Boštjan Napotnik

1. 4. 2011  |  Mladina 13  |  Konzum

Moysushi, Ljubljana

Tekoči trak

  • ocena: 3 / 5

vozi me vlak...

vozi me vlak...
foto: Boštjan Napotnik

specialec gunkan

specialec gunkan
foto: Boštjan Napotnik

Moysushi
Mestni trg 17,Ljubljana
Tel.: 059 935 540

Od ponedeljka do sobote od 11.00 do 22.00

Fino:
velika izbira različnih tipov sušija
brzina-vrlina
juha z rezanci udon

Ne tako fino:
površna priprava
omejen nabor na trak uvrščenih sušijev
edamame

Ker v Moysushiju vsaka barva krožnička nosi svojo ceno, se lahko sproti odločate, koliko ste pripravljeni plačati za ta špas. Pričakujte pa znesek okrog 15 evrov.

Kaj mora imeti sodobno prestolno mesto, da mu lahko brez sramu in slabe vesti prilepimo vzdevek metropola? Spodobi se fin javni transport, po možnosti tak, ki temelji na hitri podzemni železnici. Fino je, če ima razvito kulturno sceno, z vsemi sortami teatrov in z glasbenimi koncerti, katerih protagonisti so zenit kariere doživeli pred manj kot dvajsetimi leti. Ena močna športna ekipa, ki ji na domače tekme uspe redno zvabiti vsaj eno, če ne dve ali več desettisočnij ljudstva, pri metropoliziranju tudi prav pride. Pa seveda sedeži kakšne desetnije uspešnih kulskih firm, trendovski muzej in/ali galerija sodobne umetnosti in čim več ljudstva, ki je s svojo energijo pripravljeno oživljati ulični asfalt v ritmu 24/7. In ker smo v rubriki Konzum, moramo dvigniti roko in glas še za čim več vsaj korektnih, če že ne presežnih prehranskih obratov, ki s sodobnim dizajnom, funky opremo, prepoznavnim konceptom in doterano izvedbo nadgrajujejo klasično gastro ponudbo.

Hja, po naštetih kriterijih bi le stežka rekli, da naš tednik izhaja v metropoli, je pa res, da tole stran zadevajoča ponudba le dobiva malo bolj časom primerno podobo. Zadnja reč v tej vrsti je na oko prijetna, v maniri Olimpije v zelene in bele barve odeta in - kakopak, le kako bi lahko bilo drugače - v minimalističnem slogu opremljena sušidžinica na Mestnem trgu. Moysushi je zastavljen kot suši bar z velikim šankom, po katerem teče tekoči trak, na katerega nalagajo krožničke sproti pripravljenih sušijev. Ako pa človek nima niti toliko časa, da bi se usedel za šank in začel zobati, lahko iz hladilnika vzame pripravljene lunch paketke. A kakorkoli nam je že všeč ta koncept hitrega snacka, je le treba priznati, da je tisti en japonski mojster, ki nadzoruje delo treh ali štirih slovenskih pobov, premalo, da ne bi riževa podlaga pri nigirijih pogosto razpadla ob prvem stiku s paličicama, da ne bi bili koščki ribe odrezani bolj kot ne na hojladri, da ne bi bili uramakiji tako zajetni, da jih skorajda ni mogoče pojesti v manj kot treh zalogajih, in da ne bi bil edamame (stroki mlade soje) že kar neprijetno podkuhan in vlaknasto zategnjen.

No, je pa tudi res, da se sedemletnik zlahka zaljubi v gyozo (ocvrte žepke s piščancem in z zelenjavo) in/ali katero od tempur in da si velja že za naslednjo zimo zapomniti, da Moysushi za tri evre postreže zajetno porcijo krepke in okusne juhe z rezanci udon. Čisto simpatične so tudi zarolane posebnosti - v stožce zviti temakiji in v širok trak alge oviti gunkani - ki pa se, le kdo bi vedel zakaj, nikoli ne pripeljejo mimo na tekočem traku, ampak jih je treba naročati posebej. Nasploh je bilo opaziti, da se na krožni vlakec postavlja le kakšna četrtina od številnih na jedilnem listu pofotkanih sušijev, in tako tisti, ki sedi bolj na koncu te prehranske verige, skoraj zagotovo ostane brez eksotičnejših kosov. Če seveda ne stegne jezika - ampak to pač ni fora suši vlakca, mar ne? Tako kot ni fora, da človek ne more srebniti niti enega japonskega pirčka, da nihče ne ve nič o kakšnem sakeju in da je zeleni čaj, ki ti ga ponudijo, zvarjen iz prahca v pocenski filter vrečki.

Kdor bo Moysushi vzel kot opcijo za hiter, neobvezen, bajdvejski mestni prigrizek - navsezadnje se samo usedeš in že lahko ješ - bo čisto zadovoljen. Kdor pa hoče izkusiti res dober suši, si mora vzeti čas in se odpraviti na drugo stran reke. Mama je pač ena sama.