravljičnih časov: nekoč se je mladina (ali pač Mladina, ane?) še znala obnašati / nekoč so vrednote še kaj pomenile / nekoč se je natančno vedelo, kdo pije in kdo plača / nekoč ... Beseda nekoč je koristna tudi pri upajočem napovedovanju (sicer nedoločne) prihodnosti: nekoč bo tudi pri nas bolje / nekoč bo tudi pri nas moč argumenta prevladovala nad argumentom moči / nekoč ... In da ne zaidem popolnoma na pota nerelevantnosti: Nekoč (C'era una volta) je tudi ime prijetne tržaške oštarije, parkirane le lučaj ali dva od neprijetnega, skorajda že bladerunnerskega ambienta tržaškega tovornega pristanišča. Ampak dotični prehranski obrat bi scenografsko sodil v kakšen čisto drugačen film, mogoče ne ravno v Fellinijev Amarcord, ampak v Tornatorejev Cinema Paradiso pa že: velika soba, mize, zložene druga ob drugi, odprta vrata v kuhinjo in pred njo omara, založena z vsemi sortami grenčic, aperitivov, grap in likerjev, ter miza s štrucami svežega kruha in skledami, polnimi sveže, popečene in vložene zelenjave. Nič preveč poštirkano, ampak ravno prav razštelano in nametano, da se ve, da smo v Italiji. In da, kar je v tem primeru dobro, Trst ni naš.

Fokus je torej na hrani. Konkretneje, na mesu. V C'era una volta nas je odneslo zaradi informacije, da se da pri njih poskusiti meso in mesnine najslavnejšega italijanskega mesarja, Daria Cecchinija. Toskanski hrust je zaslovel, ko ga je kolumnist New Yorkerja Bill Bufford v svoji uspešnici Heat opisal kot divjega mesarja, katerega priljubljeni aktivnosti sta gromoglasno recitiranje Dantejeve Božanske komedije in goreča, včasih že kar agresivna agitacija za vrnitev k naravni reji toskanske živine in pristni tradicionalni pripravi prirejenega. Če kaj, je treba priznati, da so se rezine njegove slanine, položene na popečen kos kruha, v ustih stopile in-no-time, da pa je njegova salama z janežem čisto povprečen izdelek in da so nas bolj od nje prepričali kos mladega pecorina, postrežen s pikantno marmelado, in mehki koleščki račje salame, da o velikih rezinah popolno uležane surove govedine, odišavljene s tartufnim oljem, parmezanom in rdečim poprom, sploh ne izgubljamo besed.

V paradni disciplini italijanskih oštarij, testeninah, nam je bilo v Nekoč dano okusiti en absoluten rokodelski presežek - s kremo iz artičok in tartufov polnjene njoke, okopane v sladki smetani z nekaj malega pocvrtih koščkov slanine. Druga fletna pašta so bili precej veliki ploščati ravioli, polnjeni z jajčevci in s scamorzo ter preliti z okusno omako iz češnjevcev, rdeča omaka s koščki pečenice pa je bila za makarone vendarle preveč začebuljena, da bi ji podelili kaj več kot prehodno oceno. Smo pa zato obmolknili ob popolnosti obeh glavnih kosov mesa: ožarjeni florentinec iz avtohtone toskanske chianine in ultra sočna taljata iz španskega svobodnjaškega pujsa sta pristala globoko v coni, ko za njiju dobrote ni moč najti dovolj močnih besed. Zato smo že med lahkotnim moussom iz jogurta, prelitim z borovnicami, začeli načrtovati skorajšnjo vrnitev v Nekoč. Nekoč kmalu!