Boštjan Napotnik

14. 6. 2011  |  Mladina 51  |  Konzum

Gostilna Na gradu, Ljubljana

Nagrada na gradu

  • ocena: 4 / 5

vse, kot se šika. od buče...

vse, kot se šika. od buče...
foto: Boštjan Napotnik

...do jezika!

...do jezika!
foto: Boštjan Napotnik

Gostilna Na gradu
Grajska planota 1, Ljubljana
Tel.: 08 205 19 30

Fajn:
blage kreativne domislice
telečji jezik z bučno majonezo
krušni prigrizki

Ne tako fajn:
že bivša jota z bučkami

Na gradu od ponedeljka do sobote kuhajo od 12.00 do 21.00, ob nedeljah pa od 12.00 do 16.00. Pokofetkate lahko dve uri pred odprtjem, med tednom pa lahko potegnete do polnoči. Turisti in/ali turistični vodniki, ki se kanijo ob vzponu na zmajevo gnezdo posvetiti še raziskovanju s pravo mero nadgrajene tradicionalne slovenske kuharije, naj imajo za grajsko pojedino pri roki 25 evrov.

Oni dan, ko se nam je pripetil družinski izlet z vzdihovanjem ob milijonih lučk, ki v praznični delirij spravljajo obiskovalce in domorodce v najlepšem mestu na svetu, se nam je utrnila zamisel, da bi se po hribovsko povzpeli na grajsko planoto in si iz piskrov oštarije Na gradu dali postreči zgodnjo sobotno večerjo. Ljubljansko-kobariška (As-Hiša Franko) španovija namreč lačne tolaži že od sredine poletja in po nekaj sporadičnih obiskih, ki so v ustih in spominu pustili precej mešane občutke (pašta fižol, ocvrte perutničke in slivova pita zelo okej, jesenska jota s cuketami in prikupno zmedeno osebje sploh ne okej), je bil čas, da resneje preverimo, s čim se lahko nagradijo tisti, ki zmorejo vzpon na 366 metrov nadmorske višine.

Huh, še dobro, da smo peš, je bila prva misel, ko so na za štiri že kar premajhno mizico urno znosili še toplo ocvirkovco in kruh ter skledico izjemnih, ravno prav slanih, debelih, na suho prepraženih ocvirkov. Ti so se izkazali s tako stopnjo navlečljivosti, da je bilo nujno zaprositi za odstranitev skledice zunaj našega dosega, sicer bi bili, še preden bi sploh kaj naročili, že v kaloričnem prebitku. Ako tole bere kdo z ministrstva za zdravje: ocvirki Na gradu so zreli za opozorilne nalepke, kot so one na tobačnih izdelkih.

Še rahlo mastni okoli ust (hej, veseli december je!) in srebajoč (eni pitno Rodičevo malvazijo, drugi nedolžno hišno Slavčkovo rdeče) se torej spravimo k branju kratkega, a atraktivnega jedilnega lista. Na njem v svrho cenovne prijaznosti ni zaslediti fensi mesovja iz kategorije biftekov ali ribovja iz bazena sveže bele ribe, zato pa je pri prav vsakem navedenem krožniku zaznati kakšno preprosto kreativno domislico, ki sicer znano jed distancira od dolgočasnega povprečja. Bakalar na belo je ročno stolčen in zato kreftnejši od standardnega zmlevka, detajlček, ki ga lepo ofriša, pa se skriva v rezini pečene rdeče paprike, položeni med ribo in tanko rezino črnega kruha. Tudi drugi kruhek ni kar tako, saj se na rezini rženega kruha najprej diči sladko-kiselkast kandiran paradižnik, vrh njega pa kepica sladke sirarske skute.

In naprej: cvetačna juha je sladkasta in skremirana v nulo, mlačne sočne rezine telečjega jezika pa so križemkražem zložene na motovilec in mešanico grobo mlete črne redkve in jabolka ter prelite s - pozor, ideja! - majonezo iz bučnega olja. Zame brez dvoma krožnik dneva, in to v zahtevni konkurenci čvrstih bučnih njokov, ki so zgolj okopani v cvrčeči mešanici masla in žajblja in potreseni z naribano dimljeno skuto, ter propisnih drobnih idrijskih žlikrofov z močno, očitno počasi in dolgo kuhajočo se bakalco. Iz kategorije dolgo in počasi nikakor ne gre spregledati govejega repa (pri katerem sem pogrešal kakšen kiselkast štih) s popečeno belo polento, za katero mi še zdaj ni jasno niti, od kod je vzela ono pod zapečeno skorjo skrivajočo se skorajda že puhasto strukturo, niti to, ali mi je bila ta puhasta struktura sploh všeč.

No, v sladkem oddelku je vse, kot se šika: le kdo bo znal narediti kobariške štruklje, če ne Ana Roš, ane?! In kremšnita, ki jo Na gradu ne režejo na kvadrat, ampak na tortični trikotnik, je tako dobre sorte, da zna povzročiti paniko celo na Bledu. Na gradu se torej, drugače kot v matičnih oštarijah, kuha preprosto, nepretenciozno, z ravno dovolj domišljije ter občutkom za cene, da nikomur ni treba cvikati pred obiskom. Nova ljudska kuhinja.