Boštjan Napotnik

25. 3. 2011  |  Mladina 12  |  Konzum

Taverna, Jeruzalem, Svetinje

Ideja serviranja

  • ocena: 1 / 5

priloga?

priloga?
foto: Boštjan Napotnik

topla predjed?

topla predjed?
foto: Boštjan Napotnik

Gostišče Taverna
Svetinje 21, Ivanjkovci
Tel.: 02 719 41 28

V Taverni se razgledujejo vsak dan od 11.00 do 23.00.

Fino:
postržnjača
razgled

Ne tako fino:
sirovi štruklji z vinsko (no ja ...) omako
glavne jedi
dekorativni posegi

Taverniško prehranjevanje z razgledom bo popotnike na jeruzalemsko-ormoški vinski cesti olajšalo za slabih 30 evrov.

Če se zadnja leta niste kaj veliko vozili na Štajersko, vas bo zagotovo presenetila huda veduta, ki jo bodo uzrle vaše oči, ko se boste peljali po novi ptujski obvoznici proti Ormožu. Ko namreč z avtom kruzneš na most in pogledaš na desno, se Drava razširi v eno tako široko rekurdino, nekaj metrov od levega brega iz vode kuka kolona lesenih tramov, na katerih po hitch-cockovsko ždijo ptiči, in celotna reč, sploh s popoldanskim soncem od zadaj, je videti kot Hudson ali East River - zelo njujorško, pač. Raperji bi temu rekli »It's the real east coast shit, nigga ... word up!« In prav bi imeli: slovenski east coast je sicer nabasan s hudimi vedutami, a take urbane, kot je opisana ptujska, so precej redke. Več je seveda z rajdami trt posajenih in s cerkvami okronanih gričkov, predvsem pa je več nemih pričevalcev slabega okusa v obliki božjastno pofarbanih bajt.

Ampak tista, v katero smo bili namenjeni, na srečo ne sodi v to kategorijo. Jeruzalemska Taverna je postavljena na placu, kakršni so tam rezervirani za katoliške postojanke: prav na vrhu grička, s 360-stopinjsko panoramo, pa tudi prvi pogled v notranjost človeka okorajži, češ tile tukaj gotovo znajo, če takole fletno, z debelimi lesenimi mizami in stoli brez pretiranega kičeraja opremijo svojo birtijo. No, drugi pogled je potem namenjen jedilnemu listu, iz katerega je jasno, da gre taverniška samozavest tako daleč, da (kot je po navadi v takih primerih - zmotno) tam mislijo, da obvladajo vse: domačo prleško košto, šnicl bataljon, pohanje, stejke, morske ribe in, kakodane, pice.

Pa se jim zatakne že tam, kjer si človek res ne bi mislil: meso iz tunke je bilo tako suho, da sta čast narezka skušala reševati zaseka in čisto simpatična klobasa, a jima ob svetlo oranžnem hidroponskem paradajzu in pocenskem štacunskem siru ni prav uspevalo. Mar bi taverniški mladci gosta že takoj opozorili na izjemno postržnjačo - gre za svež, v krušni peči pečen disk s toplimi ocvirki -, ne pa da so jo v jedilni list skrili med priloge. Fantje, pa to je najboljša stvar v vaši oštariji, dajte se malo považit z njo, no! Če ostanemo pri dobrih rečeh, lahko k postržnjači postavimo še jušne skodele s pošteno zelenjavno in povprečno govejo juho, potem pa že malo kolcnemo ob morju smetane, v katerem čepijo polži, urno oberemo fletno ocvrte žabje krake ter eksplicitno povprašamo, ali je tisto, v čemer so plavali trije štruklji, okrancljani s svežima zgodnjemarčno(!) rdečo(!!) in grozdno(!!!) jagodo, res vinska omaka, kot je bilo zapisano in naročeno, saj je naš organoleptični test zaznal le razredčeno in rahlo segreto pomarančno marmelado. Po pritrdilnem odgovoru smo se, sicer potiho, vprašali le še, zakaj je ta čudna jed, če jo že kuhajo, uvrščena med tople predjedi in ne med sladice.

Prikazana jagodna zamisel za serviranje je bila nekomu v kuhinji tako všeč, da je čutil potrebo, da z njo okranclja tudi vse tri glavne jedi: sicer radodarno odrezan, prima odišavljen in prav pečen (a slabo uležan) ramstek, z obiljem škrobnate čebulne omake zalito nezdravo slano bržolo in presušen, z ajdovo kašo polnjen svinjski zrezek, ki je imel v s smetano in z ocvirki beljenih ajdovih bolj žličnikih kot žgancih vsaj dostojno spremstvo. Če ne bi bili postreženi z veliko skledo res dobrega motovilca s fižolom, z jajcem in bučnim oljem, močno turško kavo in lepo sirovo pito na ajdovem testu, bi si bili že rekli, da nas sem ne bo več. Tako pa še kdaj pridemo: na postržnjačo, kakšen glaž fletnega in prijazno tarifiranega Kupljenovega vina in na razgled.